V spomin Ivanu Bučerju, ki se je smrtno ponesrečil 24. septembra 1950.
Planinski vestnik 1951 2/3
Tone Svetina: Dnevi zgodnje jeseni. Gore je pobelil sneg. Kot kristali so se zableščale v neizmerni belini v sinjemodro nebo, obsijane od jutranjega sonca. Ko se človek zazre v gore, se ne more upreti silnemu hrepenenju, ki ga potegne v njih mogočno okolje. Pa naj se je odtrgal od plavža ali nakovala, zapustil rohneče stroje. v tovarni, se vzdignil s šolske klopi ali pa zaklenil za seboj vrata zatohle pisarne.
Tako odhajajo ljudje iz doline v gore iskat doživetij, miru in moči.
To ni strah, niti beg pred življenjem. Tudi ne umik in iskanje miru in pozabljenja v lepoti visokogorskega sveta. To je iskanje vsebine življenja, nenehna želja po spoznavanju samega sebe. Silna želja srca, da prisluhne skrivnostnemu utripu velike stvariteljice prirode – nje rasti, snovanju, nje večnim zakonom, po katerih se zakonito pojavljajo in končujejo tudi naša življenja. To je želja drznega duha, ki si želi dejanj, nevarnosti, zmage. Toda ne nad gorami, pač pa nad svojimi slabostmi. To je vzgoja volje, da se oboroži z izkustvi za borbo v življenju.
*
Tako dolgo sva se z Ivanom menila, da nas Čopov Joža popelje v Severno steno Rokava, da smo se navsezadnje le našli v Aljaževem domu. Pozno v noč smo se v družbi Jože, Toneta in Zinke hudovali nad vremenom in pogrevali stare planinske dovtipe.
Za deževno nočjo je nastopilo megleno jutro. V meglah utonejo tudi naše želje, da se povzpnemo v omamo beline prvega snega, da nas požive žarki- jesenskega sonca. Zmrzli postopamo pred domom in čakamo vremena. Tedaj potegne severni veter in prežene megle.
Severna stena Triglava se odgrne našim očem. Vsa mrka je, do polovice zasnežena. Sneg leži po policah, pobeljene so temačne grape in grozljivi prepadi, nad katerimi se še vedno vlačijo zaostale megle. Orjaški stebri v nedosegljivih prevesih kipe v nebo, oblikujoč mogočno vznožje vrhu Triglava. Sam vrh pa, ožarjen od jutranjega sonca, ponosno kraljuje nad veličastno soseščino.
Preko njega se silovito pode vetrovi, na grebenih vihrajo snežne zastave. Oblaki pa drse preko neba, kakor bi se jim nekam neznansko mudilo.
Ta divja lepota beline, sence in luči zvablja. Škoda bi bilo izgubljenega dne. Toda ta dan gre vise po nesreči. Ivan se jezi, ker je pozabil doma plezalnike; ponoči je deževalo, zjutraj megle, Jožo filmajo in tudi žreb kaže na to, da ne gremo.
A kljub vsemu sva se z Ivanom nenadoma odločila. Stena naju je zvabila. Nameniva se preko dela Slovenske smeri v Zlatorogove police k Ustoličenju in sestopu na Prag. Tone naju pospremi do stene.
Že pri prvih metrih naju zajame hladni dih stene. Plezanje poživi moči. Lagodno se navezana vzpenjava precej hitro, kajti čas nama je zaradi kasnega vstopa kratko odmerjen. Nad Belimi platami naju pozdravi prvi sneg in zadnji od strel in kamenja okleščeni viharnik, ki kdo ve, koliko časa že kljubuje vsem neurjem na strmem snežišču. Sredi stene sva. Tu te šele v vsej popolnosti objame lepota njene veličastnosti. Ogromni skladi se leskečejo. Prevzame te. Zasnežene gore se vrste, stena se boči, zgublja in stopa v tisočerih oblikah – divje skalovje se pne v nedogledno višino. Pod nama pa zevajo in grozeče vabijo mračne globine iz katerih se sem in tja kadi megla.
