Polet, 8. maj 1955
V inozemskem alpinističnem tisku se zadnje čase pojavlja vse več svarilnih glasov k razvoju današjega smučanja in smuške opreme. Hkrati pa se množijo reklame za tako imenovana varnostna smuška stremena (vezi) najrazličnejših vrst, ki naj bi preprečevale vse rastoče število težkih zlomov kosti, najtežjih ponavadi vprav pri najboljših smuških tekmovalcih (primerjaj nesreče našega Štefeta, Lukanca itd.). Zanimivo je opazovati kako vsake pomladi naraste število mladih ljudi, ki z nogo v mavčnem ovoju lazijo po cestah. Da nekaj ni v redu, dokazuje že po medvedje nerodna hoja modernega smučarja v togem, pancerce imenovanem slonastem obuvalu, kot prikovanem na težko, togo smučko.
Vsemu je glavni vzrok današnja domala toga jeklena smuška vez osnovnega tipa »kandahar«, ki naj smučarjev podplat čim trdneje poveže s smučko. Za moderno smuško tehniko po steptani, trdo zbiti progi je taka povezava resda nepotrebna, gorje pa, če pride težak padec. Najhujši so padci vprav na dirkah v smuku. Zgodi se pa, da si polomi nogo tudi pri najneznatnejšem padcu, da, celo iz mirne stoje, vse zaradi toge vezi. Spiralni zlomi nožne vezi v členkih, kolenih, težki izpahi, celo kolkov, vse to so posledice. Za njim pa pride dolgotrajna ali celo stalna invalidnost. Današnja smuška tehnika je namenjena predvsem čim hitrejši vožnji, rekordu in razkazovanju. Z naravnim smučanjem po gorskem svetu pa ima le bore malo zveze. Zato nudijo povprečni tekmovalci in tisti smučarji, ki vozijo le po steptanih progah, kaj zanimivo sliko, če jih karkoli prisili v celec pršič, čeprav le globok pršič. Podobno je z začetniki samo-smučarji, s smuškim naraščajem, ki se gora previdno izogiblje. Vsa krasna »gegenšulter« tehnika z nedvomno estetsko vzporedno držo smuči nekam izgine, kake tehnike sploh ni več videti, padci pa so taki, da si zakriješ oči.
Manjka pač dopolnil, ki jih zahteva sneg v svojih neštetih oblikah, od pršiča do osrenjenega: plužne tehnike, prečnih skokov, starega telemarka, škarjaste kristianije (z zaklonom o strahota!) itd. Posledice pa naj prenašajo bolnišnice, starši, Gorska reševalna služba in socialno zavarovanje. Resda doba vzpenjač k nam še ni utegnila dospeti, oziroma nas preskakuje; resda o kakem množičnem smučanju kot takoj po vojni iz najrazličnejših vzrokov ni več govora. Toda večno menda le ne bo tako, mladina ima pa vedno veselja in volje za smučanje nič koliko. In takrat bodo tudi naše bolniške statistike pričele kazati nevarna števila težkih športnih okvar pri smučanju. V čem je tedaj odpomoč, poleg znižanja železniških pristojbin, cen za smuško opremo in splošnega dviga povprečnega ljudskega standarda seveda?
Prvič v tem, da naše smuške in športne šole, pa tudi srednje šole prično gojiti in učiti poleg moder- ne smuške tehnike tudi terensko, turno smučanje. Vojaška predvzgoja bo takih smučarjev nedvomno vesela. Prvi dobiček iz tega bo, da se pri hoji vkreber harmonično, zdravo razvija in krepi celo telo, ne pa le one mišice, ki jih rabi tehnika smuka in slaloma, tako imenovane alpske discipline. Drugi dobiček pa bo v tem, da bo mladi. človek spregledal in zagledal prelestni zimski svet okrog sebe, da bo v svojih smučeh kdajpakdaj videl ne le tekmovalno orodje, temveč tudi sredstvo za dosego visokih užitkov v naravi. Učenci letošnjega smuškega tečaja Instituta za telesno vzgojo na Komni, ki so slučajno imeli priliko napraviti celodnevno turo ob prekrasnem dnevu, so bili tako očarani, da so se zanjo spotoma odpovedali celo kosilu, in to za mladega poklicnega športnika ni najmanjša žrtev. Na kraju so iz javljali, da so na turi mimogrede pridobili več kot preje v celem tednu smučanja po bukvah. Poleg lepe teorije tedaj čim več in čim bolj raznolike prakse!
