Črjanske cajtnge, avgust 2020
Grega Lačen (1976 – 2020)
Januarja letos smo se poslovili od Grega Lačna, našega nekdanjega sokrajana. Smrt je zaustavila njegovo bogato življenjsko pot in s tem tudi niz njegovih vrhunskih alpinističnih dosežkov.
Že kot otrok se je srečeval z gorami in planinstvom, saj je bil njegov oče Marijan alpinist in med drugim vodja prve koroške odprave leta 1980 v Peru. Z njim, z mamo Trezko in sestro Natašo so že v času Gregove zgodnje mladosti opravili Slovensko planinsko pot. Na Grossglocknerju je stal pri štirinajstih letih. Prva plezalna smer pa ni bila z očetom, ker se namreč le-ta sprva, v skrbi za sina, ni navduševal nad tem, da bi Grega postal alpinist, pač pa je splezal z Milanom Plescem Plate v Raduhi. Njegov začetek plezanja je bil v domačih gorah, največkrat v Peci, kajti ta je bila zanj najlepša gora na svetu.
»Gajsten Črnjan,« je zapisala o njem Marta Krejan Čokl (Za moje punce, Grega Lačen; Viharnik, leto XLVIII, december 2016, št. 12), »in človek dejanj. Eden izmed redkih ljudi, ki znajo in zmorejo biti izjemni na več področjih.« Ne le kot alpinist, ampak tudi kot podjetnik in družinski človek.
Po večjih uspehih, kot so Cajesh v Andih, El Capitan v Ameriki in Daulagiri v Himalaji, je s štiriindvajsetimi leti stopil na streho sveta, v odpravi Si.mobil Extreme Ski Everest 2000, vzpon pa so okronali še s smučarskim podvigom Dava Karničarja. Črnjani smo bili takrat (in še večkrat kasneje) na našega alpinističnega junaka res ponosni. Na tej odpravi mu je pomrznilo nekaj prstov na nogah, kar je pripeljalo do kasnejše amputacije.
Grega Lačen je bil član AK Črna. V svoji dolgoletni karieri je kot izjemen alpinist zabeležil vrsto zahtevnih vzponov (več kot šeststo) in bil član več kot dvajsetih alpinističnih odprav.
Gregova alpinistična pot je tekla od zanesenjaških in drznih smeri do kasneje nekoliko bolj umirjenih. »Sam sebe imam za allround plezalca,« je razložil v intervjuju Marti Krejan Čokl, kjer je dobro strnil svoje dosežke, »preplezal sem težke tehnične smeri z oceno A5, v plezališčih smeri z oceno 8a+, v gorah do ocene IX, preplezane imam vse tri probleme Alp, težke kombinirane smeri v Alpah, Peruju, Patagoniji. Stal sem tudi na dveh osemtisočakih.«
Južna Amerika ga je vedno vlekla v najhujše plezalne izzive. Znana je smer v Fitz Royu Zadnji dnevi raja, ki sta jo s Tomažem Jakofčičem leta 2007 v zelo neugodnih vremenskih pogojih plezala neskončnih dvainsedemdeset ur, ne da bi vmes kaj spala. Smer sta posvetila Gregovemu nekdanjemu soplezalcu in prijatelju Ožbeju Povsodu. Tomaž Jakofčič je o Gregu zapisal: »Ko je enkrat prestopil krajno zev pod steno, se je prelevil v bojevnika brez primere. Bil je alpinist svetovnega formata s težkimi vzponi po vsem svetu. Za promocijo lastnih uspehov ni storil ničesar in slava mu ni bila pomembna. Gojil je najčistejši odnos do alpinizma in plezanja.«
Leta 2012 je vodil koroško odpravo na Broad Peak, ki je bila zelo uspešna, saj je kar pet članov od sedmih stalo na vrhu. Andrej Gradišnik, njegov soplezalec, prijatelj in avtor knjige Sanje, Koroška 8000, je o Gregu zapisal: »Neizmerna ljubezen do sten in neskončnih lepot gora, želja po iskanju meja lastnih sposobnosti, jeklena volja in neskončna energija so ga gnale, da v nobenem življenjskem obdobju ni odložil plezalne opreme v kot. Ravno nasprotno. Z leti je bil vedno boljši, poln idej, motivator in vodja, ki je k novim podvigom znal pritegniti številne prijatelje in alpiniste. Tudi v meni … je znal zanetiti iskro …« Grega Lačen in Andrej Gradišnik sta skupaj preplezala ogromno smeri, med drugim sta v Kirgiziji ponovila najznamenitejšo smer v dolini Ak Su – Perestroika Crack.
Grega je imel veliko prijateljev in vsi so ga nadvse cenili kot dobrega soplezalca. Tadej Golob, eden med njimi, se spominja: »Spoznala sva se na odpravi v Daulagiri leta 1998, na mladinski oziroma kadrovski odpravi, kot smo ji rekli. Naši najboljši. Nikoli več se kje zunaj nismo imeli tako dobro kot takrat.«
Grega je to, da je neustavljiv, komentiral tako kot mnogi pravi alpinisti: »Dejstvo je, da uživam bolj, ko cilj uresničujem, kot ko je dosežen, in to iz čisto preprostega razloga: ker to pač rad počnem.«
Jurij Gorjanc ga ob slovesu v Planinskem vestniku (št. 2, 2020) tako nagovarja: »Alpinizem si zajemal z veliko žlico. Zame in za mnoge druge nedosegljiv ideal, poln občudovanja. Po krajših mednarodnih odpravah in številnih skalnih in kombiniranih vzponih doma in v tujini si vstopil v svetovni alpinistični vrh; z Daulagirijem si prebil led in pokazal, da so najvišji vrhovi sveta dostopni tudi Korošcem. Za tabo s(m)o si upali tudi drugi …«
»Dolgih trideset let je plezal,« povzema sinove uspehe Marijan Lačen, »iz dneva v dan je alpinizem vse bolj postajal smisel njegovega življenja. Njegova strast, udejanjanje in potrjevanje. Živel je polno, bogato in osmišljeno življenje.«
V intervjuju za Črjanske cajtnge pred malo manj kot dvajsetimi leti, po osvojitvi Mount Everesta, mi je Grega povedal: »Moj osnovni cilj je, da plezam vse življenje težke vzpone; šele ko bom star, bom – kot rečejo – sedel pred hišo in pipico kadil. Imam toliko načrtov, da ne vem, če bo za vse dovolj eno samo življenje.«
Žal se mnoge Gregove želje niso uresničile, ker je prehitro odšel. Življenje je izgubil pri sestopu z enega od vršacev nad Jezerskim. A spomin nanj bo ostal. Na Grega bomo mislili na gorskih grebenih in hrbtih, ko bomo plezali po razih, policah in previsih, ko bomo stali na raznih vrhovih in se ozirali po daljavah ter občudovali lepote tega nekoristnega, a tako krasnega sveta …
Irena Greiner
