Veliko zanimanja za seminar
Da nam primanjkuje kvalitetnih seminarjev za inštruktorje alpinizma ter vodje alpinističnih šol, lepo kažejo prijave za seminar, ki bo 11. in 12. t. m., v Kamniški Bistrici, čeprav so organizatorji zaradi majhnih nočitvenih zmogljivosti v razpisu poudarili, naj se prijavijo le inštruktorji ter po eden iz odsekov, ki jih še nimajo, jih je bilo že do srede preteklega tedna prijavljenih 45, sedem celo iz Hrvatske ter 2 iz Bosne in Hercegovine. Udeleženci naj bi zato s seboj prinesli spalne vreče, da bi nekaj ležišč improvizirali. In še eno sporočilo organizatorjev: med seminarjem bo na voljo vsa razpoložljiva vzgojna literatura – Nevarnosti v gorah, Vremenoslovje za planince, Prehrana v gorah.
Na soncu in v senci
Medtem, ko so se tisti, ki so plezali v prisojnih stenah in nad meglo v zadnjih dneh prijetno greli na soncu in plezali celo z zavihanimi rokavi, je bila v senčnih stenah ponekod že prava zima. Zaradi poznega datuma posebnih vzponov ni bilo.
AO Celje: 28. in 29. oktobra so imeli na Okrešlju srečanje ob koncu sezone s sprejemom novih v AO. Med pripravnike so sprejeli pet tečajnikov, med alpiniste pa le Meto Meh. Tudi izpite so imeli kar na Okrešlju in brez udarniškega dela tudi ni šlo. Počistili so kočo in jo zaprli (zaprta je tudi že Korošica). Tri naveze mladih pripravnikov so preplezale Direktno smer v Mrzli gori, Knez pa je v nedeljo tekel na Korošico in v Vršičih opravil 1. ponovitev »Neznane«, potem pa je sestopil po SV grebenu in preplezal še smer 26. v kamniškem vodniku.
AO Kamnik: 21. oktobra sta Janez Benkovič in Milan Gladek ponovila Dimnikarsko smer v steni Brane, dan za tem pa še Centralno smer v Z steni Planjave. 22. oktobra pa so Marjan Kregar, Janez Plevel in Dušan Podbevšek s tečajniki opravili 1. ponovitev »Kratkohlačne smeri« v Z steni Planjave.
AO Kranj: V četrtek 26. oktobra sta brata Marko in Tomo Česen preplezala Tržiško varianto (VI) Rumene zajede. Za celoten vzpon sta potrebovala nekaj manj kot dve uri kljub slabemu vremenu. Varianta se jima je zdela precej težja kot npr. znani Propeler v originalni smeri. Je pa v njej že precej klinov. V torek 31. oktobra pa sta Marija Perčič in Andrej Štremfelj v 6 urah ponovila Kamniško smer v Koglu. Kot sta povedala, jima je bilo zaradi sonca kar pošteno vroče.
Maribor: Ivo Veberič nam je sporočil, da sta drugo ponovitev Smeri bratov Golob v Škarjah opravila z Zdenko Zorič že 15. julija letos in da smo to novico tudi objavili v AN 27. julija. S tem tudi popravljamo novico prejšnjega ponedeljka, da sta 2. ponovitev opravila Mišo Čulk in Meta Meh.
AO »Mosor« Split: V mestu pod Marjanom sta bila do letos dva AO. Toda pred kratkim so bili AO pri Planinskem klubu Split razpustili in vsi aktivni člani so se priključili AO Mosor, ki ga sedaj vodi Nenad Pivac. Okrepljeni AO je že pripravil alpinistično šolo, ki bo po načrtu trajala do dneva republike. Aktivni, pa so predvsem mladi, ki plezajo tudi najtežje smeri v bližnjih ostenjih. Občasno pa obiščejo tudi bolj oddaljene stene. Tako sta Stipe Božič in Edo Retelj pred nedavnim preplezala novo – Mosoraško smer v S steni Botina (Velež, BiH). Prvi del stene je bil izredno težak (VI, A 3), previsna in krušljiva zajeda in šele v zgornji polovici se je smer malo položila. Stena je tu visoka okoli 450 m, sicer pa je široka kar okoli 7 km in je pravi raj za plezalce.
