Neprijetna vprašanja na tiskovni konferenci GRS

Delo, 5. julij 1997

Načelnik GRS Danilo Škerbinek predstavil ugotovitve rekonstrukcije nesreče pod Okrešljem, nato pa Emilu Herlecu očital zlorabo tiskovne konference

LJUBLJANA, 4. julija – Na današnji tiskovni konferenci na sedežu Planinske zveze Slovenije so javnost seznanili oziroma poskusili se­znaniti z ugotovitvami strokovnega odbora za obnovo pravzaprav rekonstrukcijo poteka tečaja reševalcev letalcev, ki sojo po tragediji, v kateri je 10. junija pod Okrešljem preminilo pet reševalcev, naredili v Mojstrani.

Odbor je imenovala komisija za GRS, več strani dolgo poročilo pa je pred novinarsko srenjo pre­bral načelnik GRS Danilo Škerbi­nek. Kopije, žal, nismo mogli do­biti, ker je bilo poročilo natipkano tik pred konferenco, če pa na kratko povzamemo slišano, lahko zapišemo, da je splošna ugoto­vitev po rekonstrukciji tragedije med vajo na Turski gori pravza­prav samo ta, da se je nesreča zgodila zaradi zaporednega spleta nesrečnih okoliščin na sidrišču, od koder naj bi reševalce s ponesre­čencem dvignil helikopter.

Načelnik Škerbinek je večkrat ponovil, da ne more govoriti o imenih, torej o ljudeh, kdo je kaj storil ali česa ni storil, nekaj ma­terialnih dokazov potrjuje, da je vmes tudi človeški faktor, samo poročilo pa ni dokončno in lahko sklepamo, da se bodo še kresala najrazličnejša mnenja, kaj naj bi bil pravzaprav povod za tragično nesrečo. Mimogrede smo zvedeli, da se je vrvna zanka, vsaj tako je pokazala rekonstrukcija, res za­taknila ob vakumsko vrečo, ki jo je zaradi tega iz vodoravnega položaja začelo vleči navpik samo z eno stranjo, takrat je nagnilo tudi helikopter, mehanik, ki ima na skrbi električni vitel, je izgu­bil pregled nad dogajanjem spo­daj na sidrišču, potem pa je bilo v nekaj sekundah vsega konec.

K temu lahko dodamo še, da so na GRS, vsaj tako kaže, s poroči­lom pohiteli, ker se v nekaterih podrobnosti ne strinjajo s poro­čilom preiskovalcev celjske UNZ oziroma policije, ki je nekaj posa­meznikov, reševalcev sicer pova­bila na pogovor in jih vprašala za mnenje, toda GRS oziroma njene komisije k preiskavi ni povabila. Kot je dejal Danilo Škerbinek, so lahko samo kaj pojasnili, ne pa tudi povedali svojega mnenja. Na posebno vprašanje, če bi bila po­sadka helikopterja lahko kakor­koli kriva za nesrečo, smo dobili odgovor, da ne.

V Mojstrani so rekonstrukcijo nesreče posneli na video, posne­tek bo na voljo vsem, ki bodo sodelovali pri morebitnih dopol­nitvah poročila in sklepov, ki iz­hajajo iz njega. Naj omenimo, da je bilo na konferenci med drugim rečeno, da je helikopterskega re­ševanja – pri nas na ta način rešu­jejo že 31 let – v gorah zmeraj več, iz tokratne nesreče pa naj bi pote­gnili predvsem nauk, da brez pri­merne opreme, velike izurjenosti, discipline in reda pri tako nevarnem poslu ne gre.

Za svojevrstno presenečenje na konferenci je proti koncu sre­čanja predstavnikov GRS in jav­nosti poskrbel kranjski starosta gorskih reševalcev letalcev Emil Herlec, ki je prišel v Ljubljano s polno torbo časopisnih izrezkov in je pravzaprav postavil samo ne­kaj kratkih vprašanj. Izračunal je namreč, da je od kritičnega napetja vrvi in nagiba helikopterja, pa do trenutka, ko je skala s petimi reševalci zgrmela v globino, mi­nilo od štiri do sedem sekund in da bi rad vedel, zakaj v tem času nihče ni ničesar ukrenil oziroma ali je bil sploh kdo zraven, ki bi lahko kaj storil, da ne bi prišlo do tragedije. Navsezadnje ga je zani­malo tudi to, kdo je pravzaprav vodil vajo. Postavil je tudi nekaj, po svoje zoprnih vprašanj, na pri­mer, kako so bili ponesrečeni reševalci nezgodno zavarovani, ka­kšne so zveze, pravzaprav kako, s kakšnimi sredstvi komunicira po­sadka helikopterja z reševalci na tleh in pribil, da je to ključnega pomena ne samo za preiskavo temveč tudi za nadaljnje delo in varnost pri helikopterskem reše­vanju.