Nad Možicem zgrešiva vstop v Zlatorogove police. Polico vzameva previsoko, zato po dolgotrajnem prečenju prideva v slepo polico, katera drži nad Ustoličenje. Vrniti se morava. Odločiva se za Prevčev izstop. Iz Nemške smeri se čujejo glasovi in jekleni zvok klinov. Ivanov brat. Kmalu se sporazumemo. S tovarišem se spuščata, ker je Zimmer~Jahnov izstop poledenel. Čeprav mi ni bilo po volji, se Ivan odloči, da greva tudi midva navzdol.
Tik nad kaminom vrh Belih plati se končujejo gredi v ozko, zasneženo grapo. Skala je lepo razčlenjena z dobrimi oprimki in stopi in nudi prijetno plezanje tudi pri sestopanju. Ob desnem vstopu vrh dvanajst metrov visoke stene moli kakor iz žive skale zrasel nekoliko previsen bolvan, kipi izzivajoče ter vabi k sigurnemu oprijemu. Toda kdo ve, kdaj pride njegov čas, da se zruši in zgrmi v dolino? Že nešteto plezalcev se ga je z zaupanjem oprijelo. in ni jih razočaral.
Ker je bil ta del lažji, sva z navito vrvjo sestopala. Bil sem nekaj metrov levo, nad njim, ko se je Ivan spustil do bolvana. Da bi šlo bolje levo po kaminu, je odrekel. Bolvan mi ni po volji. Kakor bi nekaj slutil. Že ko sva se vzpenjala, sem se mu izognil. Prečudno je bil podoben onemu v gredeh Rdečega roba v Krnu, s katerim sem odletel spomladi leta 1946 in obležal na pomladanskem snegu. Vse preveč se je ponujal in molel navzven, da bi mu bil zaupal.
Toda Ivan mu slepo zaupa. Dve močni roki se okleneta skale in težko telo se nagne k spustu. Nad prepadi vlada mir – ni slutiti nesreče, ki visi v zraku.
Krik, poln groze, pretrga tišino. Ujameva se z očmi; široko razprte, polne sile in upanja, se zastrme vame, polne groze, proseč pomoči. Z zrušenim blokom skal pade Ivan v globino. V trenutku zgrabim za vrv, se stisnem k steni, da ga obdržim. Toda težko telo je odletelo s tako silo, da me je vrglo v steno in v loku odtrgalo ter odneslo iz slabih stopov za njim v globino.
Zagrmiva po dvanajst metrov visoki steni v zasneženo grapo, se valiva po njej in ustaviva na njenem jeziku. Svetlordeča kri oškropi sneg in skale. V globinah pod nama pa se s peklenskim truščem razbijajo skale, da krohotajoč pošastno odmeva.
Nekaj časa leživa negibno. Nekje v podzavesti se pojavi vprašanje: »Kaj se je zgodilo?« Zdi se mi, da kot nekoč v Poljanski dolini ležim omamljen od detonacij granat v snegu pred bunkerjem poleg obstreljenega tovariša; naokrog je mrak in vse se vrti in izgublja nekam v daljavo. V trenutku prve zavesti te spreleti strah in skrb za tovariša. Stopim k njemu, opotekaje se s skelečo nogo, opirajoč se ob skalo. Ivan leži na snegu negibno. Hrope in grgra. Iz ust mu curlja kri, v obraz je posinel – poteze so poostrene in spačene od bolečin.
Resnost položaja strezni razum, odžene prvi strah in zmedenost, ojekleni voljo in odpodi misel na bolečine. Rešiti se morava!
Na zasilnem stojišču v grapi z nogo odmetem sneg, položim na tla mehko nylon vrv in potegnem Ivana na zasilno ležišče. Kmalu se mu povrne zavest. Stoka od bolečin. Skala mu je zdrobila prsni koš ter ranila nogo. V hropenju in grgranju se love zmedene besede. Ivan sluti svoj konec. »Umrl bom, jaz bom umrl, jaz bom umrl!« Komaj ga pomirim.