Plaketa Butinarju
Na 3. skupščini TKS Jesenice so podelili tudi vsakoletne Gregorčičeve plakete, najvišje občinsko priznanje za delo na področju telesne kulture. Letos jo je med drugim prejel tudi Marko Butinar, nekdanji odlični jeseniški alpinist, sedaj načelnik postaje GRS v Ratečah. Za uspešno izvedbo vsakoletnega zimskega pohoda na Stol pa so jo podelili tudi organizacijskemu odboru.
Tragična sezona Poljakov
Čeprav je tudi letošnja alpinistična sezona znova potrdila visoko kvaliteto poljskega alpinizma, z njo niso zadovoljni. Preveč je bilo žrtev. Trije mladi so našli smrt pod plazom med vzponom po normalni smeri na Ušbo v Kavkazu. Trije so bili žrtve dveh nesreč v francoskih Alpah, tri pa je smrt doletela v domačih gorah v Mnihu in Kazalnici (padajoče kamenje). Analize kažejo, da je do nesreč prišlo zaradi napak med plezanjem ali pri varovanju. In še en podatek poljske GRS: v poljski Tatrah je bilo v prvih 9 mesecih letošnjega leta kar 22 žrtev, kar je žalosten rekord.
Nesreča Američank na Anapurni
Alpinistki je na gori najverjetneje zajel snežni plaz
LJUBLJANA – Letošnje leto je v znamenju ženskega alpinizma. Tretja ženska in prva Evropejka je stopila na najvišji vrh sveta. Američanke so organizirale žensko odpravo na Anapurno, povsem ženske naveze so se lotevale tudi najtežjih vzponov itd. Sicer pa imamo najlepše potrdilo te trditve pri nas doma: že dolgo niso bile naše plezalke tako aktivne kot prav letos.
Skoraj vse časopisne agencije so poročale, da sta Irene Müller (42) iz Palo Alta v Kaliforniji in 35-letna Vera Komarkova, po rodu iz ČSSR, 16. oktobra prišli na 8090 m visoko Anapurno. Bili sta članici 13-članske ameriške ženske odprave, ki jo je vodila Arlene Blum (31). Novica, da je pri drugem poskusu prišlo do nesreče, pa je obšla svet šele pred dnevi.
Američanka Vera Watson (46) in Angležinja Alison Chandwick (36), sta bili tedaj, ko sta izvedeli za uspeh v taboru 5 (6000 m). Od tu sta 17. oktobra krenili proti vrhu. Toda najverjetneje ju je presenetil vremenski preobrat in ju je zajel snežni plaz. Ker se nista vrnili v bazo, so tovarišice poklicale helikopter iz Katmanduja, toda odkril ni ničesar. Telesi ponesrečenih sta odkrila šele višinska nosača deset dni kasneje.
V BiH samo sekcije
LJUBLJANA – Branimir Maltarič iz Sarajeva, ki se je med služenjem kadrovskega roka vključil v delo AO Rašica, je povedal nekaj zanimivosti o alpinizmu v BiH.
Alpinizem v Sarajevu, pa tudi v Bosni in Hercegovini na splošno, je še vedno neorganiziran.
V Sarajevu, kjer so imeli nekoč svoj AO, a so ga razpustili, so sedaj le po sekcijah pri posameznih društvih. Še vedno nimajo niti prostora, kjer bi se lahko sestajali, neurejeno je tudi financiranje. Vseeno pa okoli 30 sarajevskih alpinistov ne počiva. Poleti so bili v francoskih Alpah, sedaj pa imajo za vso republiko alpinistično šolo, ki jo obiskuje kar 40 mladih. Vse delo temelji le na dobri volji in zagnanosti. Tudi plezajo kar precej, ne manjka pa tudi prvenstvenih vzponov. Seveda pa so tamošnji plezalci v precej drugačnem položaju kot v Sloveniji. Dostop neredko traja tudi po ves dan, malo je planinskih postojank, še manj pa oskrbovanih. In v primeru nesreče skoraj ne morejo računati na pomoč GRS, ki ni dovolj organizirana. Kljub vsem težavam pa bosta dva izmed alpinistov BiH Muhamed Gafič in Muhamed Šišič prihodnje leto člana jugoslovanske odprave na Mount Everest.
