Neopremljen obtičal pod Brano

Slovenske novice, 21. 08. 04

Janez Marinko z Dobrave, ki se je zaplezal v mišnico v zahodni steni Brane, je bil le v kratkih hlačah, tekaški športni obutvi slabega profila, čez majico je imel rumeno vetrovko, v miniaturnem nahrbtniku pa liter vode, ki jo je spil že v četrtek – Njegova neodgovornost bi lahko povzročila novo nesrečo, saj sta se morala izkušena pilota helikopterja reševati v nevarnem vetru – Gorska policijska enota opozarja, da je le slaba tretjina gornikov primerno opremljena

Kamnik, 20. avgusta
»Včeraj popoldne je dežurni regijskega centra za obveščanje (112) sporočil, da je dobil klic na pomoč po mobilniku iz Brane. Takoj sem zaprosil za helikopterski prevoz, vendar sta se pilota helikopterja Letalske policijske enote z zdravnikom, ko sta že določila, kje je planinec, morala zaradi močnih sunkov vetra umakniti z območja Brane (2253 m) v dolino. Na peš pot proti Brani je odšla prva skupina kamniških reševalcev. Okrog 22. ure so se vrnili. Druga skupina je za njimi odšla na Kamniško sedlo malo po 21. uri,« pove o letošnjem štirinajstem reševanju Janez Podjed, načelnik postaje GRS Kamnik, ki je vodil iskanje in reševanje 42-letnega Janeza Marinka iz Dobrave.

»Sestra in mož sta se na Kamniško sedlo v četrtek namenila po klasični poti, jaz sem ubral bližnjico. Zdaj vem, da tja ne bi smel iti. Naredil sem napako. Enostavno me je voda v Kotliški grapi zmamila, da sem zgrešil pravo pot. Iskal sem prehode in vse bolj sem lezel v vse prepadnejšo skalno mišnico. Ker sem spodaj zgrešil pot, sem se zalezel v zahodno stene Brane. Nekajkrat je bilo kritično, nato se mi je totalno vse ustavilo,« je dopoldne opisoval kamniškim gorskim reševalcem četrtkovo vzpenjanje po brezpotju Marinko.

»Najprej ga je treba rešiti, nato pa nabiti,« je bilo neuradno slišati med reševalci, ki so že v petek naredili vse, da bi Marinka spravili v dolino. Zagotovo bi še kakšno besedo dodali prvemu stavku, če bi planinca tudi videli, kako je bil opremljen za visokogorje.

Bil je v kratkih hlačah, tekaški športni obutvi slabega profila, čez majico je imel le rumeno vetrovko, v miniaturnem nahrbtniku pa liter vode, ki jo je spil že včeraj.

»Ponoči je bilo mraz. Drgetal sem na izpostavljenem skrotovju in mogoče v celi noči zakinkal za nekaj minut. Zvečer, ko mi je telefon že odpovedoval, sem še uspel prebrati SMS, ki so mi ga poslali reševalci. Naj zdržim, ker da prihajajo pome,« je nadaljeval Marinko.

Prva skupina reševalcev v kateri je bil tudi Alojz Jerman je s klicanjem skušala vzpostaviti stik s planincem. Danes je Janez povedal Alojzu, da je slišal, kako so ga klicali in kako je veter raznašal odmeve Marinnnkkkkoooo, včasih pa prinašal še druge

Pilota helikopterja letalske policijske enote, Jože Brodar in Aleš Strgar sta zjutraj s tehnikom – letalcem Mihom Meškom vzela v plovilo, tam je bil že zdravnik – gorski reševalec – letalec, mag. Iztok Tomazin, še gorskega reševalca – letalca in pripadnika GPE Matjaža Ravnikarja, da je pokazal, kje so v petkovem letu nazadnje opazili pogrešanega na višini 1800 metrov.

»Zaplezal se je med Kotliči in Bosovo smerjo v Brani. Naredil je niz napak, ko je rinil slabo opremljen navzgor. Za mene je to popolna neodgovornost. Povedal sem mu to odkrito, ko smo zlezli iz helikopterja. Tudi to, da bi se včeraj zaradi njega kmalu pobili, ko smo ga iskali in ko je plovilo zašlo v predel, kjer sta se pilota morala reševati. Pa to, da nas je bilo kar nekaj iz postaje GRS Kamnik zvečer in ponoči zaradi njega na gori,« pove Matjaž Ravnikar.

Marinka je pregledala dežurna zdravnica ZD Kamnik, reševalci so mu postregli z vodo in mu obljubili prevoz v Kamniško Bistrico, kjer je imel parkirano vozilo.

»Najlepša hvala. Bi lahko nekaj dal?« je bilo Janezovo vprašanje reševalcem. Ti so ga seveda hitro zavrnili. Vse, kar so počeli, so delali, da bi ga rešili.

