Gorenjski Glas, 14. februar 1997
Lepoto najde v čilski puščavi ali antarktičnem ledu – V treh fotografskih monografijah je doslej predstavil slovensko krajino in zlasti gorski svet, v novi knjigi pa bo objavil posnetke z najvišjih vrhov vseh celin na svetu
Ljubljana, februarja – Nedavna odprava na Antarktiko je bila zanj nova avantura. Ostala mu bo v prijetnem spominu, saj so v lepem vremenu tudi uživali. Med naglim vzponom na najvišji vrh so res garali, vseeno pa je v Himalaji doživel še marsikaj hujšega. Še zdaj ni pozabil vzpona na Everest, kjer je pregnalo z gore njega, Belaka in Zupana šele padajoče kamenje.
“Z alpinizmom sem se začel ukvarjati leta 1970 in se kmalu vključil v Alpinistični odsek Domžale. Doslej sem opravil okrog 6(K) vzponov, sodeloval pa sem tudi na 14 alpinističnih odpravah. Prva odprava me je v letu 1974 vodila na Kavkaz. Potem sem se vzpenjal tudi na najvišje vrhove, le na Everest mi ni bilo usojeno priti. Najbrž sem prav tam doživel najhujše razmere v gorah. Stane Belak-Šrauf, Jože Zupan-Juš in jaz smo od višine 7500 metrov napenjali vrvi v takem viharju, da so vrvi kar opletale po zraku. Ko je začelo frčati še padajoče kamenje, smo na višini 7650 metrov odnehali in se vrnili v bazo. Žal sva takrat oba z Zupanom tudi pomrznila v noge, zato z nadaljnjimi vzponi ni bilo nič,” se s kančkom grenkobe spominja prehojenih alpinističnih poti 46-letni Stane Klemene, ki ga zaradi stalnega bivališča na Gorjušah upravičeno prištevamo med Gorenjce.
Od Grenlandije do Antarktike
“Na dosedanjih odpravah je bilo vseeno več lepih, kot pa slabih doživetij. Lepe spomine imam, na primer, na prvo odpravo občine Domžale leta 1981, ko smo odšli na Grenlandijo. Čeprav smo na koncu ostali brez hrane in kar devet dni čakali na helikopter, tudi te težave niso mogle zmanjšati naših dosežkov. Vsaka tura je pomenila nov vrh; med vzponi na 25 vrhov smo doživeli različne razmere, od povsem suhih skal do plezanja v ledu.
Seveda so trenutno v ospredju sveža doživetja z zadnje odprave na Antarktiko, kjer smo v lepem vremenu celo uživali. To je bila pravzaprav ena redkih odprav brez vsakršnega minusa. Termometer je sicer kazal tudi 30 in več stopinj pod ničlo, vendar nas je v enakih razmerah na Aljaski veliko bolj zeblo. Imeli smo srečo, da ni pihal veter, zato smo ugodne razmere izkoristili za nagel vzpon na Mount Vinson. Razumljivo je, da je bil vzpon in vrnitev v komaj 32 urah garaško delo. Ko je človek zgaran, ne čuti posebnih užitkov. Ob sestopu sem ves čas sanjal samo o vodi in o tem, kako bom s smučmi izpod stene čimprej v baznem taboru. Vode nam je namreč zmanjkalo že prvi dan, zato smo v zadnjem delu sestopa lizali stopljeno vodo izpod skal. To trpljenje vseeno ni primerljivo z vzponi v Himalaji. Tam ne gre brez dolgotrajnega psihičnega in fizičnega izčrpavanja, zato me tudi Everest prav nič več ne mika. Enkrat je bilo dovolj; čeprav je manjkalo le dobrin tisoč metrov do vrha, si tja gor ne želim več,” priznava izkušeni alpinist, ki je doslej obiskal najvišje gore na vseh sedmih zemeljskih celinah.
Pustolovščina ga še privablja
“Ekstremnih želja nimam več pred seboj. Vsekakor pa nisem brez ciljev! Zanimajo me nove izkušnje in nova doživetja. Eno izmed njih bo mogoče vzpon na najvišji vrh Grenlandije, mika pa me tudi večdnevna hoja s smučmi do severnega tečaja. Zanima me vsaka avantura. Ker sem fotograf, je zame poseben izziv raznolikost pokrajin. Lepoto je moč najti in ujeti v objektiv tako v čilski puščavi Atacama kot na antarktičnem ledu. Doslej sem poslikal že veliko sveta, vendar je največ lepot na majhni površini prav v Sloveniji. Zato ni čudno, da moje tri dosedanje fotografske monografije – Slovenija iz zraka, Gore in Triglavski narodni park – predstavljajo domačo deželo. V pripravi pa že imam knjigo, ki bo s slikami vodila na najvišje vrhove vseh celin sveta,” napoveduje dolgoletni fotograf pri ČGP Delo, ki se sedaj samostojno ukvarja s fotografijo v Dia studiu v Ljubljani.
Razen fotografij prinaša Stane Klemene s svojih nenavadnih popotovanj še neko zanimivost. Na daljne gore ga spominjajo razni kamenčki, med katerimi je tudi zbirka kamnov z vseh obiskanih vrhov. Kot je prepričan, se bo v njej pridružil še kakšen primerek z nove poti. Kljub nemirnemu duhu pa so tudi zanj najlepši trenutki vračanja domov, k svojim najbližjim.
Stojan Saje