Pleza šele drugo leto
22-letna Marija Sabolek iz Ljubljane je že doma v plezalnih smereh, ocenjenih s peto in šesto stopnjo
LJUBLJANA – V kopici mladih, nadarjenih alpinistov, je v zadnjem razdobju čutiti tudi odlične dosežke ženskega alpinizma – seveda ne v takem obsegu kot pri fantih. Izstopajo predvsem nadarjene posameznice, ki imajo za seboj začetno obdobje prilagajanja in za katere lahko rečemo, da so se zapisale alpinizmu. Tudi 22-letna Marija Sabolek iz Ljubljane je ena tistih deklet, ki posegajo po plezalnih smereh ocenjenih s peto in šesto težavnostno stopnjo.
Kaj ste zlezli zadnji vikend?
»Šarino poč v Dedcu nad Korošico. Lepa, dokaj kratka smer, spodaj nekoliko težavnejša, ocenjena pa je s pet. Bila sem dva dni v hribih, ampak za kaj več nisem imela volje.«
Morda bi veljalo že v začetku predstaviti Marijo kar z njenimi nekaterimi pomembnejšimi smermi, kot jih je sama naštela: Mansarda, Mosoračka in Raz kladiva v Paklenici, Rumena zajeda, Hudičev Steber, Bohinjska v severni steni, Zajeda Šit in Aschenbrenner, Dularjeva zajeda, Čopov steber, Kamniška in Tržiška, Obraz Sfinge, Raz Jalovca.
Poleg teh težjih vzponov pa ima za seboj še približno 80 najrazličnejših smeri, nekaj tudi v Dolomitih.
Marija resneje pleza šele drugo leto: »Ko sem končala s plezalno šolo, v začetku nisem bila posebno zagnana, razen tega pa tudi nikomur nisem upala reči, naj me vzame s seboj. Odprlo se mi je lani, ko sem opravila 27 vzponov. V začetku sem bila srečna, de sem zlezla kakšno trojko, prva resnejša smer pa je bila Brojanova varianta v škrbini zadnjega Prisojnika, ocenjena s IV-V.«
Letošnjo sezono pa je absolventka geografije in zgodovine s filozofske fakultete v Ljubljani začela kar ostro: »Spomladi sem se lotila Mosoraške in Raza kladiva v Paklenici. Sledilo je še več težjih smeri, v katerih sem izmenično lezla naprej. Dobila sem zanesljivost in za konec sem si v dnevnik vzponov vpisala še Zajedo Šit in Obraz Sfinge.«
Sfinga v severni triglavski steni je pojem, ki ga je s številnimi težkimi smermi izoblikovala mlajša generacija naših plezalcev. Lotiti se že po dveh letih tega dela veličastne severne stene Triglava ni kar tako, obenem pa morda prav ta Marijina odločitev kaže na to, da sodi v rod mladih, ki leze brez predsodkov, neobremenjeno, zavedajoč se svojih sposobnosti.
»V zvezi s Sfingo imam sploh nekaj pestrejših. Po dokaj zoprnem dostopu sva se v vznožju, dokaj pozno popoldne, znašli dve navezi. Samo midva s soplezalcem sva imela opremo za bivak. Ni nem preostalo drugega, kot da si topli spalni vreči tovariško delimo. Svojo sem stresla iz nahrbtnika, po nerodnosti pa se nam je izmuznila v grapo. Brez uspeha sem jo tri ure iskala. Moram reči, da je bila noč kar mrzla, še vsa trda od mraza sva se zjutraj lotila plezanja. Smer je dokaj nabita s klini, tehnika je naporna, še posebno pa me je utrudila streha, pod katero sem vodila. Po osmih urah sva bila zunaj. Bila mi je všeč, predvsem zaradi zračnosti,« je pripovedovala mlada plezalka.
