Alpinistične novice 20/1983

Rekordna udeležba, zahtevne proste ponovitve v Paklenici

Tradicionalno srečanje jugoslovanskih alpinistov v kanjonu Velike Paklenice je poleg kvalitet pokazalo tudi vrsto hib

Tisti, ki spremljajo prvomajska srečanja alpinistov že dalj časa, trdijo, da udeležba še nikoli ni bila tako množična kot letos. Manjkali niso tudi tuji plezalci, še nikoli pa ni bilo toliko skrajno težkih vzponov. Ob tem pa se porajajo tudi vprašanja, kako primerneje organizirati srečanje, kako zmanjšati obisk in zagotoviti primemo varstvo okolja? Vedno bolj pa prihajajo do izraza povsem plezalska dejanja (športna), ki pri nekaterih že zakrivajo alpinistična.
Osrednji dogodki letošnje »Pakle­nice« so bile proste ponovitve Klina. (Za ilustracijo: Prvi plezalci so to smer plezali od 4. do 8. oktobra 1966 in dolgo so o njej govorili samo v presežnikih.) 24. aprila sta smer pro­sto ponovila Lidija Painkiher ter Igor Škamperle in to prva čez ploščo s svedrovci. To mesto, ki sta se mu Knez in Tomazin lani morala umakni­ti (v Šubaro direkt), sta ocenila s VIII, z oceno pa so se strinjali tudi drugi. Dva dni kasneje je bil uspešen tudi Janez Skok, Pavle Kozjek pa se je enkrat prijel za klin. To je moral dan kasneje storiti Bogdan Biščak, ki je plezal z Igorjem Mezgecem. Ta je opravil 4. PP, toda kot sta povedala, sta se na ključnem mestu varovala od zgoraj. V četrtek je ekshibicijo nada­ljevala naveza Andrej Kokalj-Tadej Slabe. Nista se pozanimala, kako so plezali pred njima in prosto sta pono­vila še vstopno prečnico (VII) ter iz­stopni previs (VII-). Le Andrej si je enkrat pomagal s prijemom za klin. Kot zadnji je Klin prosto ponovil še Rok Kovač (v navezi s Klopčičem) 29. preteklega meseca.
Kozjek in Skok sta 24. aprila opra­vila 1. PP Vražje smeri in jo (po razte­žajih) ocenila s VI, VII, VI+, VI… spodaj je ves čas previsna. Povedala sta, da jima je ostal skoraj močnejši vtis kot ob ponovitvi Klina. Za njima sta jo prosto preplezali še najmanj dve navezi: Janko Humar-Silvo Karo in Janez Jeglič-Metod Škarja.
Lep dosežek je tudi nova – Dom­žalska smer, ki sta jo (po več poskusih različnih plezalcev) 28. aprila zmogla Jeglič in Karo. Smer je med Razom za kladivce in Karaboro, ocena A0e, VI+/V, 100 m. Švicarja Bruno Rankwiler in Thomas Wüschner, ki sta jo prva ponovila ter Kozjek in Bojan Leskošek (vsi 29. aprila), pravijo, da je ocena realna in da je to ena lepših smeri v Paklenici.

