Jutro, 8. januar 1939 – dLib.si
Predniki današnjih alpinistov so bili naprej lovci in pastirji, potem znanstveniki, ki so pri raziskovanju narave, odkrivanju novih geoloških pojavov, iskanju novih živali in žuželk, stikanju za neznanimi cvetkami ter rastlinstvom, zašli vedno višje v gore, vojaki, katere pot je vodila čez visoke gorske prelaze na bojne pohode na drugo stran gora, trgovci, ki so tovorili blago po enakih poteh in pa sli, ki so z važnimi naredil hiteli po najbližji in najhitrejši poti v odrejen kraj. Vsem tem niso bili mar krasni vrhovi, kjer so na visokih prestolih kraljevala božanstva, se poigravala z oblaki in viharji, metala sneg, dež in točo na zemljo, z besnečimi hudourniki in rušečimi plazovi kazala svojo silno moč. Le redki so doumeli to božanstveno krasoto gora ter jo opevali z besedo in čopičem.
V začetku zimske alpinistike vzbuja pozornost sodelovanje in udejstvovanje žen — Coolidgea je spremljala miss Brevoort. Miss Burnaby je kot prva stopila pozimi (na Col de Tacul 3331 m), Col du Chardonnet (3325 m), Fenêtre de Saleinaz (3264 m), Col d’Argentiere (3516). Miss Walker je bila prva ženska na Matterhornu (leta 1871).
Med tem so se med alpinisti pojavili bratranci Sella katerih vzponi so mnogo pripomogli k razvoju zimske alpinistike poznejše ekspedicije na Kavkaz, Himalajo in Aljasko pa so koristno uporabile izkušnje teh Italijanov, ki so si znali narediti posebno opremo na zimsko alpinistko. Vittorio Stella je bil znan planinski fotograf in njegove slike so privabile na tisoče obiskovalcev v Alpe. Prva večja činitev Vitioria Stella je bil vzpon iz Brenila na Matterhorn in sestop v Zermatt. V februarju 1882 je moral »Kravati« (okoli 4.000 m) kloniti, toda 16. marca je v spremstvu bratov Jeanea-Antonies in Louissa-Baptista Carrela uspel. Po 24- urnem povratku z vrha jih je zermattsko prebivalstvo, ki je komaj doumelo to veliko dejanje, navdušeno pozdravljalo. Dvakrat je Stella poskušal v zimi na Monte Roso in obakrat je moral bivakirati v leden mrzli noči. Končno je 26. januarja z Danijelom in Maquignazem stopil na Dofour (4633 m). 2. marca 1885 pa na Grand Paradiso, 22 3. 1885 na Lyskamm. Marca 1887 sta G. Boss in M. Almer dosegla vrh Finsterrarhorna. Krona vseh teh vzponov pa je bil uspeh ekspedicije vseh štirih Stella, Emila Reya, Maquignazev in 5 nosačev, ki je začetkom januarja 1888 stopila na vrh Mont Blanca
Po teh velikih uspehih, od katerih so nekateri stali lepo vsoto denarja je nastal v zimski alpinistiki zastoj. Smučke so pridobivale prijateljev med alpinisti in začela se je nova doba. Vendar v teh letih zastoja ne smemo prezreti vzpona Angležev z vodniki v januarju 1890 na Eiger in vzpona E. Reja s spremljevalci l. 1891. na Grandes Jorasses.
Poglejmo še na vzhodne Alpe. Tudi tu kot v Zahodnih Alpah Nemci niso bili zastopani pri prvenstvu v zimski alpinistiki. Prvi vzpon na Grossglockner (3798 m) je vzel Anglež W. A. Baillie-Grohman s 4 nosači 2. 1. 1875. V Vzhodnih Alpah je začel z zimsko alpinistko F. Simony, ki se je v januarju in februarju 1847 trikrat povzpel na Dachstein (2996 m), 2. do 8 januarja leta 1880 je R von Lendenfeld z dobrimi vodniki napravil ture na Konigipitze, Ortler in Cevedale. Po letu 1885 m je Theodor Wundt vsako zimo povzpel na več vrhov lažje dostopnih apneniških Alp in vrhove Dolomitov, kjer so znani njegovi vzponi na Monte Cristallo, Tofano in Malo Zinno.
Kljub vsem tem in de nekaterim uspehom je bilo število zimskih alpinistov zelo majhno. Za množico so ostale krasote in čari zimske gorske pokrajine neznane.
Smuči, ta ključ k lepoti zasneženih gora, k soncu in sreči na vrhovih pa so v alpinistiki napravile veliko spremembo. Prvi poizkusi uporabiti te za zimsko alpinistiko so bili neuspešni, ker so bile smučke dolge vezi neprimerne, manjkalo je izkušenj in tehničnega znanja.