Večina alpinistov, posebno vrhunskih trdi, tako kot vi, da so zaljubljeni v hribe. Mnogi pa so s tem, ko so se na vrhuncu povsem odpovedali alpinizmu, dokazali, da so jih vodile druge ambicije. Kako doživljate hribe vi?
»Plezanje zaradi ambicij se mi zdi greh. No, nekaj malega ambicije je najbrž že prisotne, se pa kmalu izgubi, preprosto pozabiš na to. Meni je všeč način življenja, ki je precej drugačen od običajnega. Plezalni vzpon je le en sam težji trenutek, prevladujejo pa prijetni trenutki pred in po plezariji. Všeč so mi tudi ljudje, ki obiskujejo hribe, lahko bi začela naštevati vse od takrat, ko pri gostilni Jelen štopam v Julijce …«
Kako je z izbiro partnerjev?
»Začetnikom je običajno nerodno prositi koga za družbo. Tudi meni je bilo. Mislim, da se je stanje v AO Akademik v tem pogledu precej izboljšalo. Samo reči je treba in ni težav. Imam svoj krog in glede na časovne možnosti se dogovarjamo. Upam, da bo kmalu prišlo v naš odsek še kakšno dekle, da ne bom sama. Včasih grem na turo še s kolegom iz Idrije, včasih pa z bratom.«
Marija je Obraz Sfinge plezala skupaj s Petrom Poljancem iz Idrije, tretjo ponovitev Mansarde v Planji pa z Markom Bricljem, tovarišem iz matičnega odseka. Prav za to smer, ki je ocenjena z A l, VI, IV-V, sta bila Marija in Marko mnenja, da je ocenjena previsoko. Po njunem mnenju je smer za celo stopnjo lažja.
Kljub temu pa nas je zanimalo, kaj sogovornica, ki ima še razmeroma kratek plezalni staž, meni o padcih.
»Večkrat sem pomislila tudi na tako možnost. Po svoji krivdi sem tudi že doživela, da mi je soplezalec, kot drugi, zdrsnil in se poškodoval. Takrat sem bila vsa iz sebe, baje sem celo rekla, da ne bom več plezala, ampak tega se res ne spominjam. Povedali so mi drugi. V težjih smereh, ob primernem varovanju, padec ni posebno nevaren, sicer pa v težjih smereh sploh ne mislim na kaj takega. Moje načelo je, da je treba težavno mesto pač za vsako ceno zlesti.«
O nadarjenosti mlade alpinistke pove tudi podatek, da se za vzpone posebej ne pripravlja. Včasih je rada igrala košarko, sedaj pa tudi za to ni več časa: »Letos sem v hribih preživela približno sto dvajset dni. Novembra se bo nabralo še nekaj dni v Paklenici. Dan v tednu porabim še za obisk na klubu, sicer pa lovim čas za izpite. Tu in tam pretečem kilometer ali dva, sicer pa nič posebnega.«
Marija bi si rada letos nabrala nekaj izkušenj tudi v ledu, če bo priložnost, bi rada skočila kdaj pozneje tudi v Francijo ali kam drugam v Centralne Alpe, ne bi se branila povabila na kakšno odpravo, čeprav, kot meni, take možnosti nikjer ne vidi. Potovanja, še posebno, če so povezana s hribi, so njena velika želja.
Sogovornica je sproščeno govorila o smereh, ki se jih je lotila, kot bi šlo za običajne izlete. Nič razburljivega ni bilo slišati, niti besede trema, čeprav je najbrž kdaj pa kdaj že čutila kaj takega … Ni izdala slabega trenutka v steni. Na vprašanje, katere izmed smeri ne bi hotela ponavljati, pa je povedala: »Aschenbrennerja. Ta pa me je res utrudila. Dozdevalo se mi je, da je ne bo nikoli konec.«
Danes je Marija Sabolek šele prvi dan alpinistka. Prav gotovo je z nasmehom, kot je pripovedovala o hribih, preživela tudi nedeljski krst z vrvjo … Ni kaj reči, odlična pripravnica …
NIKO SLANA
