Tržiški tekstilec, oktober 1978
Ekspedicija ANDI 78 — PD Gorje Nevada Salcantay
Člani: dr. Borut Pirc, vodja Matjaž Deržaj AO Rašica, Bešlin Zoran — član AO Ljubljana-Matica, Ulčar Jure — član AO Ljubljana-Matica, Torkar Edvard — član in načelnik AO Gorje, Žvan Jure — član AO Gorje in Anderle Libor — član AO Tržič.
Vseh sedem, doktor je že odšel, se nas gnete v kuhinji. Bazni šotor, ki smo ga preuredili v kuhinjo, je postal naše malo svetišče. Vse gre skozi želodec, pravijo. Še bolj kot za karkoli drugega, velja to za ekspedicijo!
Da smo se zbrali danes prav vsi pa ni slučaj, kajti gora — vrh Salcantaya — je že za nami. Pred dobro uro (ob 19. uri) se je kot zadnji vrnil s hriba Bešlin, tako smo zdaj prvič po desetih dnevih znova skupaj. Vrh smo dosegli 15. VI. ob 9.00 po perujskem času. Zdaj je že vse mimo, vse se počasi izgublja; živčna napetost, jeza, nestrpnost, pomanjkanje, pač vse kar nas je jahalo teh štirinajst dni na hribu, vse se počasi umika lenobni utrujenosti. Da! Počasi, kajti še vedno preblisne zavest, sem in tja misel, da smo imeli srečo v vsakem smislu. Vse preveč improvizacij je bilo potrebnih vseskozi, da bi se lahko popolnoma otresli občutka, da nam je bilo nekje vse skupaj podarjeno. Ekspedicija, ki si je upala uresničiti zamisel s samo 60 % od predvidenih sredstev je pač morala požreti marsikaj.
Sedimo in bolščimo v največjo posodo postavljeno sredi šotora, na petih plinskih kuhalnikih. Polna je vrelega olja, v katerem se cvre nekaj kilogramov krompirja.
»Prekleti Indijanci!« zine Bešlin. »Če nam ne bi ukradli tistih trideset kil mesa, bi bilo vse v redu!«
»Ja, sem slišal, da si obljubljal tistemu, ki bi ti dal kos mesa na gori, hčerko in pol kraljestva!« se zareži Deržaj.
»Lahko tebi, prekleto, ko si imel vsaj krompirja polno rit, če ne drugega!« plane Bešlin.
»Kje so zrezki, cigarete, žganje?« hoče zvedeti Žvan.
»Kje je desert s turško kavo in Indijanko, ki bi stregla?« zafantazira Edi.
»No, fantje, lepo mir! Mislim, da vemo kako in kaj je že lep čas. V Cuzcu vam bom kot vodja pripravil večerjo, da vam jo bodo zavidali bogovi!«
»Dobro, ne bomo pozabili te obljube, zdaj pa čaraj s tem kar imamo!«
»Evo fantje, povabljeni ste na prvovrsten pommes frites s čebulo in koko. Vso noč bomo lahko pekli krompir na nešteto načinov, čebulo lahko jeste kuhano, pečeno, surovo, celo, zrezano, neolupljeno, po želji! Koko lahko pijete, žvečite ali karkoli! Kuharski mojster Deržaj vam je na uslugo!«
»Kakšen mojster neki! Pripravniški vajenec že morda, kaj več pa niti slučajno ne!« s polnimi usti ugotovi Bešlin.
Začelo se je že v Cuzcu. Doktor in Bešlin sta imela glavno besedo pri nabavi hrane. Nikakor se nista mogla zediniti česa naj bi kupili največ. Doktor Pirc se je bal, da bi hrana sestavljena večinoma iz mesa položila pol ekspedicije, kajti indijanske specialitete niso nedolžne. Bešlin pa je nasprotno, kot star borec z večih ekspedicij, zahteval levji delež mesne hrane in ne hidratov. Kompromis, ki je sledil, je šel v škodo Bešlina in kot smo ugotovili kasneje, tudi v našo! Izboril pa si je 30 kg zaboj različnih mesnih konzerv in klobas, ki jih je imenoval »jurišna hrana«. Na gori je večkrat lačen, utrujen in naveličan vsega popenil, ko se je spomnil na to jurišno hrano, ki so jo Indijanci tako mojstrsko ukradli.
»Nisem verjel,« prične Ulčar, »da je res tako!«
»Kaj tako?«
»Da premine, če si lačen in utrujen, vsaka debata o pijači in ženskah, in da fantaziraš samo še o velikem kosu mesa in o ničemer drugem!« Z vsako naslednjo porcijo krompirja se razpoloženje popravlja, ujedljivost popušča in razživi se debata o vsem in vsakemu.