Izstopajo le še proste ponovitve
Med drugimi pomembnejšimi (pro­stimi) ponovitvami bo najbrž kar tež­ko dobiti popoln pregled. Največkrat je bila prosto preplezana verjetno Forma viva (VI/V): Painkiherjeva-Škamperle 23., Švicarji 24., Kovač (z Eriko Gregorka) in Rajko Štalekar (z bratom) 28., Peter Čižmek (s Kme­tom) 29. aprila, Jeglič in Kovač ter morda še katera naveza. Ljubljansko sta 27. aprila prosto ponovila Kozjek in Marinčič ter Kovač (z Gregorko), ki je še isti dan opravil PP (verjetno 2. J) Raza za kladivce. Daniel Anker, ki je to smer skušal PP 21. preteklega meseca (s Komprejevo), je izjavil, da zasluži prva streha ocena več kot VII (ni pa je zmogel »tako kot je treba«), drugo pa je ocenil s VI+. Vsaj trikrat je bila prosto ponovljena Velebitaška (VII-/V-VI). Kokalj in Slabe sta jo zmogla 16., Rankwiler in Wüschner 27. in Biščak ter Mezgec 28. aprila. V kombinaciji z Jenjavo pa sta jo (men­da prva) prosto preplezala Jeglič in Karo. Rio sta kot tretja naveza (?) v osmih urah ponovila Jeglič in Karo. Anker in Wüschner, ki nista vedela, da v zgornjem delu ni klinov, pa sta začela po Riu, izplezala pa prosto po Jenjavi.
Desno Tržiško smer je 15. aprila preplezala naveza (PP, VI+) Skok-Kobilica, 27. preteklega meseca pa Kokalj in Slabe (VII-/V-VI) še Levo Tržiško. Smer Albatros je 19. aprila (verjetno 1. PP spodaj VIl+ in zgoraj VI+, sicer V) »pravilno« ponovil Sla­be, Kokalj pa se je enkrat prijel za klin.
Opravljeni so bili tudi številni solo vzponi. Zabeležiti velja dva: Kozjek je 28. preteklega meseca preplezal Albatros, dan kasneje pa Kačo.
Lidija Honzak in Vlasta Kunaver, ta čas naša najbolj vplezana ženska naveza je 23. aprila ponovila Desni kamin s Smerjo po rebru in še Karabore (Vlasta PP). Dva dni kasneje sta v nekaj več kot šestih urah preplezali Klin (1. ŽP), tri dni kasneje pa tudi Kačo. Brahmovo sta sami ponovili Ja­na Stare in Marjana Šah, Mosoraško pa Marička Frantar in Alenka Ja­mnik.

O marsičem bi morali premišljevati
Švicarji, ki so jih povabile naše alpi­nistke (z njimi so se seznanile lani v Pamirju), so letos pomagali z »razčiščevanjem« ocen. Za Angelsko, ki ima v mednarodnem vodniku še »Knezove« ocene, je Wüschner (PP) zapisal (po raztežajih) ocene: IV, III, IV, VI/V+(prej IV!), V+(AO, IV), V+(III), III, VI+(AO, IV), V-(IV), VI-(III-IV), V+/V(III-IV+) in V+(III-IV). Poenotenje kriterijev je torej več kot potrebno.
Pozornost bi veljalo posvetiti tudi »čistemu« plezanju. Utopijo (VI-VII) sta 17. aprila ponovila Kokalj in Slabe, 28. Anker in Kozjek, potem pa še Jeglič, Karo in Škarja. Vsi se strinjajo, da bi zabijanje klinov smer povsem razvrednotilo. Varovanje je namreč ob pravilni izbiri zatičev lahko povsem primemo. Švicarja pa se ne strinjata s spiskom opreme za El condor pasa. Trdijo, da so v glavnem potrebne le zagozdice (hexentriks 9 – 11) in metulji (friends 2-4), opre­ma torej, ki ne pušča sledov, se pa pri nas še vse premalo uporablja. Zanimi­va in poučna je tudi pripomba Švicar­jev na poimenovanje smeri, češ da je prevajanje nepotrebno.
Tisti, ki ne vedo kakšno ozračje je lahko na (nekaterih) srečanjih »freeclimberjev«, so bili presenečeni nad glasbo, ki je odmevala pod Anič ku­kom, drugi pa so imeli pripombe kvečjemu k njenemu izboru. (Kaj o tem misli uprava narodnega parka, še ne vemo.) Kdor pozna le klasični alpi­nizem, so ga presenečali številni padci (posebno med poskusi PP), ki pa so se k sreči končali kvečjemu z modricami in odrgninami. Uporaba magnezije je močno porasla. Tudi v smereh, kot je Mosoraška, je vse belo.
Le redki še plezajo (posebno med srečanjem, ko se velja postaviti) v obrobnih stenah, vsi si žele le v mar­kantno steno Anič kuka. To pa seveda povzroča – posebno v srednje težkih smereh in tistih, ki jih še plezajo s pomočjo pripomočkov – hudo gnečo. Sklepa, naj bi vodstva AO ne dopu­ščala odhoda v Paklenico tečajnikom, praktično ne spoštuje nihče več.
Najbrž ni preuranjena trditev, da je pravi razmah prostih ponovitev prine­slo k nam šele lansko mednarodno srečanje v Paklenici, čeprav so se po­samezniki s tovrstno aktivnostjo pre­skušali že nekaj let tam od leta 1978. Letošnje srečanje pomeni naslednjo stopničko in že lahko trdimo, da ima­mo deset, morda dvanajst plezalcev, ki se načrtno pripravljajo, zato uspehi tudi niso izostali.

