Viharnik (1981, letnik 14, številka 8)
Čeprav nisem član zelene bratovščine, sem z naravo in živalskim svetom v njej zaradi svoje službe močno povezan Kar polovico kilometrov opravim namreč po gozdnih cestah, zato doživim marsikatero nepričakovano, a ljubo srečanje s prebivalci gozdnega sveta.
V naravi se poskušam gibati tako, da s svojo prisotnostjo ne motim tamkajšnjega življenja. Kot mi je žal, da mora zaradi mene srna s šopom trave v gobčku pobegniti na mirnejši kraj, tako mi je žal tudi slehernega ptička, tki si stre perut ob vetrobranu, ko mu z vozilom usodno križam pot. Še vedno se spominjam velike sove, ki mi je nekoč v mraku priletela v žaromet, saj so njene velike oči, v katerih je tisti hip že ugašalo življenje, spominjale na oči otroka. Na Pogorevcu, kjer je mnogo gamsov, sem naletel na brezskrbno se pasoč trop, ki me zaradi nasprotnega vetra ni začutil. Zatopljen v vsakodnevne misli sem se naenkrat znašel v njihovi neposredni bližini in bil prav tako presenečen kot oni. Stari bradači so me strmo opazovali, medtem ko so matere pehale mladiče v sredo tropa, nakar so jo jadrno odkurili prek melišča, nekam proti Karpuhu. Prelep je bil pogled na živi plaz sivih hrbtov, ki se je presenetljivo hitro pomikal čez podrast med pečinami.
Mufloni, katere sem zmotil pri paši med Naravnikom in Plešivcem, so spominjali na kožuhovinast slap, ki se zlije čez cesto in že naslednji trenutek usahne. Prevzela me je urnost in moč teh živali, saj so kot za šalo skakale s spodnjega roba ceste, daleč na zgornji rob in kot privid izginile v gori. Na vožnji po gozdni cesti sem srečal tudi kuno in reči moram, da izgleda v svojem okolju mnogo krvoločnejša, kot pa na ovratniku kakšnega plašča. Vsa ta bežna srečanja pustijo v človeku nepozabne vtise, pomirjajo ga in notranje bogatijo, zato bom vedno hvaležen usodi, ki je poskrbela, da sem kar iz avta opazoval divjega petelina pri njegovem spontanem dvorjenju.
V tem zapisu namenoma ne uporabljam številk in metrov. Pravi »jager« vidi večje število živali v tropih kot navaden smrtnik, pa tudi metri so pri lovcih mnogo krajši kot pri ribičih. Čeprav mi bratovščina enih in drugih ni neznana, bom dogodek opisal tako, kot sem ga resnično doživel sam.
Na kraju ceste na Polovcu, pri tako imenovanem »mačjem koritu«, sem opazil dve divji kuri in najprej pomislil, da sta okuženi s steklino, saj se nista umaknili niti, ko sem se jima z vozilom čisto približal. Le zvedavo sta se ozirali, kot da pričakujeta nekaj mnogo pomembnejšega, kot pa je stari fičo. Srečen, da vidim prvič žive kure v njihovem okolju iz take bližine, sem že hotel odpreti okno in pomoliti ven svojo radovedno »bučo«, kot sem kot zadet otrpnil na svojem sedežu. Tisti hip se je namreč njegova visokost — divji petelin pokazal na cesti pri kokoših V spomin sem si priklical vse lovske pogovore o naskakovanju na tega črnega lepotca, pa tudi televizijski film, kjer sta lov nanj uprizorila pokojni igralec Jože Zupan kot vodič in Borut Mencinger kot lovski zelenec. Petelin je samo pogledal levo-desno in pred izbuljenimi očmi šoferja v fičku nenadoma začel svoj svatbeni ples Kot da hoče izkoristiti vsak trenutek svojega življenja in kot da bi vedel, da o. svoji usodi ne odloča sam, ampak je ta odločena že davno pred nastopom lovne sezone, na kakšni zakajeni lovski seji! Tiste trenutke sem na vse to res pomislil, ker pa na lovske zakone in širše interese ne morem