Sledi glasna analiza vsega, kar smo počeli na gori. Plaz spominov dobi obliko v ustrezni množini besed; vodja razumevajoče komentira: »Ni kaj dedci, dobri ste bili, lepo smer ste zlezli, toda malce mere prosim! Lagali boste doma, ne meni!«
»Deržaj, daj mir,« se zareži Brišar, »se spominjaš, kako si nakladal v dobri mešani družbi na Vršiču. Zrasel si za dobre pol metra in beseda je tekla o naši ekspediciji, ki je bila takrat še v zraku! In zdaj zahtevaš mero, ko je res nekaj dobrega za nami!«
»Daj, Bešlin!« zavpije Žvan. »Hočemo glasbo, že deset dni nisem slišal nič, razen tuljenja vetra in vaših neumnosti!« Bešlin gre v svoj šotor in kmalu privleče aparat s kasetami. V Frankfurtu si ga je kupil, kasete pa je nabavil v Limi. Noč in dan ga je vlačil povsod po Peruju in snemal vse mogoče na najbolj nemogočih krajih. Bil je brezmejno potrpežljiv, ko je nagovarjal Indijance za pesem ali piščal. Prav tako smo bili potrpežljivi mi, ki smo ga čakali ure in ure …
No, kasneje, ko smo krenili proti gori, pa nam je prišel še kako prav. Imel je deset ur posnete in kupljene glasbe.
Siti se zleknemo po spalnih vrečah in srebamo čaj iz koke. Utihnemo in v popolno sproščenost se zaziblje klavirska melodija, kot blesket zdrobljenega ledu v temi, se zdijo zvoki dobre, stare večno mlade Yesterdy. Nič ni slišati, razen klavirja, ki se izgublja v nebo pod Južnim križem. Prevzame nas melanhonija skladbe. Vsak zase ve, kaj pomeni ta včeraj. Popotovanje, hoja, plezarija, vrh. Koliko vsega v teh nekaj tednih! Nabito, zgoščeno! To je bilo življenje; to je bil stik s preteklostjo, to je bilo tovarištvo, to je bilo gibanje na meji, strah in pogum, omahovanje in odločnost, žalost, jeza in veselje.
Da! Ves čas v Peruju, vsa ekspedicija, vse je bilo kakor včeraj. To vemo, in tudi vemo, da je vse neponovljivo mimo! Nikoli več ne bomo sedeli tako skupaj, mogoče bo kdo izmed nas ponovil vse to kje drugje in z drugimi prijatelji in v drugačnih okoliščinah. Vemo, da drugače ne more biti in da je vedno tako, toda ni nam lahko. Čez dva dni bomo že v Mallepati, dan kasneje v Cuzcu.
Pustolovščine je konec.
Negibno, s kadečimi posodami čaja v rokah strmimo ven v noč, na goro. Lep je Salcantay, ves od lune srebrn, napet v prostor kot baročna kupola, preobložen s štukaturami sneženih grebenov in razov. Nobena gora v bližini mu ni kos! Apu Salcantay, Apu Vilcabambe! — gospodar Vilcabambe.
Vedno znova bodo zagoreli ognji pod gorami, kot drobne priče alpinistične zavesti — duha, ki je onkraj koristnosti!
Začetek poti je bil 29. V. v Cuzcu. Po stotih kilometrih smo prispeli v Mollepato. To je zadnja vas, kamor še pride avto, to je tudi izhodišče za goro. Vsi, ki so izbrali Salcantay, so šli tod. Dva dni smo prebili na haciendi senora Montessa, ki je vedel o gori marsikaj; bil je živa priča vse plezalne zgodovine Salcantaya. 31. maja smo naložili mule z opremo in hrano in krenili proti pampi Solai, kjer so zadnji zaselki Indijancev. Prespali smo v vznožju H’uamanitaya (5700 m), od tam smo prvič uzrli zahodni greben naše gore. 6. VI. je stala baza. Štirje prostorni šotori so stali natanko tam, kjer se je pred letom dni ustavil Francoz Adaubert in njegovi fantje. Vendar je on premaknil vse na vzhodno sedlo, tako, da je imel izbrani greben pred nosom. Mi smo storili enako, vendar z bistveno razliko; pomožno bazo smo znosili sami na hrbtih, ne na mulah kot Francozi. Potem je postala razdalja med bazo in pomožno bazo naša vsakdanja kalvarija — pokora nevednosti in popolnega nepoznavanja terena. Francozom je bilo vse to prihranjeno.