Himalajski Manaslu je doslej terjal enaindvajset življenj
Pričevanje Željka Gregorja o nesreči jugoslovanskih alpini­stov – Plaz je Zaplotnika in Bukaro odnesel v prepad
Split, 9. maja – Šestnajst članov alpinistične odprave PD Mosor iz Splita ni uresničilo svojega življenjskega podviga – osvojiti Manaslu, enega od petnajstih himalajskih vrhov, ki so višji od 8000 metrov. Ko so se 24. aprila povzpeli na 7100 metrov, torej na višino, ki jim je »zagotavljala« uspešen vzpon, se je zgodila tragedija.
Plaz je odnesel 32-letnega Jer­neja Zaplotnika Nejca iz Kranja, očeta treh otrok, in 32-letnega Anteja Bučana Bukaro iz Mravincev pri Splitu. Mosoraši so se morali vrniti v bazično taborišče na 4200 metrih. Zatem so krenili v nepalsko glavno mesto Kat­mandu, odtod pa se bodo z leta­lom vrnili v domovino.
»Le po srečnem naključju sem ostal živ,« je povedal član odpra­ve Željko Gregor, ko so ga rešili. »Vzpenjal sem se nedaleč od Za­plotnika in Bučana. Ustavil sem se, ker sem si moral zaradi vroči­ne sleči srajco (v zgodnjih jutra­njih urah je bila temperatura šest stopinj pod ničlo, okrog poldne­va pa se je povzpela na 30 sto­pinj). Na vsem lepem je priletel velik kos ledu, ki pa me je, k sreči, le malo opraskal. Čutil sem, kako se mi led izmika izpod nog, vendar mi je nekako uspelo, da sem se obdržal. Žal Nejc in Bukara te sreče nista imela. Plaz ju je odnesel v prepad. Zame so bili to najtežji trenutki v življe­nju«, je povedal Ž. Gregor.
Bučana Bukaro, absolventa elektrotehnične fakultete v Spli­tu, so nadvse cenili vsi, ki so ga poznali. Pred nekaj leti se je ude­ležil odprave, ki se je povzpela na vrh Kavkaza Elbrus (5633 m) in postavila pomnik štirim alpini­stom hrvaške odprave, ki jih je leta 1974 zasul plaz. Reševalci so našli trupla Anteja Bedalova in Urse Vrdoljaka, Nenad Čulič in Viktor Tabakovič pa bosta za ve­dno pokopana pod kavkaškim snegom.
Zdaj mu je vrh Manasluja, »gora zlih duhov«, prekinil živ­ljenjsko pot tako kot Zaplotniku in še devetnajstim alpinistom, ki so ga skušali osvojiti pred njima. Tako je Himalaja terjala že 198 žrtev, med katerimi jih je večina za vedno ostala v pobočjih Mount Everesta (36) in Manasluja (21), piše Večernji list.

