Polet, 15. maj 1955
Malo plezalcev je v zgodovini alpinizma, ki bi se pojavili na alpinističnem nebu kot svetli meteorji in večini izmed njih je bilo usojeno le kratko življenje. Mummery, Winkler, Dülfer in Comici so
taka imena. Vendar je Mummery brez sledu izginil na pobočjih Nanga Parbata in Winkler v ledeniški razpoki Centralnih Alp. Dülferja je še mladega ubila granata na fronti v Flandriji in tudi Comici je umrl v gorah. Vendar danes še živi mož, ki je postavil vse skrajne meje težavnosti v alpinistiki na glavo in ki je kljub temu živ, zdrav in cel. To je 31-letni zmagovalec Nanga Parbata, Avstrijec Hermann Buhl.
MLADOST V SIROTIŠNICI
Buhlov oče je bil navdušen planinec in mati Ladinka iz Grödnerske doline. Po svoji romanski materi ima Buhl svoj razglabljajoči značaj, ki prodira vedno v globino pojavov. Štiriletnemu otroku je umrla mati in Herman je živel nekaj pri svoji teti, nato celo v sirotišnici, in ko je postal večji, pa pri očetu v Innsbrucku. Ko je odrasel šoli, ga je oče dal v uk v trgovino. Namenil ga je za trgovca.
ZAPISAN GORAM ZA VSE ŽIVLJENJE
Toda v Innsbrucku gledajo ljudem gore v hišo prav skozi okna in tudi Hermann je kmalu našel pot k njim. Spočetka je plezal brez opreme in z vrvjo za perilo, kasneje je bil namenjen goram sleherni vinar, ki si ga je prislužil. Prišla a je druga svetovna vojna in Hermann Buhl je dorasel za vojaško suknjo. Bil že znan ekstremni plezalec, ki je imel za seboj že vrsto prvenstvenih vzponov domačih gorah in zato je prišel v planinsko enoto v St. Johannu v Tirolu. Toda razumevanja za alpinistiko tam ni našel prav veliko. Ko je s tovariši plezal novo smer šeste stopnje v steni Mankspitze, je moral bivakirati in se je zato z enodnevno zamudo javil pri svoji edinici. Zaradi tega so ga poslali na fronte, toda Buhl se je skrival na Monte Casinu v Italiji pred zavezniškimi granatami in končno prišel v ameriško ujetništvo.
EIGER IN GRANDES JORASSES
Po vojni srečamo Buhla zopet v gorah. Trgovski poklic je obesil na klin in ker je bilo treba le živeti je postal nosač. Dan za dnem, poleti in pozimi prenaša težka bremena iz doline v kočo in to mu je odličen trening. Vmes pa seveda pleza. Schüsselkarspitze pozimi, direktna smer v Lalidererski steni in veličastno zimsko prečenje nad Innsbruckom. 25 vrhov nad 2500 m v 33 urah – to so Buhlova v dejanja. Končno prideta s Kunom Rainerjem v Francoske Centralne Alpe. Vreme je neugodno in za plezanje preveč snega. Kljub temu je njuna bilanca zelo uspešna in Francozi prično s spoštovanjem govoriti o avstrijskem alpinizmu. Le Grandes Jorasses se ju brani. Naslednje poletje prideta zopet in takrat je ta stena njuna. Smer preplezata v dveh dneh in z enim bivakom, a to jima še ni dovolj. Za nameček prečita še celotni greben Grandes Jorassesa, kar je dobra celodnevna tura.
Vzpon preko Eigerjeve stene je postal Buhlov najtežji boj za življenje. V steni je s tovarišem zalotilo slabo vreme in za njima je bilo še devet ljudi. Povezali so se vsi skupaj v dolgo kačo z Buhlom na čelu in po štirih dneh se je skupina prebila na vrh.
SAM PREKO SEVERNE STENE PIZ BADILA
Severno steno Piz Badila je prvi preplezal Ricardo Cassin. Po treh dneh je s peterico alpinistov stopil na vrh, a na sestopu sta dva umrla od izčrpanosti. Neka mora je ležala odtlej nad steno in tudi po vojni je bila smer le malokdaj ponovljena. Vse ponovitve so bile izvršene z bivakom. Buhl se je stene lotil in je v rekordnem času štirih ur (!!) stopil na vrh. Z izposojenim kolesom se je vračal v Innsbruck. Od utrujenost je popolnoma zaspal in se prebudil šele ob tem kolesu v mrzlih valovih reke Inn ob cesti. Usmiljen šofer kamiona ga je pripeljal zopet v Innsbruck.
KONČNO NANGA PARBAT
Buhlu se je slednjič izpolnila stara želja – bil je pozvan, naj se udeleži avstrijsko-nemške odprave na Nanga Parbat v Himalaji, na gori, ki je terjala 31 človeških žrtev. Toda ko je bil na gori, ni bilo pravega sodelovanja med vodstvom odprave in plezalci. Vreme se je pridilo in vodstvo je ukazalo umik. Vmesna taborišča so bila že izpraznjena, le Buhl je še vztrajal s tovariš v zadnjem taborišču 1200 m pod vrhom. Odločil se je za zadnje in skrajno tvegano dejanje – sam je odšel proti vrhu. Njegova sreča ga ni zapustila in 3. julija 1953 ob sedmih zvečer je stopil na teme 8125 m visoke gore in se naslednji dan laže poškodovan vrnil v taborišče. Vzpon je silno odjeknil po vsem svetu in vzbudil vihar občudovanja, pa tudi ugovorov in polemik.
Leto dni po tem vzponu je izšla Buhlova knjiga na 180 straneh. Delo kaže močan Buhlov pisateljski talent, globoko pronicljivost in lep stil. Tudi kot predavatelj je dosegel Buhl lepe uspehe.
V ponedeljek, 23. maja ob 9. uri zvečer bo Buhl v Unionski dvorani govoril o svojem vzponu na Nanga Parbat tudi ljubljanskemu občinstvu. Njegovo predavanje organizira planinsko društvo Ljubljana-Matica.
J. B.