Če bi rešeni že hotel kaj prispevati se bojimo, ob vedenju, da trenutno nima zaposlitve, ne bi zmogel plačila dejanskih stroškov četrtkove in petkove akcije. Samo helikopterskih poletov je bilo za več kot pol milijona tolarjev.

Mogoče je vse skupaj dovolj zgovorno in opozorilo vsem, ki tako slabo opremljeni iščejo bližnjice v visokogorju. Po podatkih PU Kranj, pripadniki Gorske policijske enote so na terenu preverjali opremljenost planincev, je le slaba tretjina gornikov dobro opremljenih. Opazili so, da jih dve tretjini nosi visoke čevlje, slaba desetina slabo in pomanjkljivo opremljena, četrtina od pohodnikov pa že uporablja čelado in varovalne komplete za varna gibanja ob zavarovanih poteh z jeklenicami in klini.

Ta vikend bodo pripadniki Gorske policijske enote na več mestih skušali planince opozarjati na ustrezno osebno zaščitno opremo.

Janezu Marinku so lekcijo dali že kamniški gorski reševalci. Kljub vsemu jim je hvaležen, da so ponj prileteli s helikopterjem. Sam verjetno varno ne bi sestopil. Vreme v visokogorju se že slabša.

Mirko Kunšič

KOMENTARJI:

Iztok Snoj, 1. 09. 2004 15:09

Primož Rožič: “Škoda, da na polici ni ostal še kakšen dan, da bi mu bilo malo jasneje, glede opreme za visokogorje. Če že ne spoštuje gora in predpisov v njih, bi lahko vsaj, denar davkoplačevalcev!!!” Na polici je obtičal še kakšen dan! Če Mirko piše – “Bil je v kratkih hlačah, tekaški športni obutvi slabega profila, čez majico je imel le rumeno vetrovko, v miniaturnem nahrbtniku pa liter vode, ki jo je spil že včeraj.” Seveda jo je popil že prvi dan, ko je obtičal v gorah!

Primož Štular: “V zadjem primeru na Brani je šlo po mojem za hudo malomarnost sicer dobro treniranega vzdržljivostnega športnika, ki je povsem zmotno ocenil situacijo in je nameraval, opremljen s švicmajico in mobitelom, čez drn in strn pridirjati na Kamniško sedlo.” To je tehnično gledano res, vsebinsko pa ne popolnoma. Idejno je bila njegova tura povsem po mojih načelih. Ker pa imam sam 40 let iskušenj hoje po gorah, vmes malo potreniram kako “izgubitev” na lažjem terenu, kjer ni pričakovati težjih zapletov, potreniram kako lazenje s Šmarne Gore ponoči brez baterije, potreniram osamljeno hojo v lažjih situacijah, mi morda ne bo potrebno uporabiti mobija zato, da pokličem pomoč. Zavedam pa se, da se mi to vseeno lahko zgodi. Kot sem se že zavedel, da sem spregledal na križišču avto, tako da bi bil v nesreči kriv sam, pa se imam za dobrega voznika.

Nesreča se lahko zgodi. Ne strinjam se z oceno – huda malomarnost. Rekel bi – z dobro fizično treniranostjo je precenil okolje, enostavno ni bil sposoben pravilnih odločitev. Če si v družbi, se v takih situacijah vedno malo pogovoriš, ko si sam, se moraš pogovoriti sam s seboj. Če nimaš v tem prakse, posebej v gorah, so odločitve hitro napačne. Torej Janez niti bil na tako napačni poti.

Filip Vidmar: “Če pogledamo samo zadnji stavek: “Vreme v visokogorju se že slabša.” . .. .. ja, če to ni debilno, no …”

V četrtek, ko se je Janez zaplezal, sem bil na sosednji gori. Za petek, ko je bil dejansko rešen, je bilo napovedano poslabšanje z možnostjo popoldanskih padavin po gorah. Gotovo se je tako v petek tudi dogajalo. Torej, napisano – vreme se že slabša – je držalo. Pač Mirkov stil.

Se oproščam, takole na hitro sem premalo izpilil svoje misli, če se kdo z napisanim ne bo strinjal, pa sem pripravljen še kaj napisati na to temo.

