V petek, 20. marca 2026, pozno popoldne so svojci prijavili pogrešano osebo, ki se ni vrnila z območja Begunjščice. Obvestili so policijo, nato pa še Gorsko reševalno službo Tržič. Začela se je iskalna akcija, ki je potekala v zahtevnih razmerah in vstopila globoko v noč.
Ker se je brat pogrešanega sam odpravil v iskanje, je bila prva naloga reševalcev najti in varno pospremiti tudi njega.
S pomočjo policije so uspeli zožati območje iskanja, kolegi iz GRS Radovljica pa so s svojim brezpilotnim letalnikom pregledovali teren iz zraka. V bazi so reševalci zbirali podatke, analizirali grape in načrtovali potek dela za naslednji dan. Noč je bila kratka in polna misli, ki jih takšne akcije vedno prinesejo.
V soboto ob prvem svitu so se reševalci znova zbrali na postaji. Razdelili so naloge, pripravili opremo in se odpravili proti Begunjski Vrtači. Helikopter je bil pripravljen za pomoč v kratkem vremenskem oknu, ki ga je dopuščala napoved. Skupine so sistematično prečesavale teren, stopinjo za stopinjo, v mešanih zimskih razmerah, ki so zahtevale veliko previdnosti.
Ena od sledi je vodila navzdol po Koželjevi smeri, kjer so reševalci naleteli na skalne skoke in zahtevne prehode brez nadaljnjih znakov. Ko je helikopter končno lahko poletel, je pregledal območje še iz zraka. Letalec na vitli je opazil nekaj, kar je vzbudilo upanje — a žal je bil izid dokončen.
Pogrešano osebo so našli pod snegom, brez znakov življenja. Helikopter jo je dvignil iz zahtevnega terena in prepeljal na mesto, kjer so jo prevzeli gorski reševalci ter odpeljali na Ljubelj, kjer so jo predali pristojnim službam.
Vsaka takšna akcija je preizkus — strokovnosti, vztrajnosti in tudi človeškosti. Reševalci so storili vse, kar je bilo mogoče in v njihovih močeh. A gora je včasih tiha in neizprosna, in kljub vsemu trudu se zgodbe ne končajo tako, kot bi si želeli.
V mislih ostaja spoštovanje do pokojnega Aleša, iskrena sožalja njegovim bližnjim in hvaležnost vsem, ki so sodelovali v iskanju.