Z rastočim številom smučarjev, z izkušnjami posameznikov in zagovornikov raznih smučarskih tehnik (Norveška, Zdarskyjeva, Arlberška itd ), so se smuči izpopolnjevale in postajale vedno bolj sredstvo zimskega alpinista. Smučarstvo je zavzelo velik obseg predvsem v Zahodnih Alpah, kjer so tokrat prednjačili Nemci.
Prvi znani vzpon s smučmi je na 1790 m visoki Heimgarten v Vzhodnih Alpah. Na Glungezer (Vzhodne Alpe. 2670 m) so se povzpeli s smučmi 1894. L. 1896 na Sonnblick (3106 m), 1900 na Grossvenediger (3660 m). 1909 na Veliki Klek (3798 m). 1911 pa na Königspitze (3857 m).
Kot prva smučarska tura je zabeležen vzpon na prelaz Pragel (1554 m v Švici), sestop v Glarus v januarju 1893. Prvi vzpon na vrh gore pa je bil v marcu 1893 na Rothorn pri Arosi (2980 m). V zimi 1894 pa so smučarji presmučali gorske prelaze Gotthard, Furka in Grimsel. Med pionirji smučarstva je tudi Conan Doyle, pisatelj Sherloc Holmesa.
Wilhelm Paulcke je s svojimi velikimi podjetji, med drugimi vzpon na Oberalpstock (3330 m v Zahodnih Alpah) leta 1896, z znamenitim presmučanjem Berner Oberlands 1897 kjer so mu ves čas grozili plazovi, vzponom s smučmi do višine 3700 Jungfraua, vzponom s smučmi do višine 4200 m na Dufour v Monte Rosi od koder se je moral vrniti zaradi gorske bolezni enega izmed spremljevalcev in še z drugimi vzponi dokazal, da so smuči prvi in najvažnejši del opreme zimskega alpinista.
V marcu 1898 sta Tirolca prva s smučmi stopila na Dufour, kar je obenem tudi prvi štiritisočak na katerem so bile smuči. Prvi smučarski vzpon na Mont Blanc iz Chamonixa se je posrečil leta 1904. Myliusu s tremi nosači v zelo globokem snegu in mrazu -37°. K razvoju zimske alpinistike je mnogo pripomogel vzpodbudni Švicar Marcel Kurz, ki se je v spremstvu tovariša prvi povzpel na Grand Combin v marcu 1907, v naslednjih letih pa je obiskal več vrhov nad 4000 m.
Šele v sredini XIX. stoletja ko sta šport in telovadba začela pridobivati vedno večje množice ljudi se je v posameznikih pojavila želja in stremljenje po odkrivanju nove zemlje To je dobilo svoj poudarek z ustanovitvijo prvega planinskega društva »Alpine Club« 1857 v Londonu. Takrat je tudi začetek alpinizma kot kulturnega stremljenja.
Poskusi nekaterih, zlasti vladarjev, povzpeti se na kako visoko goro, segajo daleč nazaj vendar je bilo prvo, za tedanjo dobo zelo veliko dejanje leta 1786 vzpon na Mont Blanc. Kot prvi je padel najvišji vrb Alp, kot prva sta stopila na njegovo teme Balmat in Paccard. Šele dolgo za tem so sledili drugi vzponi: 1812. Finsteraarhorn (4275 m v Berner Oberlandu). 1813 je Francoz Henry Maynard z mnogimi vodniki dosegel 4173 m visoki Breithorn; v januarju 1832 je Švicar Hugi bil sa Strahleggu (3354 m).
S pristopom Angleža Alfreda Willsa na Wetterhorn (3703 m) leta 1854 so se začeli Angleži vedno bolj te bolj zanimati za Alpe in so poštali njih prvi osvajalci. V naslednjih letih so bili zavzeti vrbovi Walliških Alp. Dufour 4638 m v Monte Rosi leta 1855, Dom 4554 m leta 1858, Lyskamm 4538 m, l. 1861, Weishorn 4512 m leta 1861.
Leto 1865 je mejnik v razvoju alpinistike sploh. Mnogo je bilo poskusov povzpeti se na Matterhorn (4482 m), vendar pa so se vsi končali brez uspeha. Znanstveniki, med njimi tudi izkušeni planinci so trdili, da je »Zermattski lev« nedosegljiv in nedostopen. Toda gora je vabila in vznemirjala drzne Angleže in gorske vodnike. Anglež Edvard Whymper je 14. julija odnesel lovoriko, — žal pa se je njegova zmaga končala z žalostno nesrečo.
17. julija se je povzpela na vrh Carrellova skupina katero je dobro gmotno podprl Italijan Giordano.