Gorniški pozdrav, Iztok

Boris Štupar, 24. 02. 2012

Izgubljenega s(m)o naslednji našli Jernej Lanišek, Genadij in Boris Štupar z vrha Brane Za Blekom. Pomagali smo pri usmerjanju helikopterja … Precej drugega je pa nakladanje …

Tone Škarja, 24. 08. 2004

Res je vse preveč nepotrebnih akcij zaradi nepremišljenih tur, lahkomiselnih planincev in zaradi pogosto nepotrebnih klicev, ker se ljudem ne ljubi nekoliko potruditi se, da bi pomagali sebi ali soplanincu. Pa vendar! Slovenski gorski reševalci so amaterski prostovoljci in država jim daje dovolj sredstev, da lahko to dejavnost opravljajo. To nenehno tarnaje, kako so te akcije drage, je z njihove strani povsem odveč. To naj briga državo. Očitno ji – ali vsaj njenim zaščitno reševalnim uradnikom – to ustreza, sicer bi sistem spremenila. Policija in vojska skoraj tekmujeta za reševalske polete, saj so jim hkrati trening, in to najboljši. Ali bo pilot letel ali ne, odloča sam in sam ocenjuje pogoje. Pred kratkim sem v skrajno slabih razmerah letel v Nepalu, pa se pilotu ni nič zdelo, da tvega za ne vem koga. Letel je po pravilih svojega poklica in po svoji lastni odločitvi. Če bi se zaletel v hrib, bi pomenilo, da je naredil napako. Isto bi pomenilo tudi za našega pilota (še vsi naši helikopterji so se ponesrečili zaradi napake pilota in ne zaradi ponesrečenca). Ob akciji v Brani, ko so iskali zablodelega “kavboja” (kot ga zdaj zmerjajo po internetu), bi bilo lepo slišati, kdaj je bil zahtevan helikopter in kdaj je zares poletel – in zakaj s tako zamudo. Drugo zanimivo vprašanje je, kako da posadka ni znala povedati, na kateri strani Brane je pogrešanca opazila, zaradi česar je morala nočna peš-akcija steči z obeh strani – od Kamniškega Sedla in po Kotliškem grabnu. Nepoznavanje terena? Res je treba ljudi opozarjati in za napake karati, a pretiran gnev bi bilo mogoče kdaj omiliti tudi reševalskim samospraševanjem. Pred kratkim se je v ledeniški razpoki ubil alpinist, inštruktor in gorski reševalec – zlat fant in neizmerna človeška škoda, da ga ni več. A ubil se je zato, ker je ravnal v popolnem nasprotju z vsem, kar se je učil in kar je druge učil. Ni ga zadela nesreča – naredil si jo je. Pa smrt reševalca v nočnem plazu nad Krmo. Pa oni, ki je zdrsnil – spet v nočnem reševanju – po severnem pobočju Brane do dna? Da ne govorim o tragediji v Turski gori – 5 mrtvih reševalcev kar v šopku – skupnem dosežku slovenske GRS in slovenske policije. Tako pač cenimo lastna življenja. Toliko ob že kar neokusnem časopisnem in internetnem opravljanju nevzgojenih planincev (kar so res!). Bolj za šalo kot zares: a novinarski sedež, s katerega so poslikani naši letalci-reševalci pri vsaki akciji, pa nič ne stane?

Kot gasilci gasijo brez posebnih razglabljanj, kdo bo kril škodo in kdo je sploh kriv za ogenj, kot reševalci na cesti poberejo povoženega pešca, pa naj je pravilno hodil čez prehod ali pa je skoraj nalašč planil pred avto, tako naj tudi gorski reševalci pomagajo ponesrečenim in zablodelim v gorah, sankcije pa naj prepustijo državi, ki ima za to dovolj dobro plačanih ljudi. Vsaj toliko, kot denar (ki ga ni tako malo), naj jih skrbe lastna življenja. Kar nekaj jih je že šlo – pa ne po krivdi ponesrečencev.

Morda je pri GRS že preveč ljudi, ki akcije vodijo bolj z računalniki in ročnimi telefoni, pa so že pozabili, kako “smrdi pravi smodnik na pravi fronti”. –

Tone Filip Vidmar, 01. 09. 2004

Se povsem strinjam s Tonetom – predvsem pa se mi gnusi, kadar Kunšič piše tako, kot je napisal ta članek. Saj vedno ne, ima tudi povsem normalne članke. Če pogledamo samo zadnji stavek: “Vreme v visokogorju se že slabša.” . .. .. ja, če to ni debilno, no … Primož Rožič, 23. 08. 2004 10:47

Škoda, da na polici ni ostal še kakšen dan,da bi mu bilo malo jasneje, glede opreme za visokogorje. Če že ne spoštuje gora in predpisov v njih, bi lahko vsaj, denar davkoplačevalcev!!!

lp,Primož

Primož Rožič, 4. 09. 2004

Iztok Snoj: Nesreča se lahko zgodi. Ne strinjam se z oceno – huda malomarnost. Rekel bi – z dobro fizično treniranostjo je precenil okolje, ENOSTAVNO NI BIL SPOSOBEN PRAVILNIH ODLOČITEV!!

V takšnih copatah se še psa ne “fura scat”,ta pa juriš na Brano!!!