Kličem na pomoč. V presledkih se izgublja glas, katerega komaj spoznam za svojega, med stenami in mre v bližnjem skalovju. Odziva ni. Ivan se strese od bolečin in od mraza, zato ga ogrnem s svojo vetrovko. Do noči že zdržim v sami srajci, čeprav mrzlo veje iz zasneženih polic.
Nekje v globinah zavesti se mi poradi strah ob misli, da bo treba čakati noči. Neutrudno kličem: »Na-po-moč! Na-po-moč!« A glasovi se izgubljajo v vetru. Toda izgubiti upanje, pomeni lahko izgubiti življenje. Ivana tolažim: »Če nikogar od drugih ne bo, bosta prišla brata.«
Okoli pol 5. ure dobiva prvi odziv. Globoko pod steno, s poti na Prag, odgovarjajo ljudje. Razločno jih vidim kot drobne pike, ki se pomikajo po stezi, ustavljajo se in zro v steno. Vzpodbujen kličem: »Bele plati – Slovenska smer – odeje – odeje!« Toda od polurnega vpitja, pojasnjevanja in sporazumevanja sem razumel samo: »Pri-de-mo ju-tri!«
Te besede so se mrzlo zajedle v dušo, čeprav jim sam pri sebi nisem verjel. Bile so kakor ironičen krohot smrti, ki se je plazila in strašila okoli naju. Po policah je zavijal mrzel veter, da je zazeblo do kosti..
Ure tečejo neskončno počasi. Večerna zarja pordeči zasnežene vrhove divje Škrlatice, Rogljice, Stenarja in Martuljških gora. Zatem se v pordeli belini zarišejo prve sence, se večajo in izgubljajo. Počasi, skoraj neopazno se v mrko steno, ki ne pozna usmiljenja, priplazi mrak in naju ovije v svoj pajčolan. Hlad grabi za dušo.
Še vedno upava na pomoč pred nočjo, čeprav ni nikjer več čuti glasov. Preko gora se z divjo naglico pode oblaki. Le kaj bodo prinesli? Ugibava. Morda dež, sneg, vihar? V vsem tem leži najina pogibel. Le jasna in lepa noč naju ohrani.
In počasi prihaja noč. Kot mora se zaje v naju. Upanje na pomoč pred nočjo je skopnelo in z njim tudi strah pred nočjo. Hlad pritiska. Nekje visoko nad nama se utrga kamenje in hrešče bobni v zatemnele prepade. Ivan se zdrzne: »Kameniti plaz! Po naju je!« Pritisnem se še bolj k tlom in s plosko skalo zavarujem Ivanu – saj se ne more ganiti – glavo. In že zdrči kamenje desno od naju. Nekaj kamenja prileti čez naju, eden udari Ivana v hrbet. Pomiriva se. Na zasilnem stojišču zrušenega kamenja pripravim zasilni bivak. S kamni podprem tudi Ivana, ki leze navzdol.
Nastopi brezčasje. Predava se razmišljanju. Ko telo drgeta od mraza, misel reproducira nesrečo.
Spet spoznavam, kako deluje najsilnejši gon v človeku – gon samoohranitve. Padec. V danem trenutku bliskovite reakcije nastopa kot samonikli prirodni branilec smrti. Paralizira strah in bolečine z vso silo volje po življenju.
Moč volje in odpornost telesa Se poveča do skrajnosti. Podobno je tudi z grozo in strahom. Ko sem videl jasno pred seboj vse možne nevarnosti, pogibel in rešitev, sem vedel, da groza ni produkt nevarnosti, pač pa tiči v bežnem trenutku, v nejasnem pričakovanju nečesa neznanega.
Zato se ne bojiva več noči, pa naj bi prišlo kar koli. Kljub temu hoče strah in skrb sem in tja omajati moč volje. Posebno, kadar mrzlo zaveje in se mraz zaje v drgetajoče telo.
