Krušic Janez
Aljažev dom v Vratih v letih 1947-1949
Kadarkoli smo prišli v Aljažev dom pred plezalno turo ali po njej, nas je sprejel zgovorni oskrbnik Ernest Derganc z glasnim vzklikanjem. Zvečer smo včasih kramljali z njim dolgo v noč. Kratkočasil nas je tudi z umetnijami svojega inteligentnega psa Barija. Postali smo si dobri znanci.
Korošica — v oktobru 1950
Ko je narava nudila vso pestrost jesenskih barv, smo namenili obisk Kamniškim Alpam. Sedem jeseniških alpinistov, katerim se je pridružil še Kočevar, nas je spešilo čez Presedljaj proti domu na Korošici. V trdi temi nas je sprejel pasji lajež, temu so sledili vzkliki oskrbnika Derganca. Dobro je poskrbel za našo utrujeno družbo. Drugi dan smo plezali v treh smereh severno steno Ojstrice. Ta nepozabni dan, ko smo plezali Herletovo smer, uvrščam med najlepše dni, kar sem jih preživel v gorah. Na povratku nas je sestradane v koči na Korošici Derganc dobro založil. Kako radi bi še malo pokramljali, toda mudilo se nam je nazaj v dolino, da ne zamudimo kamiona iz Kopišč. Poslovili smo se od prijaznega Derganca in mu obljubili skorajšnji obisk. Nihče od nas pa si ni takrat predstavljal, da smo ga videli zadnjič…
Lučka Bela 18. januarja 1951
Komaj dobra dva meseca je minilo od našega obiska na Korošici, ko smo zvedeli, da je oskrbnika Derganca zasul snežni plaz nekje pod Presedljajem. Mož je šel usodnega 19. decembra 1950 preko Dedca čez Vršič pregledovat zimske markacije s svojim zvestim Barijem. Na snežni vesini je sprožil plaz, ki ga je nesel po izredno dolgi plazni grapi morda zelo globoko. Nekaj dni kasneje so planinci našli na plazu v grapi sestradanega psa, ki je razkopaval snežene grude in žalostno zavijal. Zaslutili so nesrečo, ki jim jo je žena pogrešanega oskrbnika na Korošici potrdila. Organizirala se je ljubljanska reševalna ekipa, ki se je vrnila brez uspeha. Tudi druga kombinirana skupina, sestavljena iz ljubljanskih, kranjskih in jeseniških reševalcev, si zaradi novih snežnih mas, ki so zapadle po nesreči, ni obetala kaj več uspeha. Iskanje ponesrečenca z zastarelimi sredstvi, kot so sonde, lopate in krampi, na par kilometrov dolgem plazu je sila zamudno, ker je uspeh odvisen od naključja. Tega smo se dobro zavedali, toda dolžnost ne sme poznati predsodkov.
Ko se je vreme nekoliko ustalilo, so se vse reševalne skupine sestale v domu v Kamniški Bistrici. Jeseničani smo se tokrat pripeljali s starim vojaškim avtomobilom, ki pa je še vedno dobro »potegnil«. Pridobitev in nujnost za GRS!
Sredi kramljanja nas je zmotil mlad fant, ki je ves zasopel in prepaden planil v kuhinjo. Iz njegovega zmedenega pripovedovanja smo ugotovili, da sta dva študenta, fant in dekle, zdrsnila s poledenele poti nad Presedljajem v globoki zatrep Lučke Bele. Pripadala sta družbi osmih študentov, namenjenih na smučanje na Korošico. Neizurjeni, utrujeni od teže oprtnikov in smuči so le počasi napredovali. Šele pozno popoldne so prečili opasno strmal Čohavnice, ki se grezi skoro 600 metrov globoko v Lučko Belo. Te poti se zimski obiskovalci Korošice zaradi strmih plaznic sploh ne poslužujejo, temveč prečijo greben Vršičev. Strma drča je postala usodna za mladega Aplenca in Kregarjevo, ki sta drug za drugim zaradi nenakovanih čevljev zdrsnila na po ledenelem pobočju in izginila pred očmi tovarišev v globino. Občutke in razpoloženje ostalih si lahko predstavljamo. V preplahu pač ni nihče skušal ugotavljati usode ponesrečencev, temveč so pohiteli nazaj v Kamniško Bistrico.
