Gorenjski Glas, 14. februar 1997
Na Antarktiki so želje zajeli z veliko žlico – Tudi sam ni upal, da bodo opravili toliko, vendar so prav zaradi poguma dobili vse – Vedno ni tako, a je zadovoljen zaradi vsega, kar je v gorah preživel v več kot treh desetletjih
Ljubljana, februarja – Večkrat se sprašuje, kaj je njegov prvi poklic. Je športni pedagog na osnovni šoli Pirniče, vendar se še dalj časa intenzivno ukvarja z alpinizmom. Ko je leta 1975 prvič odšel v Himalajo, je z vzponom na Makalu dosegel prvi osemtisočak zase in za Slovence. Potlej jih je bilo še devet. Čeprav je sprva nameraval, da bi se vzpel na vseh 14 osemtisočakov, ima sedaj še drugačne cilje. Grošelj priznava, da je njegov najpomembnejši osemtisocak komaj dvoinpolletni prvorojenec, pripravlja pa tudi osmo knjigo.
“Leta 1967 sem preplezal prvo smer, Slovensko v Severni triglavski steni. Doslej sem naštel le okrog 500 vzponov, kar je relativno malo. Ob upoštevanju, da sem sodeloval kar na 20 alpinističnih odpravah v razne dele sveta, je to vseeno lepa številka. V času, ko sem bil na odpravah, bi namreč opravil vsaj še toliko vzponov. Z alpinizmom se torej intenzivno ukvarjam več kot 30 let. Vesel sem lahko zaradi vsega, kar sem preživel v gorah, žalosten pa le zaradi let, ki se vztrajno nabirajo,” ugotavlja 44-letni Viki Grošelj, ki je po poklicu športni pedagog, po načinu življenja pa zlasti vrhunski alpinist.
Pogosto odhaja od doma
“Zelo težko bi izbral katero od dosedanjih odprav za najljubšo. Vsaka po svoje je bila izjemno lepa. Prva me je leta 1975 vodila na Makalu, prvi slovenski osemtisočak. Čeprav sem bil prvič v Himalaji, sem prišel na vrh te gore. Po odpravi na Hindukuš v Afganistanu je leta 1979 sledil vzpon na Everest. Takrat sva z Marjanom Manfredo-Marjonom ozebla, zato sva morala odnehati pod vrhom. Deset let pozneje mi je uspelo narediti popravni izpit; stopil sem tudi na najvišjo goro sveta. Nanjo sem se vrnil še lansko pomlad, ko sem vodil alpinistično smučarsko odpravo z Davom Karničarjem. Doslej sem bil na desetih osemtisočakih, nazadnje na K 2 leta 1993. Glede načrta za vzpone na vseh 14 osemtisočakov moram potrditi, da je obstajal. Ob tem je treba povedati, da je bil narejen, tudi zaradi lažjega pridobivanja sponzorskih sredstev, Gotovo je vsak osemtisočak oživetje, ki je zapisano za vse življenje. Veliko alpinisov si želi, da bi vsaj enkrat stali tako visoko. Meni je to uspelo desetkrat. Potem so se zgodile nekatere stvari, ki so vplivale na spremembo. Odkar se mi je leta 1994 rodil prvi sin, predvsem manj tvegam. To se je izkazalo na Anapurni, ko sva bila z Božičem tri dni v zadnjem višinskem taboru. Če bi bilo tako kot pred leti, ko sva bila pripravljena narediti vse za vrh, bi ga morda tudi takrat osvojila, a sva se odločila drugače,” razmišlja o dejanjih v gorah izkušeni alpinist, ki že nekaj časa spoznava tudi družinsko in očetovsko vlogo.
Alpinizem ni samo šport
“Sam sem resno delal na dveh projektih, vzponih na najvišje himalajske vrhove in pristopih na najvišje vrhove vseh celin na svetu. Slednji je manj težaven, čeprav ni moč dvomiti o njegovi zahtevnosti. Posebno mikaven je zaradi sprememb, po katerih sta dva programa; eden upošteva samo Avstralijo, drugi pa dodaja Še najvišji vrh Oceanije. Lahko rečem, da je to na mojo srečo, ker si enkrat želim iti tudi tja. Na najvišjem avstralskem vrhu in vrhovih drugih celin pa sem že bil.
Zame alpinizem ni samo šport, ampak je, v najbolj žlahtnem pomenu besede, tudi pustolovščina. Čeprav e v tisi z Antarktike še vsedajo, že sedaj lahko govorim o mojem najlepšem doživetju tujih gora doslej. Pripravljeni smo namreč bili na najhujše možno, doživeli pa smo povsem nasprotno. Edina slaba stran alpinizma je, da mora človek prenesti tudi hude udarce. Na mojih. štirinajstih odpravah v Himalajo mi je umrlo kar sedem soplezalcev. To so stvari, ki se globoko zarežejo v dušo, po drugi strani pa gore dajejo občutke, za kakršne je človek drugod prikrajšan. Imam še nekaj neizpolnjenih načrtov, a letos bom doma. Posvetil se bom odraščajočemu sinu in pripravil svojo osmo knjigo o lanskih doživetjih na Everestu, obisku Nejčevega groba pod Manaslujem z Zaplotnikovo družino in odhodu na Antarktiko,” napoveduje Viki Grošelj, ki je tudi mnogim Gorenjcem znan kot dober alpinist in pisec.
Stojan Saje