vplivati, sem se raje ves predal trenutku in pozabil na ironijo prelepega ptiča, ki je plod misli, da lahko počne le na kaki skriti gozdni jasi, do katere je treba pešačiti več ur, žrtvovati noč in tvegati, da se zjutraj vrneš domov utrujen, moker, neredko pa tudi pijan. Črni lepotec je na trenutke spominjal na razkošno kočijo iz kakšnega filma. Njegov, v obliki pahljače, razprostrti rep, njegova glava, kot z rdečim žametom okrašena in skrita v nasršeni puh, krila, s katerimi je ob zavojih podrsaval po tleh, ali kremplji, ki so razkopavali tla pod seboj, so dajali v tistem trenutku njegovi podobi neko neusahljivo moč, nekaj neponovljivega, nekaj za kar ni besed, ampak je treba videti, da lahko občutiš. Koketnost in graciozna hoja okrog svojih dveh izvoljenk, ki sta ga zaljubljeno opazovali, je dopolnil še z enim presenečenjem zame, saj ga do takrat nisem niti čul, kaj šele videl. Med svojim plesom je naenkrat obstal in medtem ko je njegovo telo kot v velikem naporu trznilo, se je slišal zvok kot udarec dveh kovin. Po trudapolnem klepanju je zopet nastopilo obdobje plesa in priklanjanja, nakar se je zaljubljena trojica napotila v gozd proti vrhu Polovca, kot da se je že tako dovolj pregrešila proti vsem zakonom s tem, da je poskrbela za svatbeno predstavo kar na cesti, namesto na kakšni košati bukvi ali visokem macesnu in to v mrzlem jutru med naletavanjem snega in nič kaj lovski uri. Bil je namreč poznoaprilski dan, ura pa pol devet. Ko sem smatral, da je družina že dovolj oddaljena sem previdno izstopil in jo nato kradoma zasledoval. Uporabljal sem vse trike, ki sem jih poznal iz pripovedovanja in se premikal samo tedaj, ko je petelin izvajal svoj svatbeni ritual, medtem ko se kokoši zame tako nista zmenili. Lepa podoba razkošatenega petelina, ki se je odražala na svetlejšem ozadju gozda, medtem ko je plesal na nekem štoru, je ugasnila v trenutku, ko je pod nami na vlaki zaropotal traktor. S svojim ropotom je pregnal mojo trojico nekam v sosednje krošnje, mene pa vrnil v stvarnost. Saj sem bil medtem skoraj uro odsoten od vseh dnevnih skrbi, daleč v drugem svetu. V svetu, katerega doslej nisem poznal! Pokazal pa mi je pot do lažjega razumevanja tistih ljudi, ki noč za nočjo zahajajo v gore, vračajo pa se utrujeni, toda pomirjeni in srečni. Tudi zgrešen strel lahko prinese sprostitev, ki smo je v današnjem času pri premagovanju vsakodnevnih težav vsi tako potrebni.
Med vračanjem v dolino sem premišljeval, do kam bo šel naš razvoj. Ali bo mogoče ohraniti naravno okolje in živalski svet v njem tudi še za naslednje rodove. Vedno več novih cest v osrčje gozdov kot tudi vedno večja uporaba različne mehanizacije, na nepristopnih krajih pa zaobročkane bukve, temu niso porok. Brez svojega tisočletnega okolja se živalski svet ne bo obdržal in bojim se, da bodo naši zanamci poslušali pripovedi o naskakovanju na divjega petelina kot neresnično bajko, saj dokazov, da so ti pernati lepotci res živeli, ne bo.
Da ta zgodba ni izmišljena lahko potrde delavci, ki so tistega dne delali na bližnjem sečišču in mi povedali tudi, komu bo ta lepi ptič po svoji smrti krasil vitrino. Domneva o usodi petelinovega življenja je bila s tem potrjena in v tistem trenutku sem si želel le to, da naj izdatno poskrbi za svoje potomstvo. To potomstvo pa naj nudi še komu in ne samo lovcem toliko užitka, kot ga je njihov prednik meni v tistem nepozabnem jutru.
Marjan Čuješ