Takoj nam je bilo jasno, da do jutra ne smemo čakati, saj sta morda ponesrečenca še živa. Nočni mraz pa bi ju gotovo ugonobil. Kako pravilno je bilo naše sklepanje, smo ugotovili nekaj ur kasneje. V oprtnike smo zložili nekaj reševalnega orodja in hrane ter odšli v tiho mesečno noč. Blizu doma smo srečali ostalo preplašeno družbo, ki je bila sposobna le za — počitek. Skozi gozd Kamniške Bele smo klecali po globokih utirjenih stopinjah, ker luči žal nismo imeli. Za kratkočasje je poskrbel zgovorni Gandi, ki je šele v strmem delu poti umolknil. Ko se je drevje zredčilo, smo se zazrli v skrepenelo ostenje Rzenika, ki je nemo strmolel v zvezdnato nebo. Silno in skrivnostno …
Prtili smo vkreber po hrbtišču ob grapi, v kateri nekje globoko pod snegom sniva Derganc svoj večni sen. Postali smo še bolj molčeči in zamišljeni. Gore so lepe kot pesem, a resne kot smrt. Opolnoči smo rinili v zadnje vesine Presedljaja. Na prevalu smo z zadržanim dihom prisluškovali odgovoru na naše klice, ki jih je dušil močan veter. Ohooj! Nič odgovora! Mrtva sta — se nam je vsebolj vsiljevala neprijetna misel. Tik za prevalom se nam je zazdelo, da slišimo slaboten glas globoko v zatrepu. Morda pa je bil le veter, ki je ječal v okleščenih viharnikih. Trije reševalci so začeli sestopati po temni, nepregledni strmali. Ostali smo čakali do poziva pri macesnih ter zaman poizkušali zakuriti ogenj, ki je vzplamtel, pa zaradi mokrih vej hitro zamrl.
Tedaj se je oglasil doli iz globeli Uroš z novico, da se mu je odzval ženski glas iz grape. Začeli smo sestopati vsi navzdol po strmali, ki kljub temi ni nudila ovir. Že smo stali na robu skalnate grape, ki se je grezila tik pod nami v globino. Res se je oglasil ženski glas iz grape — toda napotkov, kako naj sestopimo čez nepregledni rob v grapo, nismo mogli pričakovati. Tema in sneg sta motila, da nismo našli primernega prehoda do ponesrečencev. Medtem pa je neučakani Uroš našel precej nižje le prehod — a vrniti smo se morali nazaj navzgor do kraja nesreče. V poltemi smo zagledali na tleh temno postavo. Bil je študent Martin Aplenc — mrtev.
Malo višje pod prevesno zavetno skalo pa je čepelo dekle — Nevenka Kregar. Na naše vprašanje, kako je prišlo do nesreče, ni vedela dosti povedati. Po zdrku v poledeneli grapi se je spominjala le, da je padala nekam v globino — nato nič več. Verjetno je izgubila zavest. Ko se je zavedela, je ležala blizu Martina, ki ni prišel več k zavesti. Splazila se je v zavetno kotanjo, kjer je čakala reševalce. Vprašali smo jo, kaj bi storila drugo jutro, če nas ne bi bilo — odgovorila je, da bi sestopila sama po grapi proti dolini. Korajžno dekle! Vedeli pa smo vsi točno, da ne bi učakala jutra, ker bi v tem strupenem mrazu zmrznila še pred svitanjem. Čudili smo se naključju. Oba sta zdrsnila po grapi kakih šest sto metrov globoko, fant je verjetno udaril z glavo v kak rob, dekle pa je odneslo le nekaj lažjih odrgnin in udarcev na glavi. V obraz je bila vsa zatekla, vseeno pa je prišla njena ženskost do izraza z vprašanjem, če je videti zelo obupna. Nog do gležnjev že ni več čutila, zato smo ji po okrepčilu s toplim čajem začeli krepko masirati premrle ude. Dolgo je trajalo, preden smo uspeli. Medicinec Evgen ji je medtem obvezal glavo, ostali pa smo povezali v jadrovino mrtvega Martina. Ura je bila dve ponoči. Hitro smo si bili edini, da bo reševanje najhitreje, če se vrnemo nazaj čez Presedljaj. Trije fantje so prevzeli Nevenko, ki je s podporo lahko hodila sama. Ostali pa smo bili polno zaposleni s transportom vkreber proti prevalu. V zaposlenosti smo komaj opazili, da je začelo rahlo snežiti. Takoj nad krajem nesreče smo našli strm a prehoden žleb, ki nas je privedel na rob grape. Dober prehod, ki smo ga pri sestopu žal zgrešili. Dosti nas je bilo — a delo vseeno ni bilo lahko. Tik pod sedlom smo duškali malo dlje. Računali smo z mesečino pri sestopu, toda luna je medtem zašla nekje za Grintovcem. Koliko spodtikanj po globoki skrepeneli gazi, preko korenin in zdrkov iz steze bi si prihranili do Kamniške Bele, če bi bilo svetleje. Šele doli v mračnem gozdnem zatrepu smo prižgali bakljo, ki je osvetljevala žalostni nočni sprevod vse do ceste. Točno ob šesti uri zjutraj — po osem-urnem trdem delu je bila naša nočna reševalna akcija končana. Dobro, da smo odrinili takoj.
Drugi dan smo brezuspešno iskali ponesrečenega Derganca v plazni grapi pod Presedljajem. Nismo ga našli z našimi primitivnimi reševalnimi sredstvi — sondami in lopatami, brez lavinskih psov. Našli so ga šele spomladi, ko so silne snežne gmote skopnele… Mrtvi Derganc, zaradi katerega so bili tisti mrzli januarski večer reševalci v Kamniški Bistrici, je bil neposredni vzrok, da se je reševalna akcija v Lučki Beli uspešno končala.