Noč. Gotovo je bila ta noč najdaljša v mojem in Ivanovem življenju. Ko na nebu zasijejo prve zvezde, se v globini pod nama posveti. Šestkrat v minuti. Reševalni znaki! To nama da novih moči in upanja. Mesec sveti!Morda le pridejo ponoči, vsaj z odejami! Ivan me priganja h klicanju. Klici: »Na-po-moč!« se izgubljajo v temi. Iz doline prihajajo nerazločni odgovori. Ta vez z ljudmi, ki mislijo na naju, naju ohrabri. Tudi Ivana dvigne. Z zadovoljstvom in vero v rešitev mi polglasno šepeta: »Da, to je Zinka, ona! Kako jo skrbi! Ona nama daje signale z lučjo! Prišli bodo!«
Spet je dolina zavita v temo – minute in ure se vlečejo v neskončnost. Prepričan sem, da se je ustavila ura. Niti veliki kazalec se nikamor ne premakne. Zaman čakava. Sem in tja kličem, da bi dobil odgovor iz stene, če gre pomoč. Toda noč je gluha in neizprosna. Ob 11. uri sva si na jasnem, da pomoči pred jutrom ne bo. To spoznanje je strašno. Zmrznila bova. Ivan zelo trpi: »Zebe, zebe, zebe!« Venomer tako ponavlja in jaz ga neprestano masiram po hrbtu in nogah. Grejem mu premrle roke, opozarjava se, da ne bi za!spala; da bi preganjala čas mu jaz pripovedujem. Poleg tega počasi leze navzdol in ga moram spet podpreti s kamenjem. Večkrat se spomni na Čopa: »Da, če bi bil le Joža v Vratih! Joža bi prišel tudi ponoči.« Toda Joža je v Krnici in ostali kdo ve, kaj mislijo, kaj se je zgodilo. Joža ima za gamsa Srebrnokrilca iz mojstranske pravljice, ki bi naju rešil moreče noči in odnesel na svojem hrbtu v dolino. Toda naveličaš se vsega! Čakava; molčiva in misliva vsak svoje.
Mislim, da doživljava oba eno. Nevezane slike kakor raztrgan film brze mimo. Leta zgodnje mladosti, dozorevanja, ko človek sanja, se navdušuje nad svetom, išče poti in vzorov. Prva spoznanja trpkosti, težav. Tako človek raste v borbi z zlom, v hrepenenju po dobrem in sreči. Tako se prepleta v spominih veselje z žalostjo, iskanje poti in ciljev, uspehi in neuspehi, hrepenenje po nečem z razočaranji in nova zagrizenost, kljubovalnost in omahovanje. Iz mrzle stene se spomin vrača nazaj v dni, ko je sijalo sonce in je bilo človeku lepo in toplo pri srcu. Ko me stresa mraz, iznova doživljam mrzle zimske noči, ko so tulili snežni viharji in se zaganjali v naše kolone, zavite v odeje in šotorska krila, ko smo skoraj bosi hodili po zasneženih gorah. V spomin so se živo zvrstila vsa srečanja s smrtjo, ki je vedno, kadar je blisnila mimo, pustila svojo sled.
Zato – kako naj pozna in ljubi življenje, kdor ne pozna nevarnosti in bližine smrti. Tako se človek najmanj boji smrti, kadar najbolj ljubi življenje. Vsako srečanje s smrtjo je blisk, ki razsvetli preteklost in prihodnost življenjske poti. Tako je tudi ta nesreča, kakor da se je zgrešen rafal zarežal v noč preko glave.
Tako blodi moja misel nazaj v temne zasnežene gozdove, ko so se lovite sence poleg tabornih ognjev in se spajale z nočjo; misel gre s kolonami preko grap, zamrzlih rek, preko mostov, prog in zastraženih cest. Za misel ni ovir in ne mej. Vse je v naponu: juriš preko žičnih ovir, divje vpitje se meša z detonacijo granat in zrak se stresa od izstrelkov. Skozi sovražne obroče preko trupel, krvi, ognja in dima se vrača nazaj v tišino gozdov in gora.