Začetek velikega razvoja zimske alpinistike je v Zapadnih Alpah okoli leta 1870. Med Angleži in Italijani se je razvila borba za prvenstvo in v dobrem desetletju je večina nad štiritisoč metrov visokih vrhov podlegla človečki volji in osvajalni sili. Značilno za to dobo, ko so bili krplji in okovane palice, včasih,toda le redko tudi sekira (za sekanje stopov v led) pozneje pa cepin bistveni deli opreme tedanjega zimskega alpinista, je, da je bila večina vzponov izvedenih v globoki zimi (januar, februar), s čemer so se izognili kasnejšim velikim količinam mehkega snega in pa nevarnosti plazov. Okoli Novega leta je sicer največji mraz in najkrajši dan, toda z grebenov in nekaterih pobočij je sneg odpihan, na snežišči pa je zbit in debelo osrenjen.
Prvi zimski vzpon, katerega beleži zgodovina alpinistike je bil v januarju 1832 na Strahlegg v Zahodnih Alpah. Leta 1847 v januarju pa se je F. Simony s tovariši povzpel na Dachstein v Vzh Alpah. 7. januarja 1862 je Anglež Kennedy pl. Leeds zaman poskušal osvojiti si Matterhorn. Prišel je le do višine okoli 3400 m. V februarju 1864 sta Švicarja naskakovala 2951 m visoki Haut de Cry pri Ardonu v Wallisu. Tik pod vrhom je enega odnesel plaz. V decembru 1867je Moore napravil več uvaževanja vrednih tur, med njimi prehod čez Col du Galèon, Col de la Lauze, in šel čez Brèche de la Meije.
Sedem let je vladalo mrtvilo v zimski alpinistiki. V tej dobi so zabeleženi le redki poskusi. Po letu 1872 pa so zimski pohodi v gore oživeli. Že v poletju tega leta sta Th. Harpprecht in P. Dangl zmagala navpično ledeno severno steno Trafol v Vzh. Alpah. Zelo drzen prvenstveni vzpon katerega je ponovil šele »ledeni mož« Willo Welzenbach. S tem vzponom so bila ovržena vsa prejšnja naziranja o nemožnostih.
V letu 1874. stopa v ospredje Anglež W. A. B Coolidge, ki se v januarju povzpne z vodniki na Jungfrau in Wetterhorn, v januarju leta 1879 pa na Grosses Schreckhom, kateri vzpon je za tedanjo dobo ocenjen kot zelo velika činitev.
Coolidge to Eccless sta zaman dvakrat poskušala pozimi na Mont Blanc. Šele tretji poskus je uspel — ženski miis Stratton z vodniki iz Chamonixa. Po 11 urni hoji iz Grands Mulets je dne 31. januarja 1876 v borbi z viharjem in silnim mrazom — (24° Cel.) stopila na vrh. Šele čez 6 let je vzpon ponovil Cunnigham s tremi vodniki. Ta se je prvi pozimi povzpel tudi na Col de Geant.
Zdarsky, Paulcke, Hock in drugi so s vso vnemo širili zanimanje za smučarstvo. Georg Bilgeri ga je uvedel v avstrijsko armado. Viktor Sohm je znani izumitelj raznih smučarskih pripomočkov (voski , kože, posebne ostroge .oz. peresa za vzpon, itd ), ki so mu vedno koristili pri njegovih podjetjih.
Doba krpljlc, romantična doba rimske alpinistike, je prehitro tonila, zimski alpinisti so se prilagodili udobnejšemu smučanju ta skoro dvajset let je trajalo, predno so se pozimi povzpeli še na ostale v tej dobi še ne zavzete velikane Alp. Smučarstvo se je razvilo v narodni sport in v dobi zadnjih 15 let so bili smučarji skoro na vseh vrhovih Alp. Iz vrst smučarjev se je pojavilo lepo število plezalcev, moderni plezalci pa so često najbolj navdušeni smučarji. Častno ime alpinista pa si more danes osvojiti le oni, ki poleti in pozimi obiskuje gore. Kljub temu pa so nekateri bolj naklonjeni letnemu kot zimskemu vzpenjanju na gore, nekateri pa obratno: vsak po svoji naklonjenosti, nadarjenosti, sposobnosti, starosti.
Omejil sem se le na poglavitne podatka in dejanja, ki so značilna za tedanjo dobo. Nisem omenil velikih dejanj, ki so bile izvršena poleti v ledenih stenah, ta tvorijo poglavje zase.
Končam z besedami Guida Reya: »Vtis je, da goro prepuščajo polagoma boljši srednje dobrim. Alpinizem gre v daljo, stremi za novimi, bolj počasi minevajočimi lovorikami. Alpinisti se vzpenjajo na vrhove Kavkaza. Andov, Nove Zelandije, Himalaje in doprinašajo tako k razlikovanju še nepoznanih pokrajin.«
Slavko Peršič
