Gorenjski Glas, 14. februar 1997
Po uspešni odpravi slovenskih alpinistov na Antarktiko – To se je januarja izkazalo tudi na 5140 metrov visoki gori Mount Vinson – Trije slovenski alpinisti so prvič stopili na najvišji vrh Antarktike, eden pa je tudi smučal z vrha
Ljubljana, februarja – Alpinistični dosežek morda sam po sebi ne bi pomenil toliko, če ne bi Stane Klemenc, Viki Grošelj in Kafko Vodišek s tem vzponom za Slovence dosegli najvišjega vrha še na zadnji od sedmih zemeljskih celin. O dogodku smo na kratko poročali v prvi februarski številki, danes pa dodajamo še nekaj podrobnosti o poteku odprave in predstavljamo dva udeleženca, ki sta dobro znana tudi med Gorenjci.
Nevsakdanja dogodivščina, imenovana Antarktika, se je začela tik pred koncem lanskega leta. Slovenski alpinisti Stane Klemenc, Viki Grošelj in Rafko Vodišek so se srečali s hrvaškima kolegoma Stipetom Božičem in Joškom Bojičem v Amsterdamu, od tam pa so skupaj poleteli v Santiago de Chile. Po silvestrovanju v daljni deželi jih je pot vodila na jug Južne Amerike. Iz kraja Punta Arenas so skupaj z drugimi potniki 3. januarja 1997 poleteli z letalom hercules v bazni tabor Patriot Hills na Antarktiki. Pričakala sta jih hud mraz in močan veter, zato okrog kilometer hoje do šotorov ni bil preveč prijeten. Veliko boljša je bila okusna večerja, po kateri so še istega dne vkrcali dve skupini alpinistov v manjši letali in pristali v bazi pod pogorjem Vinson.
Za slabše poznavalce Antarktike je treba pojasniti, da v poletnem času na južni polobli sonce sije ves čas, zato je tudi človek lahko dejaven, dokler ga ne premaga spanec. Tako so si udeleženci naše odprave po nočnem pristanku v bazi postavili Šotor in izkopali luknjo za shrambo in kuhinjo ter skuhali čaj. Okrog tretje ure zjutraj so zaspali in se po pičlih šestih urah spanja začeli odpravljati za odhod proti najvišjemu vrhu. Po kosilu so opoldan pripeli smuči na noge in se začeli vzpenjati. Že doma so izbrali še nepreplezano steno, ki je visoka okrog 2100 metrov, njen naklon pa je med 45 do 55 stopinj. Pod njo so drugi odložili smuči, Viki Grošelj pa jih je oprtal na nahrbtnik in jih nosil skupaj z drugo opremo. Ker so vsi dovolj izkušeni, so plezali nenavezani. Napredovali so zelo hitro; novo, Slovensko smer so zmogli v 12 urah, še pol toliko pa so potrebovali za vzpon od vrha stene do najvišje točke gore Mount Vinson. Po skupno 19 do 20 urah vzpona so prvi trije Slovenci in prvi Hrvat stopili 5. 1. 1997 na najvišji vrh Antarktike. S tem so uresničili še enega velikih projektov našega alpinizma, saj se odslej tudi Slovenci lahko pohvalimo z vzponi na najvišje vrhove vseh celin na svetu.
Pri večini obiskovalcev Mount Vinsona vzpon in sestop traja ponavadi okrog pet dni. Slovenski alpinisti so ga opravili v komaj dnevu in pol. Ob tem so opravili najdaljše prečenje gore doslej, saj so se vračali po drugi poti, Viki Grošelj pa je z vrha smučal 2900 metrov neprekinjeno na isto stran. Po le enem dnevu počitka so stopili na še šest domnevno neosvojenih vrhov in v njih začrtali blizu 30 novih plezalskih smeri.
Kot so povedali slovenski udeleženci odprave po vrnitvi, njihovi dosežki niso ostali prezrti. Prvo čestitko je poslal predsednik PZS Tone Škarja, doma pa sta jim čestitala tudi predsednik Kučan in minister Šter; Rafko Vodišek je namreč uslužbenec MNZ. Z odprave so prinesli veliko fotografij in posnetke z amatersko kamero. Zbrali so tudi veliko podatkov, ki bodo koristni za bodoče odprave. Samo pogorje Mount Vinson je namreč dolgo okrog 120 kilometrov, v njem pa je še večina vrhov in sten deviška.
Stojan Saje
