Delo, 6. maj 1983
Če Morje odplavi grudo prsti, je Evrope manj…
… ob smrti vsakega človeka
je mene manj,
zakaj vključen sem
v človeštvo.
John Donne (1573-1631)
Kolik del mene odhaja ob smrti prijatelja, je odvisno od tega, kaj mi je pomenil. Tokrat je odšel velik del.
V Nepalu, v deželi, ki jo je tako silno ljubil, je ostal Nejc Zaplotnik. Ostal je pod svojim četrtim osemtisočakom, ki ga je presenetil na najbolj krut način. Nikdar ne bo spoznal, kako preroške so bile njegove besede, ko je nekoč priznal, da ga je bel šal ob smrti prijatelja Ang Phuja za vse večne čase privezal na Nepal.
Nejc je vse svoje delo, vse svoje življenje podredil alpinizmu. Sam je zapisal, da je zanj življenje pot, ki ne pripelje nikamor drugam kot na naslednjo pot in ta zopet na naslednje razpotje. Brez konca. Tako iščoč, se je strmo dvigal po poti, ki si jo je začrtal. Nejčevo življenje so bile visoke gore, prepadne stene, divji ledeniki, stokanje ledu in snežni viharji, mrzle noči in prasketanje ognjev, izmučeni obrazi in žareče oči prijateljev, zaledenele brade in omrzli prsti, noči brez spanja, strah, pogum, veselje in žalost, trdi trening in razočaranje, smrt, garanje brez počitka, poležavanje, topel dom, ljubezen, nevarnost, avantura…
Tako kot je zapisal, je tudi živel. Na poti med toplim domom, kjer se je z vso vnemo posvečal vzgoji svojih otrok, in stalnim iskanjem meja človeške zmogljivosti, ki jih je temeljito preizkusil. Tako temeljito, da se je zavedal, da jih še zdaleč ni dosegel in da jih bodo mnogi prav kmalu presegli. Prav v tem je videl veličino življenja. Življenja, v katerem se je pokazal kot mehak in nežen družinski oče in mož ter trd in neizprosen borec v okolju, kjer se je najraje gibal.
Zal nas je šele kruti udarec usode pripeljal do spoznanja, kako izjemen človek in alpinist je bil. Za smisel svoje življenjske poti, v kateri nikdar ni računal s tako hitrim odhodom, vendar se ga je zavedal, je našel takle odgovor: »Pot domov vodi le preko vrha! Preveč smo prestali, preveč hrepeneli, da bi hribu lahko pokazal hrbet. In doma so ljudje, ki me ljubijo, ki zaupajo vame in me spoštujejo mnogo bolj, kakor se spoštujem sam. Tudi zanje sem pripravljen iti do konca.« Prav to pa še prav posebno zadolžuje vse nas, ki smo ga poznali, z njim čutili in ga občudovali. Vrzel, ki nastaja ob Nejčevem odhodu, je velika, izguba nenadomestljiva, toda on sam nas tolaži:
Vse je ena sama izginjajoča belina, le odtenki senc ločijo stopinje, kjer sem hodil. Veter počasi briše drobne sledi drobnega človeka, in ko bom sestopil, jih bo zasul s snegom in nove poti bodo prekrile spomine.
TOMAŽ JAMNIK
