Norveška 1979

Črjanske cajtnge, avgust 2020

Norveška 1979 – Prva Koroška alpinistična odprava (15. 7. – 15. 8. 1979)

Člani odprave: Karel Ritonja, Milan Savelli (takratni načelnik AO Črna), Igor Radovič, Andrej Špiler, Zdenko Žagar, Silvo Lupša, Zdravko Grosar, Jure Mavrič, Jože Svetec, Marjan Emeršič, Rajko Robnik, Viktor Povsod – Fika (vodja odprave), Maks Geršak (šofer 18-sedežnega avtobusa).

Po obiskih Grossglocknerja, Treh Cin, še posebej Julijskih in Kamniških Alp ter Prokletij, Šar planine, Kleka, Paklenice in še drugih smo v pogovorih izrazili željo, da bi šli plezat na Norveško – v Romsdalske Alpe. Za nasvet smo šli vprašat vrhunskega alpinista ŠAO Velenje Dušana Kukovca, in sicer leta 1978, ko je bil star 50 let, danes pa šteje 92 let. Velenjčani so obiskali to norveško pogorje z najvišjo prepadno steno v Evropi leta 1971. Tako smo začeli s prostovoljnim delom pri Rudniku: v TAB-u in v topilnici. V TAB-u smo praznili trakcijske baterije, ki so se vgrajevale v viličarje in druge stroje. Izpraznili smo celice, plastificirane zaboje smo rešili plastike in same kovinske zaboje prodali kot odpadno železo. Topilnica nam je podarila izrabljen večtonski kotel za topljenje svinca – tudi tega smo razrezali in prodali. Za topilnico smo čez skale na drugi strani Meže potegnili 1000 m kabla za meritev onesnaženosti. V Železarni Ravne pa smo čistili potok, ki gre pod cesto od elektro razdelilne postaje. Žerjavčani in Črnjani so nam pomagali tako, da je vsak prispeval 1000 dinarjev. Oddolžili smo se jim tako, da smo potem z Norveške vsakemu poslali razglednico s pozdravi. Podprlo nas je 1245 krajanov. Ko sem tam šel v trafiko po tako veliko število razglednic, sem nanje čakal tri dni! Pred odhodom na to alpinistično odpravo si je večina udeležencev izprosila izredno plačani dopust in za to dejavnost ob predstavitvi našega cilja pri delodajalcih ni bil problem.
Pred odhodom smo po trgovinah Merxa, Kolonial in Ljudskega magacina prosili in dobili večino konzervirane hrane, ki smo jo dali v lesene zaboje, te pa nam je podarila Jama Rudnika Mežica. Pri Ljubljana transportu – enota Prevalje je bil direktor Ivan Vodovnik, navdušen planinski delavec, pa smo naredili dogovor, da smo plačali stroške avtobusnega prevoza samo v eno stran – 2500 km. Del finančnih sredstev so na naše prošnje prispevali še nekateri TOZD-i pri raznih podjetjih.
Logistika v tistih časih je bila drugačna kot danes. Kot vodja odpreme pri Rudniku sem imel na razpolago telefon in zemljevide za cestni in železniški transport. Najprej sem s pomočjo sodelavk, ki so znale nemško, poslal pismo znanemu alpinistu A. R. Hennu. Zaradi nerazumevanja nemščine ni odgovoril, zato sem poklical na Dansko gospoda Rotovnika, planinskega entuziasta, ki je predlagal, naj pošljem pismo g. Hennu v angleščini. Res sem od njega hitro dobil odgovor z nasveti in predlogi. Z gospodom Vodovnikom smo se dogovorili, da nam omogoči šoferja, domačina Maksa Geršaka, in nam je to res odobril.
Pot nas je vodila čez Avstrijo in Nemčijo na Dansko, kjer smo v Fridrihshovnu prespali, šli naslednje jutro na trajekt in po desetih urah prispeli v Oslo, glavno mesto Norveške. Tam smo najprej čakali na carinike, a jih ni bilo, saj so imele Danska, Norveška in Švedska brezcarinski dogovor. V Oslu smo iskali prostor za kampiranje. Za nasvet smo vprašali policaja, ki je na naše čudo dejal, da lahko šotore postavimo v parku, kar smo tudi storili. Naslednje jutro smo se odpravili v Andalsues, ki je bil naš cilj, preden odidemo pod steno. Javili smo se A. R. Hennu, ki nam je svetoval, da se javimo na posestvu lorda, ki je lastnik zemljišča. Lord nam je dovolil taborjenje z željo, da ob odhodu vse počistimo, kar smo seveda tudi storili. Osebju je naročil, da smo brezplačno dobivali mleko. Kadar sta bili izobešeni norveška in angleška zastava, je to pomenilo, da je lord na posestvu, kadar pa je plapolala samo norveška zastava, je bil odsoten. V malem kampu, z mini trgovino in s tuši, oddaljenem nekaj kilometrov od našega tabora, smo se lahko le za eno norveško krono stuširali. Sistem dela v taboru je bil tak, da sta vedno dva ostala v bazi, ob Maksu, šoferju, ki se je preizkušal v kulinariki, saj je znal izboljšati okus hrane iz konzerv s čebulo, paradižnikom, papriko, zeljem in drugimi vrtninami ter z začimbami.
Imeli smo dve radijski postaji: ena je šla s plezalci, druga je ostala v taboru. Za primer nesreče smo imeli pripravljenih milijon takratnih dinarjev, torej za dva helikopterska prevoza.
Ko smo prve dni obiskali kraj Andalsues, smo šli na železniški postaji na pijačo. Pri plačilu runde sta se hotela izkazati Silvo in Zdravko. Naročili smo 13 pirov in 4 palačinke, kar je stalo 72.000 dinarjev. Ko sta plačala, jima je ostalo bolj malo denarja. Za primerjavo naj navedem, da ko smo se vračali in se ustavili v Pragi, sem iz skupnega denarja plačal svečano večerjo z aperitivi, predjedjo, glavno jedjo in s pijačo, vse skupaj pa je zneslo 73.000 dinarjev. Ostali denar smo si vsi z Maksom enakovredno razdelili, da smo si lahko na Češkem kupili razno opremo, ki pa smo jo morali potem seveda švercati domov.
Pred odhodom na Norveško smo poskrili precej žganja, ki smo ga imeli s seboj. Žganje je bilo predvsem za goste, predvsem na prehodih mej (med Vzhodno Nemčijo in Češko ter med Češko in Avstrijo) nam je pri carini dokaj pomagalo. Ko nas je obiskal norveški novinar, je pri nas spil preveč žganja, zato je iz lordove hiše poklical taksi in svoj avto pustil tam. Zraven smo vzeli tudi veliko Merxove prave kave po 10 dag, skupaj 40 kg, in nekaj smo je podarili, vsi prejemniki pa so zelo hvalili njeno kvaliteto.
Preden nas je A. R. Henn povabil domov, je na drugi strani reke z daljnogledom opazoval naše plezanje in dosežke in ko je ocenil, da smo resni alpinisti, nas je povabil. V času našega obiska tam praktično ni bilo noči, le dve uri zmanjšane svetlobe. Ko smo se ustavili pred njegovo hišo, je bil tam kup zrezanih in scepljenih drv, mi pa smo jih, ne da nas bi kdo prosil, pospravili pod streho. V hiši je njegova žena pripravila hrano, a na mizi smo videli le en ovalni krožnik, nas pa je bilo trinajst. Zdenko je takoj zajamral glede tega. Toda Hennova žena se je skrivnostno nasmehnila in me odpeljala do shrambe, kjer je bilo ogromno polnih pladnjev. Deležni smo bili tudi slastnih jagod, ki so rastle v nasadu pred hišo. Zakonca Henn sta se rodila na otoku Spitzberg, pozneje pa sta se preselila na celino v Andolsues. Povedala sta nam, da sta se poročila na Ramsdalu, na 1550 m. Tudi na ta vrh smo stopili, dostop nanj je bil ocenjen z II–III.
Naša oprema takrat, to je pred več kot 40 leti, je obsegala: vrvi 60 m in 40 m, pomožne vrvice, metulje, prijatelje, vponke, alpinistične lestve. Po nasvetu Velenjčanov smo si prej doma naredili veliko bukovih zagozd raznih velikosti, jih prekuhali in opremili z vrvicami. Prav tako smo naredili iz raznih debelin pohištvenega profila kline, ki smo jih navrtali, da so bili lažji.