Naše izdelovalnice športnih predmetov pa naj bi od številnih, vsak dan novih, več ali manj kompliciranih konstrukcij varnostnih vezi (Look, Ramy, Tyrolia itd.) poiskale osnovne elemente in skontruirale domače varnostno streme, izpolnjujoče naslednje zahteve:
a) Konstrukcija mora izpustiti nogo iz jeklenih klešč pri preobremenitvah poljubnih vrst ob težkih padcih, zvojih ali tudi v plazovih;
b) konstrukcija mora biti v svoji občutljivosti zvezno nastavljiva do popolne zapornosti in biti v delovanju vedno, ob vsakih prilikah zanesljiva:
c) smučka pri delovanju varnostnega stremena ne sme iti v izgubo, ostati mora zvezana z nogo;
e) konstrukcija mora dovoljevati močan diagonalni ali pa alternativ- no blagi vodoravni vlek jeklene kabelske vezi. Vsaj slednje bi bilo z malenkostno spremembo lahko doseči za domače, sicer prav dobro kroparsko streme »LATO«, če bi mu namreč prigradili stranska ušesca za kabelsko vez, stalna ali pa odstranljiva.
Poleg varnostnega stremena bi rabili še dvoje:
1. Pameten univerzalen čevelj, srednje težak, dovolj togega podplata, da ga diagonalni vlek ne zvije, a hkrati dovolj gibčnega, da je z njim mogoča fiziološko normalna hoja s pregibanjem podplata, Obloga podplata naj je izključno samo profilirani gumi, po možnosti tanjši kot so sedanji, po kvaliteti včasih naravnost odlični domači podplati SAVA-Kranj. Tipičen smučarski podplat bi imel po švicarskem vzorcu lahko rebra obrnjena noter, to je obdana od polnega robu. Alpinisti imamo že dolgo čevelj, ki takim zahtevam prilično ustreza. Nevarno golo usnje naj pa s smučarskega čevlja dokončno že izgine.
2. Elastične, lahke turne smuči po starih preizkušenih oblikah, to je s hrbtom in tenkimi robovi, ki omogočajo vzpenjanje tudi v prav trdem, strmem snegu. Zraven pa še kratke lovske smuči, močno prikladne za visokoalpske kombinirane ture in za kretanje po goščavi. Lovci, nosači, vojaki, obmejni organi itd. bi jih nedvomno pozdravili, saj je obračanje z njimi neprimerno lažje kot z dolgo smučko, Hitri smuki pa seveda niso možni, ker je vzdolžna stabilnost majhna. Povojne enote italijanskih alpinistov imajo v svojem naoružanju odslej izključno take smuči.
S takim varnostnim stremenom bi bilo mogoče drzno, a razmeroma varno smučati po zglajeni progi, pa tudi po celem snegu. Rekordi bi se pomaknili le še navzgor, saj bi tekmovalec v povprečju tvegal še več, v zavesti, da mu noge ščiti pred preveliko nesrečo varnostna Kdor bi pa še vnaprej prisegal na togo streme na tekmah, bo imel pač sedanja, pa tudi varnostno bi lahko povsem blokiral. Tudi po ravninskem svetu bi se smučar lahko kretal udobneje in hitreje kot doslej, tako da kaka prisilna proga (n. pr. Komna-Bohinjska Bistrica) ne bi bila več strašilo, tudi z jeklenim kandaharjem ne, temveč tisti srednji napor, kot svoj čas za vlade gibkih usnjenih »Seidl« vezi.
Tudi JLA bi bila nedvomno vesela takih artiklov v smuški opremi, saj ne more računati z množicami izučenih vrhunskih smučarjev, temveč le s priučenimi, zelo povprečnimi ljudmi.
Ne smemo prezreti, mi, ki bomo imeli aluminija na pretek, da se v gradnji smuči kaže že prava revolucija. Prav letos so se na trgu pojavile aluminijaste smuči, toda ne več iz enega kosa kot že dolgo znane ameriške, temveč napravljene iz več plasti, kot listnata avtomobilska vzmet. Tri leta so jih na tihem preizkušali in jim krojili konstrukcijo nekateri najboljši francoski smučarji in alpinisti, zlasti znani Pierre Alain, denarje pa so dali menda Švicarji (firma Áttenhofer) Po dosedanjih izkušnjah podpisanega so res revolucionarne: vožnja z njimi je začuda mehka in lahka. Izredno so prožne v vzdolžni smeri, a hkrati zelo toge napram zvoju okrog te smeri, lastnosti, ki ju z lesom ni mogoče doseči. Za povprečnega smučarja so perfektne, v mehkem, slabem snegu nenadkriljive. Tanki sprednji in zadnji del namreč sneg kar nekako spodrežeta, odpor je pri tem presenetljivo majhen. Poleg tega so neuničljive, ne izgube oblike, robniki ne odlete. Zaradi nožaste oblike se z njimi lahko vzpenjamo po zelo strmem, trdem snegu, kar z debelimi današnjimi deskami ne gre. Niso pa nič lažje kot kake tekmovalne smuči, v roki so mrzle in utegnejo biti zaradi ostrih konic in repov nevarne za smučarja in okolico. Kaj poreko k njim tekmovalci, še ne vemo, Turni smučarji bi jih pozdravili vsi, če le ne bi bile tako močno slane v ceni. Toda smer bodočega razvoja je z njimi do- končno nakazana, upajmo, da tudi pri nas.
Dr. Francè Avčin, član GRS
