Ko mit postane resničnost in stena pokaže svoj pravi obraz
Na severni steni Grandes Jorasses je ime smeri že dolgo obljuba in svarilo hkrati: No Siesta. Od svojega nastanka velja za eno tistih linij, ki ne dopuščajo počitka — ne v telesu, ne v glavi, ne v ritmu plezanja. Je test, ki preveri vse: tehnično znanje, psihično odpornost, partnerstvo in sposobnost improvizacije v trenutkih, ko se gora odloči, da bo govorila s tršim glasom.
Za poljsko navezo Michał Czech – Jan Kuczera je bila to prva smer v tej steni. In prav zato je zgodba, ki sta jo prinesla s seboj, še toliko bolj izjemna.
Pristop: vstop v kraljestvo sence
6. marca sta po aklimatizaciji na Pointe Lachenal stopila iz gondole na Aiguille du Midi z nahrbtniki, ki so tehtali več kot 20 kilogramov. S smučmi sta se spustila na Mer de Glace in nato začela dolgotrajno, večurno pot »na foke« proti vznožju stene.
O razmerah nista vedela veliko. Nekaj glasov je omenjalo, da »naj bi bile«, a v zadnjih mesecih tam ni plezal nihče. Namesto analiz sta izbrala preprosto logiko: pojdi pod steno in preveri sam.
Ob 14. uri sta prečila krajno zev in vstopila v steno. Že prvi metri so bili opozorilo: tanke led(e)ne plošče, slaba zaščita, občutek, da se vsak gib dogaja na milimetre. Stena je bila suha, krhka, nepredvidljiva.
Ko se je stemnilo, sta izkopala poličko za prvi bivak. Michał jo je ocenil s štirimi zvezdicami — kar v kontekstu No Sieste pomeni skoraj razkošje.
Drugi dan: ko se mit spremeni v realnost
7. marca sta začela plezati z upanjem, da bo zdaj šlo »od sidrišča do sidrišča«. A stena je imela drugačne načrte. Namesto firna in kompaktnega ledu ju je pričakal sipkast sneg, krhka skala in raztežaji, ki so bili bistveno težji od vodniških ocen.
Sredi dneva je prišlo sporočilo Toma Livingstona, avtorja številnih vzponov na tej steni: »Ni pravih razmer. Stena je suha. Ampak plezljiva.« Plezljiva je bila. Samo cena je bila visoka.
M6+ je bil skoraj previsen, M5 je bil v resnici M7, skala se je krušila, kamni so leteli mimo nog. A plezala sta naprej, raztežaj za raztežajem, dokler nista našla mesta za drugi bivak — viseč nad praznino in polička, ki je bila bolj ideja kot realnost.
Noč je bila mrzla, dolga in polna improvizacij, ki jih poznajo le tisti, ki so kdaj viseli v steni in se borili z lastnim telesom, gravitacijo in mrazom.
Tretji dan: boj do roba stene
8. marca sta vstala ob 4.30. Jan je vodil raztežaj M5+, ki je bil vse prej kot to. Za povrh je imel še težave z opremo. Sledil je M6, nato pa odločitev: Mercierjev M7 ali Jasperjev M8. Izbrala sta M7, ki je bil prvi raztežaj dneva, ki je dejansko ustrezal oceni.
Zaključna rampa, 250–300 metrov, je bila mešanica trdega ledu, slabih možnosti varovanja in visečih blokov. Jan je preplezal mimo ogromnega, nestabilnega bloka, ki je visel nad njim kot sodba. Ko je prišel na sidrišče, je bil psihično izpraznjen. Michał je prevzel zadnji raztežaj in ob 22. uri sta stopila iz stene.
Na grebenu sta našla mesto za tretji bivak. V šotoru je »zadišalo« po stopljeni vodi — dokler si je Michał pol litra ni polil v spalno vrečo.
Četrti dan: sestop in tiha zmaga
Zjutraj 9. marca sta ugotovila, da imata manjše ozebline. Zajtrk je bil skromen: en gel in en nekaj požirkov za oba. A dovolj, da sta se spustila v Val Ferret, kjer ju je čakal prijatelj Bartek Ziemski — človek, ki je poskrbel za logistiko in jima olajšal zadnji del poti.
Michał je kasneje zapisal: »Nisva preučevala razmer. Šla sva pod steno in splezala. Za oba je bila to prva smer v tej steni.«
Ocena vzpona
Višina: 1100 m
Čas: 2,5 dneva plezanja
Težave: v danih razmerah okoli M8, led 85–90°
Slog: 1×tehnika (zaradi popravila opreme)
Posebnost: za oba prvi vzpon na severni steni Grandes Jorasses
Zaključek: smer, ki ne dopušča počitka
No Siesta je smer, ki že v imenu pove, kaj prinaša. Je test — tehnični, psihični, partnerski. Je stena, ki ne daje nič zastonj in ki v sušnih razmerah pokaže svoj najtrši obraz.
Za Michała Čecha in Jana Kuczero je bila to zgodba o vztrajnosti, improvizaciji, trmi in spoštovanju do gore. In zgodba, ki bo ostala — v mišicah, v kosteh, v spominu.
No Siesta: smer brez počitka, štirje dnevi preizkušnje na Grandes Jorasses
Ko mit postane resničnost in stena pokaže svoj najtrši obraz
Na severni steni Grandes Jorasses je ime smeri že od leta 1986 obljuba in svarilo hkrati: No Siesta. Smer, ki sta jo takrat splezala Čeha Jan Porvaznik in Stan Glejdura, je od prvega dne nosila sloves linije, ki ne dopušča počitka — ne v telesu, ne v glavi, ne v ritmu plezanja. Gre za 1100 metrov, razdeljenih v 18 dolgih, 70-metrskih raztežajev, ocenjenih na ED+ M8 WI6 XR. Poteka levo od Crozovega stebra, med Manitujem in Bonatti–Vaucherjem, v enem najbolj divjih in neizprosnih delov stene.
Prvo ponovitev je leta 1987 opravil Tomo Česen v 14 urah — a mnogi v tujini ob tem že desetletja zapišejo še ?. Deset let kasneje sta smer ponovila Olivier Larios in François Marsigny, kmalu za njima pa še Stéphane Benoist in Yannick Graziani. Leta 2000 jo je v treh dneh solo preplezal Patrice Glarion Rappaz, prvo zimsko-klasično ponovitev pa sta marca 2003 opravila Robert Jasper in Markus Stofer. Nekaj vzponov po tej smeri pa najdete tudi še v arhivu …
To je torej ozadje, v katerega sta 6. marca letos stopila Poljaka Michał Czech in Jan Kuczera — oba prvič v tej steni.
