Slovenec, 25. avgust 1903 (dLib.si)
Piše se nam:
Obiskal sem Zajezero pod Višarjami in opazil v »Slovencu« omenjeno pustošenje ob potih slov. planinskega društva, ki vodijo iz Zajezera in Ovčje vasi na svete Višarje. Tako delo opravljajo včasi kje narazsodni ljudje, tukaj pa izjemoma c. kr. gozdarji. Le nemški zagrizenci so zmožni takega nečuvenega barbarizma, kateri se pa lahko maščuje nad Nemci samimi. Ali se morda ces. kr. gozdarji verskega zaklada v Trbižu še spominjajo, kako se je pred petimi leti 5. septembra ponesrečil profesor Klement Maier iz Celovca hodeč z Višarij v Zajezero, ko še ni bilo poti, znamenj in napisov slovenskega planinskega društva? Prišel je v položaj, da ni mogel ne naprej in ne nazaj. V mokri strugi potoka je moral stati 32 ur; celo noč je prebil v smrtnem strahu. Le kakor čudež je bila njegova rešitev. Iskali so ga orožniki in vodniki po celem okrožju Zajezera, našli so ga vsled izpovedbe pastirčka, da je slišal klice na pomoč, tako obnemoglega, da sam še hoditi ni več mogel.
— Kako hvaležen je bil isti gospod, ko je mogel na dan obletnice svoje rešitve varno hoditi po novi poti »Slov. planin, društva« z Višarij v Zajezero.
— In sedaj hočejo nemški gozdarji iz Trbiža s svojim nesmiselnim početjem, da bi se zopet kdo ponesrečil, kar bije naravnost v obraz vsakemu človekoljubju.
— Z brezobzirnostjo, kakoršne so sposobni le dotični Nemci, so se spravili celo na pot, po kateri so skozi več ko 500 let hodili Slovenci iz Ovčje vasi, Ukev in zahodne kanalske doline ter Italijani na sv. Višarje. Deželni poslanec Fran Grafenauer je rešil pred par leti četo štajerskih Nemcev, kateri so blodili ob tej poti okoli, ker je radi snega v gozdu niso mogli najti, in so bili že vsi obnemogli v poznem večeru. Radi tega se je pot zaznamovala, da se sosebno ob času snega na deblih dreves vidijo znamenja. Tudi ta znamenja so divjaki uničili.
— Slovenci, sodite to zlobno početje! Človeku dvajsetega stoletja se zdi nerazumljivo. Vendar tudi tu tiči skriven namen. Ne skrbi za divjačino, katera je že skoz štiri leta hodila brezskrbno mimo slovenskih napisov in potnih znamenj, ampak strah in jeza pred bodočo slovensko planinsko kočo v Zajezeru je vzdignila trbiške Nemce in povzročila zlobno dejanje. Hočejo zapreti koči še poprej vsa pota z Višarij.
— Pa ne bodo se jim spolnile vroče želje, ako imamo Slovenci le malce skrbi za svojo posest ob severozapadni meji.
— Obširna senožet »Slov. planinskega društva« ima krasno lego v divnem Zajezeru ter nudi vse pogoje za prijetno planinsko letovišče. Koča se zida prihodnjo spomlad. Slovenci pokažite svoje zaničevanje nemškemu barbarizmu s tem, da pošljete svoje prispevke za zgradbo planinskega doma v slovenskem Zajezeru. Veličasten, divno lep in zdravje hraneč svet je Bog nam Slovencem tam dal na razpolago — pravi planinski raj — ne pustimo, da se nam od tujcev zapre za vselej.
— Darove sprejema g. Alojzij Knafelc, tajnik Zilske podružnice »Slov. plan. Društva« v Beljaku.