Najtežje reševanje, kar jih pomnijo gorski reševalci
Tedenska tribuna, 1. oktober 1963
Vzrok nesreče zavit v skrivnost – Drzen podvig gorskih reševalcev – Štirje dnevi napornega reševanja
V steni ni bilo sonca. V mrakobni senci je bila še bolj grozljiva, zahrbtna, polna navpičnic, previsov, kaminov in stolpičev. Spoštljiva triglavska stena. Tega jutra v njej ni bilo sonca, ni bilo ožarjene zarje. Siva megla se je vlekla prek nje kot pajčolan. Kot pogrebni paj čolan. V steni je bila žalost. Tanka jeklena vrv je brnela preko previsa kot bi brezkončna struna zvenela žalostinsko platneni vreči pod seboj; platneni vreči, ki je bila rakev mladima alpinistoma.
Vse se je odigralo v trenutku, ki bo zavit v skrivnost. Mlada, dokaj izkuše na alpinista Alojz Zupanc in Ivan Bernard sta preteklo sredo preplezala Bavarsko smer v Severni triglavski steni, ki je ocenjena za IV. težavnostno stopnjo in je zatorej dokaj zahtevna. Alpini sta sta po vseh znakih sodeč omenjeno smer preplezala, kajti nesreča se je pripetila na samem izstopu iz smeri, kjer so reševalci tudi našli klobuk, ki je bil last enega izmed ponesrečencev.
Kaj se je tedaj zgodilo pri izstopu je vprašanje, ki bo ostalo za vedno brez odgovora. Morda je iznenada padel kamen, morda je enemu izmed njiju spodrsnilo… Alojz Zupan je imel vrv že navito okrog telesa, ki pa se mu je močno zažrla zlasti okrog ramen in vratu, po čemer bi lahko sklepali, da je hotel zadržati padajočega tovariša. Toda vse to so samo domneve.
Oba plezalca sta že dan poprej uspešno preplezala Severno triglavsko steno v drugi smeri. Prenočila sta v Triglavskem domu na Kredarici, kjer sta dejala, da odhajata proti Triglavskim jezerom. Na poti sta se po vsej verjetnosti premislila in se spustila pod vznožje stene in podala na usodni vzpon.
BIVAKIRANJE V STENI
To je bilo prav gotovo najtežje reševanje, kar jih pomnim, je dejal stari izkušeni reševalec Uroš Zupančič nekaj zatem ko se je pod steno odvezal od vrvi, ki je nekaj sto metrov navzgor izginjala v sivi skali.
Reševalna akcija je potekala polne štiri dni. Ponesrečenca sta obležala v najtežjem predelu Severne triglavske stene. Domnevajo, da sta padla kakšnih tristo metrov in sta obležala na ozki polici nad Črnim grabnom, kjer so ju reševalci tudi našli. Prvi se je po izredno nevarnem skalovju spustil do njiju Uroš Zupančič, ki ju je tudi mobiliziral za nadaljnji prenos v dolino.
S spuščanjem so začeli že v ponedeljek, pa je bilo izredno težavno. Spustili so ju že dobrih tri sto metrov, ko se je zataknilo. Ponesrečenca sta obležala na skalni polici v previsnem Črnem grabnu, od kjer ju navkljub vsemu naprezanju niso uspeli spraviti ne naprej ne nazaj. Jekleno vrv s kolutom so premaknili za Bavarski turnc, kar je prav tako ostalo brez uspeha. Zaradi izredno sla bega vremena in izčrpanosti reševalcev, saj so nekateri izmed njih celo nočili v steni, so v sredo reševanje odložili na naslednje jutro.
V noči iz srede na četrtek je v Triglavskem pogorju zapadel sneg, vendar so se reševalci vseeno odpravili v steno. Ekipa gorskih reševalcev iz Mojstrane in Jesenic, ki sta ju vodila Stane Koblar in Ciril Praček sta se razdelili v dve skupini. Praček se je s svojimi fanti odpravil že v zgodnjih jutranjih urah po Slovenski in Nemški smeri do Bavarskega turnca, ostali pa so pripravili vse potrebno za reševanje pod steno.
DRZEN PODVIG
Okrog desete ure dopoldne so v četrtek začeli z reševanjem. Toda tudi tokrat so bili vsi napori zaman. Ponesrečenca sta se krepko zataknila v previsni polici v vpadnici Črnega grabna. Vse menevriranje z jekleno žico, na kateri sta bila pritrjena, je bilo zaman. Potem se je izkušeni alpinist in gorski reševalec Uroš Zupančič odločil za dokaj tvegan manever.
Navezal se je na najlonsko vrv in se spustil v skrajno nevarno, previsno vpadnico Črnega grabna. Tedaj smo pod steno doživljali kaj težke trenutke, ko je Uroš večkrat visel v steni med nebom in zemljo, Kot nalašč pa je prav tedaj odpovedala spodnja radijska postaja kar je spuščanje še bolj otežkočalo. Reševalci za Bavarskim turncem so morali trikrat zvezati nove vrvi, predno se je uspel Uroš spustiti do mesta, kjer sta obtičala ponesrečenca. Potlej je Uroš spremljal ponesrečenca pri spuščanju in reševanje je hitreje napredovalo, čeprav je bil Zupančič v stalni nevarnosti, kajti stene v Črnem grabnu so zelo krušljive.
V popoldanskih urah so reševalci na »marinarju« spravili oba ponesrečenca v dolino. Gorski reševalci menijo, da je bilo to eno najtežjih reševanj, pa čeprav je šlo za mrtva planinca. Prav gotovo zaslužijo za svoje skrajno požrtvovalno in nesebično delo vse priznanje!
T. FORNEZZI