Tako brzi mimo vse: ljudje, borba, gore, doživetja – in se staplja v široko kalno reko, ki se vali naprej v nedogled in izginja. Tako se vse približuje, dobiva neko določeno obliko in izginja.
Stena je neobčutljiva in mrka spi v neizmerni tišini brezkončne noči. Le duha dveh ljudi se krčevito borita za življenje v osamljeni grapi.
Ivanovo drgetanje: »Zebe, zebe, zebe!« moti tišino. Včasih se po strmini zatrklja kamen in zopet vlada mir.
Po polnoči čas hitreje mineva. Ivan je pojedel zadnji košček sladkorja, katerega sem mu od časa do časa dajal v usta. Tudi škatla z marmelado je že prazna. Le še par cigaret, katere prižigam Ivanu vsako uro po eno, imava v zalogi, pa jih hraniva za jutranji mraz.
Po polnoči potegne po steni veter, da je zažvižgalo in zaječala v grapi. Mar nisva sama?
Zdi se mi, kakor bi bili to vzdihi Bračiča in Branda, ki razibita visita v kaminu. Mi pa prinaša veter krike Lassa, ki obešen na vrvi umira nad prepadi? Nad zasneženim Jugovim stebrom vlada neumljivi, večno iskajoči duh mladega življenja, mrtvega Juga, kateremu je ljubezen do življenja in dejanja v gorah vklesala neizbrisno ime v mogočni steber. Tam nekje v tema črnem Črnem grabnu vstaja Topolovec, da se razgleda po steni, ki mu je vzela življenje in postavila sam Triglav, v čigar osrčju spi, za spomenik. Tako mi je, kot da vstaja in se sprehaja Po steni vsa nepregledna vrsta gornikov, katerim je stena vzela življenje. Ti so z nama, katere je nepremagljiva sla pognala v gore.
Tako prihajajo in izginjajo prividi, hlad pa naju vrača v stvarnost in razblinja fantazije.
Visoko na jasnem nebu se blešče zvezde,od katerih se kdaj pa kdaj katera utrne, zemlja drsi po svoji poti skozi vsemirje. In ta zemlja živi; v tem času, ko sva midva tako osamljena, se nekje ljudje zabavajo in raztapljajo v umazanosti izrojenih želja in telesa se vrte v ritmu jazza; nekje rohne topovi in stebri dima in prahu se dvigajo v eksplozijah bomb. Povsod se nekaj poraja ali dokončuje svoje življenje. Vse brez ozira na najin položaj.
Ob treh se je iz temne doline pod nama spet posvetilo. Lučka je zatrepetala skozi temo in žarek je zbudil upanje. Jeseniška gorska reševalna služba je prišla v Vrata. Spet kličem. Iz doline prihajajo odzivi. Pomiriva se. Z jutrom bodo tu. Tudi Ivan, ki je vseskozi pri popolni zavesti, upa, da srečno prebijeva noč.
Cigarete so pošle. Ivan zmrzuje vedno bolj, čeprav ga masiram po hrbtu vsakih pet minut. Mraz se mu zajeda v telo iz mrzlih tal in kamenje pod njim tišči v otoplo meso. Ne smem ga premakniti, odstranjujem ostrejše kamenje, na katero je zlezel in ga tolažim.
Veliki medved z zvezdo severnico, ki je bil zvečer nad Stenarjem, se je že davno pomaknil preko Škrlatice nad Mojstrano. Zvezde so bledele; le severnica se še svetlika, kakor bi izzivajoče kazala smer rešitve.
Utrujenost in izčrpanost pritiska, napada voljo, ki veleva: ne spati!
Dremlje se nama. Kako prijetno bi bilo zatisniti oči in pozabiti na mraz, ki pritiska z jutrom. Kako prijetno toplo bi postalo, da se niti zavedal ne bi, kdaj bi zaspal za vedno. Toda usoda tovarišev iz Jalovca nama stopa preživo pred oči.