Izstopajoči vzponi
– V Sondre Trolltind steber ali Centralni steber, višina 1536 m, dolžina smeri 2100 m, višina stene 1420 m, ocena IV+, mestoma V–VI, čas plezanja 14 ur, enkrat bivak, prva jugoslovanska ponovitev, plezalca: Igor Radovič in Andrej Špiler.
– Trollryggen 1788 m – steber, dolžina smeri 2400 m, višina stene 1600 m, ocena –VI, čas plezanja 30 ur, druga jugoslovanska ponovitev, en bivak, plezalca: Jure Mavrič in Zdravko Grosar.
– Adelsfjell 957 m, Koroška prvenstvena, dolžina smeri 1000 m, višina stene 700 m, ocena III+, 13 ur, plezalca: Silvo Lupša in Marjan Emeršič.
Vseh vzponov je bilo za 44.600 m (4,6 km v višino). V športnem almanahu za leto 1979, ki ga je izdajalo časopisno podjetje Delo, so zapisali, da smo dosegli najboljši športni uspeh.
Člani te odprave se srečujemo vsakih 10 let. Lani smo imeli srečanje na Slemenu. Od trinajstih nas je prišlo osem, eden se ni udeležil, štirje pa so že umrli.

Po spominu zapisal vodja odprave Viktor Povsod – Fika