Lahko zapišemo, da odgovorov, vsaj takih, kot jih je pričakoval, ni dobil, vprašanja je zato ponovil, vendar seje na koncu moral zado­voljiti s Škerbinekovim »pojasni­lom«, češ da je zlorabil tiskovno konferenco z vprašanji, ki nanjo ne sodijo, pa tudi načelnikovo do­bro voljo, ko mu je pustil k besedi, čeprav mu ne bi bilo treba. Herlec je nato odšel iz sejne sobe, rekoč, da je bolje tako, preden se zares razburi…

K. D.

Še nekaj dodatnih pojasnil o gorski nesreči

Kot smo javnost že obve­stili, je delo kriminalistične komi­sije Urada kriminalistične službe Uprave za notranje zadeve Celje, pri preiskavi hude gorske nesreče na Turski gori temeljilo predvsem na ugotavljanju morebitne subjek­tivne krivde in kazenske odgo­vornosti posameznih udeležencev vaje. Jasno smo tudi povedali, da krivcev nismo ugotovili in da smo zato podali le poročilo Okrožnemu državnemu tožilstvu Celje.

Na podlagi naše informacije so bili v sredstvih javnega obvešča­nja objavljeni članki. Gorska reše­valna služba iz Kranja je predsta­vila novinarjem svojo verzijo po­teka nesreče, katere simulacija pa je bila žal, kot vse kaže, opravljena le na podlagi teh člankov. Poročilo, ki smo ga o naših ugotovitvah po­dali državnemu tožilcu pa obsega skupaj s prilogami preko 50 strani. V njem so navedene vse podrobno­sti, tudi tiste in take, ki potrjujejo, da so kriminalisti preiskavo te tra­gedije opravili strokovno, temeljito in odgovorno. Pri tem delu so nam strokovno pomoč nudili gorski re­ševalci z območja naše Uprave. So­delovanje med kriminalisti in sode­lujočimi gorskimi reševalci je bilo ves čas korektno in profesionalno.

Poudariti pa moramo, da pri povzemanju poročila v naši infor­maciji za sredstva javnega obve­ščanja niso bile dovolj jasno opi­sane povezave reševalne vakum­ske vreče s sidriščem, zaradi če­sar je po našem mnenju tudi pri­šlo do napačnega razumevanja na­ših ugotovitev. Sicer je res, da se naše ugotovitve, ki temeljijo na zbranih obvestilih, najdenih sle­deh na kraju nesreče in ponesre­čencih, opravljeni simulaciji po­teka reševanja in opravljenih ra­zgovorih s posadko helikopterja, domnevno »poškodovanko« in re­ševalcem, v nekaterih podrobno­stih razlikujejo od predstavljene verzije GRS Kranj. O podrobno­stih ne želimo polemizirati preko sredstev javnega obveščanja, saj menimo, da za nadaljnje medse­bojno sodelovanje, ki se bo nedvo­mno moralo nadaljevati, ta način ni pravi. Kajti sodelovanje pri reševanju v gorah zahteva med gor­skimi reševalci in policijo ne le visoko stopnjo medsebojnega spo­štovanja, ampak tudi najvišjo mo­žno stopnjo zaupanja.

Še enkrat želimo povsem jasno poudariti, da niti v poročilu držav­nemu tožilcu, niti v naši informaciji za javnost nismo govorili o krivdi in da je tudi po naših ugotovitvah do te tragične nesreče prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin in nena­merne napake.

Naj dodamo še to, da v naši pre­iskavi nismo ugotovili elementov, ki bi kazali na subjektivno krivdo oz. kazensko odgovornost posadke helikopterja. Ostalo vlogo posadke helikopterja pa raziskuje posebna komisija Republiške uprave za zračno plovbo.

Stanislav Veniger, načelnik uprave svetovalec vlade