Proti jutru okoli četrte ure se je po dolini pričela valiti megla. Sprva je kot dolga riba ležala negibno nad dolino in se vlekla proti Luknji. Kasneje je izgubila svojo obliko in se okrepljena pričela lizaje dvigati ob stenah. Z nejevoljo sva jo opazovala. Kmalu naju je objela in zavila v svoj vlažni plašč ter pronicala v telesi, da je stresalo. Megla mi je zoprna in zavratnejša od noči. Z neugodjem prinese v človeka negotovost, zastre pogled, zmaliči obliko, okrne silo razuma. Megle se vale, kot bi jih kuhal v velikem kotlu.
Proti jutru sva že tako izčrpana in premrla, da telo preneha drhteti; ni več pravega občutka za mraz. Pri prestopanju grabijo krči. Spet in spet prijemlje spanec. Severni veter je potisnil meglo v dolino, v kateri riše fantastične slike. V dolini med zasneženimi gorami leži jezero, iz obrežja ,se navpično dvigajo stene. Voda valovi in se spet spreminja v megle, ki jih razganja veter.
Ivan je nehal vzdihovati. Bojim se, da ne bi podlegel, zato ga še vztrajneje masiram po hrbtu in nogah.
Minila je noč. Na nebu so zbledele zvezde, megle so se dvignile in gore v soseščini so zableščale v pordeli zarji jutranjega sonca. Računava, kdaj pridejo reševalci, če bodo z dnevom pod steno, kajti od mraza naju lomijo krči. Dan je, toda reševalcev ni. Končno ob pol sedmi uri zagledam ljudi na poti prati Pragu, od katerih dva hitita naprej.
Rešena sva!
Okoli devetih so bili Zupančič, Krušič, Medja, Praček in drugi na mestu.
V steni sva prebila 18 ur! Toda tudi te so minile! Ivanovo življenje je bilo rešeno.
A veselila sva se zaman. Nesreča, ki naju je spremljala že od vsega začetka, ni popustila. Izpolnile so se njegove slutnje, ki jih je ponavljal vso noč: »Z menoj je konec, jaz bom umrl!« Izpolnile so se, čeprav ni vedel, da bo moral še ves ponedeljek in še noč na torek ležati v Aljaževem domu ter zaman čakati na prevoz k zdravniku.
Ko smo že vsi mislili, da je vse dobro, je v sredo, dan po rešitvi umrl v jeseniški bolnišnici.
Tako je umrl Ivan, kakor že nešteto gornikov, ki so ljubili gore in življenje.
*
Pokojni Ivan Bučer se je rodil 17. junija 1910 v Zagrebu v proletarski družini. V svojih mladeniških letih je razvijal precejšnje organizacijsko, literarno in alpinistično delo. Leta 1931 je v družinskem listu Mladiki izšel prvi poskus romana »Čez steno«, pod psevdonimom pa je objavljal leposlovne sestavke že kot gimnazijec in učiteliščnik v Mentorju. Učiteljske službe ni nastopil. Preživljal se je kot knjigovodja in trgovski poslovodja, okusil pa je tudi kruh brezposelnih. Leta 1941 je izdal romana »Koča na Robu«, za katerega je prejel zadnjo Prešernovo nagrado. Roman je po osnovi novost v našem leposlovju in je svoj čas vzbudil mnogo pozornosti.
Med vodno je deloval v osvobodilnem gibanju v Ljubljani, v Rimu, v Trstu, leta 1944 pa v Švici, kjer je stopil v JA. Januarja 1945 je prešel na osvobojeno ozemlje Francije, aprila leta 1945 pa je postal zvezni oficir pri 8. korpusu britanske armade. Odtlej je v podobnih nalogah prepotoval vso Evropo. Leta 1946 pa je prevzel dolžnost tajnika Gozdarske šole v Mariboru in nato Krombergu pri Gorici.
Ivan Bučer je bil močna impulzivna osebnost. V zgodovini slovenskega alpinizma si je postavil trajen spomenik z obema romanoma, saj je v njima združil alpinistični duhovni in tvarni svet z leposlovjem, česar na podoben način doslej pri nas ni storil še nihče.
