Slovenski alpinizem 2006
Norveška 2006
Trajanje: od 21. februarja do 05. marca 2006.
Člana odprave: Aljaž Anderle in Klemen Premrl.
21. 2.: Prihod v Oslo, odhod na zahod v Gol, nastanitev.
22. 2.: Odhod na poizvedovalno turo, ogled razmer in potencialnih ciljev.
23. 2.: Anderle in Premrl v šestih urah preplezata Thorfossen (500 m, WI 6), impozanten slap s konstantno strmimi raztežaji.
24. 2.: Počitek.
25. 2.: Anderle in Premrl opravita prvenstveni vzpon v slapu, ki ga poimenujeta Midgard (WI 4, 200 m).
26. 2.: Zopet prvenstveni vzpon, tokrat v slapu, ki ga poimenujeta Ragnarok (WI 5+, skupaj 400 m, od tega 320 m ledu).
27. 2.: Anderle, Premrl in Guy Lacell skupaj preplezajo nov slap v Eidfjordu in ga poimenujejo 10 Years Later (WI 6, skupaj 300 m, 4 ure). Sestop opravijo s spusti po vrvi, tako kot pri vseh dosedanjih vzponih.
28. 2.: Dan počitka mine ob postavljanju smeri za finalno tekmo svetovnega pokala v lednem plezanju.
01. 3.: Anderle in Premrl v kanjonu Voringsfossen opravita prvo ponovitev slapu Second Choice (WI 7+, 300 m), ki sta ga nekaj dni prej preplezala Will Gadd in nek Norvežan.
02. 3.: Počitek.
03. 3.: Plezanje po 200 metrov visokem kombiniranem slapu nedaleč od Gola. En raztežaj M7, ostalo WI 4 in WI 5+.
04. 3.: Plezanje v kanjonu Golsfjellet. Anderle in Premrl preplezata Ca bitch a mort (M8) in Jernmangel, ki naj bi veljal za najtežji kombinirani slap na Norveškem (M10+). Oba ga preplezata na »flash«, njegovo težavnost pa umestita med M9 in M9+.
05. 3.: Odhod domov.
– – – –
Svalbard 2006
Trajanje: od 15. aprila do 05. maja 2006.
Člana odprave: Gregor Kresal in Klemen Zupanc.
Otočje Svalbard je trikrat večje od Slovenije. Atomfjella leži 1000 km od severnega tečaja in 150 km severno od Longyearbyna, edinega večjega kraja na Spitzbergnu. Tam je nepregledna in še povsem nedotaknjena množica visokih in strmih sten. Gre za najvišje vrhove na Svalbardu, stene dosežejo do 1200 m višine. Zaradi geoloških premikov v preteklosti so tudi najbolj strme daleč naokoli. Kraj je izjemen za plezalce, ki si želijo plezati na trd in mrzel način, daleč stran od vsakršne civilizacije in z zelo malo možnostmi, da bi ti v težavah kdo lahko pomagal.
Na območju visoke Arktike poznajo le dva letna časa. Zima traja od decembra do konca maja, izjemoma se zavleče v junij. Dostopi pod smeri so različno dolgi, trajajo lahko po nekaj ur.
Del obvezne opreme so tudi puška, velika raketna pištola in strelivo (zaradi severnih medvedov), kar še poveča težo opreme. Grega in Klemen sta jo zato večinoma vlekla na sankah, imenovanih pulkah.
V enajstih dneh bivanja v bazi na ledeniku Gallerbreen sta opravila štiri prvenstvene vzpone. Običajno sta en dan plezala, naslednji dan pa ležala v šotoru, jedla in pila.
Perriertoppen FREEZER 20. 04. 2006, Gregor Kresal in Klemen Zupanc IV/3, M, 1000 m, 12 ur, (-38 ° C)
Kolosalna piramida gore Perrier je skupaj z enako visokim Newtontoppnom najvišji vrh Spitzbergna in hkrati ena najhladnejših točk arhipelaga Svalbard. Smer poteka v vzhodni steni, ki je visoka več kot 1000 m. Vzpon je bil opravljen v hudem mrazu, celotno turo, kot tudi vse ostale, sta opravila brez postankov ali bivakov. Svetlo je 24 ur na dan.
Sestopila sta na severu, prečila severovzhodno steno in se po ozebniku spustila v vznožje, nedaleč od vstopa. Med vzponom sta dobila lažje ozebline. Veličastna tura.
Irwin East SNUS COULOIR 22. 04. 2006, Gregor Kresal in Klemen Zupanc IV/3, M, 600 m, 5 ur, (-25 ° C)
Irwin je sosed vrha Mallory in sodi med najboljše vrhove na tem področju. Vrhova so poimenovali po alpinistih, ki sta v začetku prejšnjega stoletja izginila na Everestu. Irwin so z druge strani osvojili že Italijani, vse njegove stene pa so bile še povsem nedotaknjene (Grega in Klemen sta bila prva, ki sta na Svalbardu resno plezala). Vzpon sta opravila v mešanih razmerah. Večino dneva je bilo vreme precej slabo, pihal je močan veter.
Shine Fjellet ISBJORN 24. 04. 2006, Gregor Kresal in Klemen Zupanc IV+/M6+, M5, 350 m, 7,5 ur,(-20 ° C)
Smer sta si podrobno ogledala in jo poslikala iz stene Irwina. Po dolgem pogovoru sta se odločila za linijo, ki je pomenila najtežjo možnost vzpona na vrh.
Ker je stena na mestu, kjer sta se navezala, malo krajša, sta si to lahko privoščila. Njun cilj je bil zelo strm in zelo ozek, večkrat s previsi prekinjen žlebič. Pod vrhom je sledilo izredno strmo pobočje, kjer je bila nevarnost plazov v času odprave naj večja.
Zahtevna smer, ob zelo zasilnem varovanju.
Vzpon je bil prvi vzpon na vrh. Opravila sta ga v najslabšem vremenu na odpravi, čeprav je bila temperatura tega dne najvišja. Uporabila sta dva kompleta frendov, najmanjše zatiče, 10 klinov, »dead-mana«.
Irwin East II DRUŽABNIK 26. 04. – 27. 04. 2006, Gregor Kresal in Klemen Zupanc V+/M6+, M5+, 600 m, 16 ur, (-25 ° C)
Steber skrajno zahodnega vrha Irwina sta si z daljnogledom ogledovala že od začetka. Tukaj si nista smela privoščiti nobene napake. V steno sta se podala na koncu, ko sta že malo vedela, kako se stvari streže. Smer je bila njuna najzahtevnejša in Klemenova najtežja do takrat. Povprečna naklonina stebra je 75 stopinj. V steno sta odšla z vso opremo, ki sta jo imela. Na vrhu sta bila ob dveh ponoči in takoj začela sestopati. Želela sta prečiti goro, vendar se je vreme tako poslabšalo, da to ni bilo mogoče. Sestop v razvijajočem se viharju, zataknjene vrvi, plezanje nazaj, spusti – nekatere sta morala opraviti na dva centimetra zabitih klinih, vleka težkih sani nazaj v bazo in še cel kup težav so iz njiju izpili dobršen del energije, ki jima je ob koncu še ostala. Tudi tokratni vzpon je bil prvi vzpon na vrh. Uporabila sta dva kompleta frendov, zatiče, 16 klinov, 5 specialcev, »dead-mana«, 10 »gurten«, cel kup vrvic, itd.
