Jutro, 10. januar 1939 – dLib.si
V Prešernovem kraljestvu, v novem in lepem planinskem domu pod Stolom, se nas je zbrala na Silvestrovo pestra družba planincev in planink. Nekateri izmed nas smo jemali lansko leto na Silvestrovo slovo od stare Valvazorjeve bajte, o kateri ni sedaj ne duha ne sluha, letos pa smo se radovali že v novem domu. Prostorna jedilnica, katero je prav lično in okusno opremil mizarski mojster g. Pollak iz Kranja, je sprejemala vedno nove goste od vseh vetrov in nabralo se nas je toliko, da smo morali nekateri prenočevati v ložah jedilnice, ker ni bilo za vse dovolj prenočiš čeprav ima dom 10 sob po dve postelji in moško in žensko skupno ležišče za 40 oseb. Uvideli smo, da je koča že sedaj, seveda ob takem navalu, premajhna.
Planinci smo bili na Silvestrovo kaj razpoloženi, nekateri smo tarokirali, pa prepevali, imeli govorance in se sploh veselili planinskega življenja v prekrasni mesečni noči. Smučarji so poskusili svojo srečo od doma tja na žirovniško in Zabreško planino in so dognali, da se tudi tam sijajno smuško torišče. Tako smo bili vsi razigrani. Zakaj pa bi tudi ne bili, saj nam je ga. oskrbnica Marica kaj marljivo stregla z izborno Pavlinovo vinsko kapljico in tečno hrano; ni zastonj absolvirala servirnega tečaja SPD lani pri »Zlatorogu«. Dva vrla planinca, menda je bil predsednik SPD iz Kranja, v čigar področje spada ta dom. in njegov sin sta se povzpela na novega leta dan dopoldne s krplji k Prešernovi koči in na vrh Stola. Ostali smo bili v skrbeh, da se jima je kaj pripetilo, ker je bil kmalu po njunem odhodu na vrhu silen veter, ki je dvigal sneg visoko v vrtince. Opazovali smo ju dokler se nista skrila za vrhom proti Prešernovi koči, šele takrat smo se potolažili. Zaskrbelo pa nas je spet, ker se nista pravočasno vrnila še; isti dan, kakor sta bila obljubila. Oskrbnica, skrbna ga. Marica, bi bila kmalu organizirala reševalno odpravo. čakala ju je do 23. ure, a zaman. Kakor nam je pozneje pripovedovala, ni mogla spati zaradi njiju vso ostalo noč. Razveselila pa se je, ko je naslednji dan dopoldne zaklicala proti vrhu Stola in je slišala njim glas tam dale gori v megli, metežu in vetru. Primahala sta jo pogrešanca v dom vsa vesela in razpoložena in ni bilo najmanj opaziti, da bi bila napravila težavno pot na Stol in drugi dan v najhujšem vetru, megli, metežu in mrazu nazaj. Pripovedovala pa sta, da sta se v Prešernovi koči imela imenitno, spala sta v topli kuhinji; si kuhala čaj, pila vino in slatino, kar jima je pustila naša vrla oskrbnica ga. Klara v topli kleti, ter sta poslala sorodnikom in prijateljem iskrena voščila k srečnemu novemu letu in lepe planinske pozdrave s Stola brez nog planincem vsenaokrog.