Matej Humar, 24. 08. 2004

Popolnoma se strinjam s Tonetom. Dodal bi le še to, da bi vse tiste, ki v svetobrižniški maniri tako radi poočitajo stroške takim ali drugačnim ponesrečencem, veljalo poterjati, naj izračunajo, koliko manj stroškov bi vsi mi, davkoplačevalci, imeli z GRS in pripadajočim državnim aparatom, ki to servisira, če takih “reševancev po lastni neumnosti” ne bi bilo. Verjetno bi bili stroški malo drugače prikazani, prihranek pa bi se vrtel okoli 0 SIT, tako na okroglo in “oka”. Ali pa se motim!?

Lep pozdrav,

Matej Tomaž Ogrin, 02. 09. 2004

Naše usode so najbolj skrivnostna zadeva na tem svetu. Matilda mora biti zelo privlačna, da ji kdo po bližnjici hiti naproti. Pravijo, da jo izziva. Ampak, saj ne veš, morda te kje počaka tudi ob daljši poti. Okrog 250 letno jih pobere s cest v Sloveniji, vsak od nas tvega, da bo med njimi. Letos se mota tudi okoli Tominškove, izgleda. Pa vendar, morda pomaga, da se ji dalj časa izogibaš, če si lahko rečeš: naredil sem vse, da mi ne pride blizu. Če te na vsak način hoče, si lahko izbere tudi meteor , ali pa kak avto nenadoma preusmeri vate ali s strehe hotela Union pade nate ledena sveča…Statistično lahko zmanjšuješ tveganje, posamičnega dogodka pa ne moreš napovedati…

V statistiko sodi tudi to, da je navzgor lažje zlesti, kjer imaš vsaj vtis, da se še da oprijemati, prav tam navzdol pa se izkaže za brezupno. Kakšne neškodljive tozadevne izkušnje si je koristno pridobiti. Lahko kar na Turncu in okolici. Morda so ga copatke rešile, ker je moral prej odnehati (ohladiti glavo). Če bi imel dober profil in enako vročo glavo, bi se še bolj zaplezal in zletel Matildi v naročje…

Primož Štular, 25. 08. 2004

Slovenija glede na svoj gorati značaj nujno potrebuje GRS, tega se država zaveda in je tudi dokaj radodarna pri financiranju. Ne ve, oziroma noče pa vedeti, da bi se dalo (majhen) del tega denarja dobiti tudi nazaj. Po eni strani pristojni uradniki pojma nimajo, kaj vse se v hribih dogaja, po drugi strani pa bi bile morebitne izterjave mukotrpne in stroškovno malo učinkovite. Zato menim, da je prav, da reševalci opozarjajo na hude primere malomarnosti. Vedeti pa moramo, da je takih primerov vendarle zelo, zelo malo. Prav tako ne bi rad svetoval gornikom, ki zaidejo v kočljiv položaj, naj se raje malo potrudijo, preden vklopijo mobitel, saj menim, da je bolje prepeljati sto živih in zdravih, kot pa eno truplo.

Dokler pa je sistem financiranja tak kot je ( tudi zelo krivičen do tistih davkoplačevalcev, ki ne zahajajo v hribe), je seveda jamranje reševalcev povsem brez haska. Ko bodo v bodočnosti reševanje plačevale zavarovalnice, se bodo morali reševalci prej postavljati v bran reševanim, kot pa obratno. Stvari se spreminjajo, ponekod v Sloveniji morajo ljudje povrniti stroške, ki nastanejo v zvezi z akutnim alkoholnim opojem. S predvidenim prehodom dela zdravstvenega zavarovanja na komercialne zavarovalnice (zdravljenje poškodovanih v avtomobilskih nesrečah) bo postalo zelo pomembno v kakšnem psihofizičnem stanju si povzročil nesrečo.

Reševalci in posadke potrebujejo akcije, ker so jim najboljši trening a kot sem že povedal, reševalnih akcij zaradi hude malomarnosti je zelo malo in če bi jih vsaj delno uspeli izkoreniniti, se za trening ni bati.

V zadnjem primeru na Brani je šlo po mojem za hudo malomarnost sicer dobro treniranega vzdržljivostnega športnika, ki je povsem zmotno ocenil situacijo in je nameraval, opremljen s švicmajico in mobitelom, čez drn in strn pridirjati na Kamniško sedlo. Ni res, da ekipa v helikopterju ni znala povedati na kateri strani Brane se nahaja. Določena je bila približna višina in smer v katere območju se mož nahaja. Žal ni bil narejen posnetek, ki bi zaradi razsežnosti Z ostenja Brane prišel zelo prav v primeru peš akcije. Reševalci so se na peš akcijo odpravili v tri smeri. Od spodaj – iz Kotliškega grabna, od zgoraj – preko Kamniškega sedla in vrha Brane in proti Žmavčarjem – zaradi opazovanja, obveščanja in usmerjanja.

Primož Štular

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja