Neposredno po novem snegu ni varno hoditi v gore
Jutro, 22. januar 1939 – dLib.si
Zanesljive zaščite proti snežnim plazovom ni. Nevarnost je mogoče znižati pač na najmanjšo mero, če dobro poznaš gore, a to je vse. Važno je vedeti pred vsem, katero pobočje preti s plazovi in katero ne. Posebno nevarno je po hudih snežnih metežih in potem pri velikem mrazu ali temperaturah nad ničlo. Najbolj nevarni so suhi plazovi, ki lahko zgrmijo vsak čas z vsakega pobočja, če je nagnjeno nad 24 stopinj. Fen, hudo deževje, toplota in sonce pa spravljajo v gibanje mokre plazove. Sneg, ki se je začel gibati po nagnjeni ploskvi, zdrvi s strašno silo v dolino. Človek, ki zaide v plaz, je v nekoliko minutah tako tesno zajet, da neredko ne more zganiti niti z roko. Drobni snežni delci mu zamašijo takoj nos in tako se lahko zaduši.
Da se izognemo nevarnosti plazov, moramo pred vsem upoštevati pravilo, ki pravi, da se neposredno po novem snegu ne podajajmo v gore. Če sije sonce, počakajmo dan ali dva, če je nebo pokrito ali v megli pa počakajmo celo tri dni. Važno je, da se opremimo z rdečo, do 25 m dolgo, 4 do 7 mm debelo vrvico. To si privežemo z enim koncem trdno okrog telesa, ostanek pa pustimo, da se vleče za nami Glavni namen te vrvice je ta, da pokaže reševalcem hitrejšo pot do ponesrečenca, ki ga je zasul plaz.
Najnevarnejše so za smučarje snežne plasti, ki jih je veter na kakšen način nanesel na pršič ali zrnato zledenel sneg. Če stopamo ali smučamo preko takšne plasti, čujemo pogostoma votlo bobnenje. Izkušeni smučar potem ve, da preži nanj bela smrt. Če bi zapadel nov sneg, velja kot svarilo tudi neka posebna, siva barva snežne plasti. Kakor vse vrste plazov nastajajo tudi ti ne samo zavoljo smučarjev, temveč jih sproži lahko tudi vihar, kamen, včasih tudi en sam glasen klic. Znano je, da so štirje zmagovalci Eigerjeve severne stene nalašč molčali na klice nekega reševalca na vrhu gore, ker niso hoteli po nepotrebnem povečati nevarnosti, v kateri so bili.