2. VI. smo izbrali smer — greben med JV steno in V grebenom, kjer so se povzpeli Francozi.
3. VI. je stala pomožna baza (4800 m).
5. VI. je bil postavljen že višinski tabor (5400 m).
Pot je iz baze (4800 m), ki je stala pod J sedlom (5000 m), vodila navzdol do višine 4200 m na ravnico pampe, ki se razteza kilometre daleč proti vzhodu. Po 4 km se pot znova zagrize v breg vzhodnega sedla (4800 m), kjer je bila pomožna baza.
Vsak je to pot prehodil najmanj šestkrat, in vsakič z več kot 20 kg težkim nahrbtnikom. V pomožno bazo smo znosili pet višinskih šotorov, vse kline, snežna sidra, cepine, dereze in vse vrvi — več kot 1000 m. Prav tako je romalo tja gorivo, in večina hrane. Naveze so bile razdeljene v dvojke, ki so krožile; dva sta na gori napenjala vrvi in utirala pot, druga naveza je iz višinskega tabora sestopila v pomožno bazo po material, tretja naveza pa se je vrnila v bazo. Potem smo se zamenjali itn. Tako je šlo 11 dni od 2. VI. do 13. VI. vsak dan, brez počitka. Trdo garanje. Smer poteka v obliki velike kljuke. Vstop je stometrska strmina naklonjena 45°. Sledi dragih sto metrov fiksnih vrvi v strmini 60° (opis smeri se omejuje na najtežja in zato zavarovana mesta — fiksne vrvi, ki ostanejo v snegu in omogočajo vrnitev, kajti normalnega sestopa Salcantay nima). Sledi tretjih sto metrov 40° strmine do platoja, kjer je stal višinski tabor.
Nad taborom (višinska šotora) se prične štiristo metrski trikotnik ledu in serakov, ki smo ga obdelali v dveh dneh. Trikotnik seže pod V greben, mu nekaj časa sledi, nato pa izgine v njem. Tam nas je čakalo najtežje. Vrha grebena nismo zmogli, kakor ga niso zmogli Francozi pred nami. Obrnili so že 200 m pod nami in izsilili prehod v desno na ramo, ki vodi na vršni greben. Mi pa smo morali vso strmino vzhodnega grebena v najvišji točki prečiti. Strmina je bila od 50° do 70“. Mestoma smo viseli na vrveh.
To je bil najelegantnejši del smeri, ki je paraliziral Mehičane, ki so nas opazovali (prišli so teden dni za nami). Enostavno so prenehali s poskusi in iskali drugod. V zadnji strmini pred vršnjim grebenom pa smo se priključili francoski smeri. Tako je zdaj nova smer na gori med seraki in pod opastmi V grebenu, ki so se jim dragi izognili.
6. VI. smo se vsi zbrali v višinskem taboru. Preko ročnih radijskih oddajnikov smo obvestili vodjo Deržaja, da bomo v eni sapi končno naskočili vrh. Na gori je bilo 1000 m napetih vrvi in samo slabo vreme bi nam lahko preprečilo uspeh. Ob 8.00 zvečer smo se zavili v vso obleko in ves naylon, ki smo ga imeli s seboj. Za bivak smo izbrali globoko snežno razpoko. Vsak je popil še zadnje pol litra juhe in zaspal kot je vedel in znal. Bili smo že povsem na koncu s hrano in seveda tudi z močmi. Zjutraj pa smo s soncem pohiteli proti vrhu. Ob 9.00 15. VI. po perujskem času smo stali vsi na temenu Salcantaya.
Ob 18.00 pa je zadnji pridrsal po vrveh v višinski tabor Torkar. Vzpon je bil sklenjen. Z Edijem sva prespala. Zjutraj, 16. VI., sva podrla tabor in se odpravila za tovariši, ki so sestopili že dan prej.
V pomožni bazi so nas pričakali Mehičani, ki so nam iskreno čestitali, hkrati pa so zaprosili, če smejo po naših vrveh na vrh. Mi smo bili preveč utrujeni, da bi lahko sneli vrvi z gore, zato so pač ostale in s tem se je Mehičanom odprla možnost, da poceni dosežejo vrh.
Bešlin je velikodušno zamahnil z roko. Podrli smo pomožno bazo in vse šotore in vso opremo naložili na hrbte, se poslovili od prijaznih Mehičanov in zadnjič odšli proti bazi. Telesno smo bili samo še sence prejšnjih, z močjo in željo po vzponu nabitih!
Na svidenje na Intiramymy, so klicali za nami Mehičani!
Na svidenje na največjem prazniku Starega Peruja — prazniku Sonca!
L. A.