V Kamniških Alpah
Med pripravami na srečanje v Paklenici, deloma pa tudi že po povratku, so bile opravljene ne­katere pomembnejše proste po­novitve tudi v Kamniških Alpah. Lahovo smer v Vežici, ki je 17. preteklega meseca doživela šele prvo prosto ponovitev, je 21. pro­sto ponovil (VII+/V-VI, 210 m) tudi Janez Skok. Tri dni kasneje sta bili kar dve taki ponovitvi. Igor Herzog, Marko Klopčič in Rok Kovač so se lotili Perčičeve­ga stebra. Rok Kovač, ki je opra­vil 1. PP po originalni smeri, jo je ocenil s VII (3. R)/V-VI. Andrej Kokalj in Tadej Slabe pa sta (tudi 1. PP) preplezala smer Kramar-Močnik. Ključno mesto sta ocenila s VII. Rok Kovač je (z Eriko Gregorka) 3. t. m. opravil še 1. PP Kamniške v Vršičih. Do­sedanjo oceno VI (Al-2) je »po­pravil« na VI+/V-VI. Kljub hla­dnemu meglenemu vremenu in močnemu vetru je bil z vzponom zelo zadovoljen in ga je komenti­ral: »Zelo lepa prosta plezanja v odprti plošči.«

V yosemitske stene tudi Painkiherjeva in Škamperle
Po vrsti zahtevnih vzponov doma in na tujem se želita preizkusiti tudi v smereh El Capa v ZDA
Danes bosta odpotovala v ZDA še dva naša alpinista, Lidija Painkiher, članica Akademskega AO in Igor Škamperle iz AO Postojna. Na dolgo tudi njiju najbrž ni potrebno predstavljati, saj sta že nekaj časa med našimi vodil­nimi plezalci. Plezata že peto leto, navdušujeta se nad zalede­nelimi slapovi in prostimi ponovitvami, odlično jima je uspela posebno zadnja v Anič kuku, zavzeto trenirata in se zavedata, da brez načrtnih priprav ne moreš preseči površine.
Lidija (je absolvent matematike na FNT, lani pa je opravila rekordno (za alpinistke) število tur (vseh doslej že skoraj 250). Plezala je že v Avstriji, Italiji in Franciji (tudi smeri z ocenami IX) ter se povzpela na najvišji vrh SSSR, 7495 m visoki Pik Komuni­zma. Doslej je sodelovala pri 36 prvenstvenih vzponih, eden izmed njih je bil opravljen tudi na tujem (Aig. du Midi). Velja za našo ta čas najboljšo alpinistko, saj se loteva tudi najtežjih zimskih vzpo­nov (npr. Šlosarske v Steni).
Igor, ki se je pred 21 leti rodil v Trstu, se je alpinizmu zapisal v Postojni, ko je hodil na srednjo gozdarsko šolo. Potem je prišel v Ljubljano na Fakulteto za telesno kulturo in njegova alpinistična pot je postajala vse bolj strma. Čeprav ima »šele « 170 vzponov (10 prvenstvenih), se je uveljavil že na skoraj vseh področjih sodob­nega alpinizma. Preplezal je Francosko smer v J steni Aconcague, Supercouilar v Mont Blanc du Tacul, 5. P Poljske v Burelu, 1. ZP Ljubljanske v Steni itd.
V ZDA se nameravata preskusiti v najtežjih smereh El Capa in Half Doma ter sosednjih stenah in morda opraviti še kako prosto ponovitev.

Odprava na Ararat domov brez vzpona
Alpinisti iz Železnikov niso dobili dovoljenja – Polet z Musale
Iz Turčije so se vr­nili udeleženci odprave »Ararat 83«. V dveh dneh in treh nočeh potovanja so bili pod goro, potem pa se je usta­vilo, ker jim vojska kljub vsem mogo­čim poskusom vzpona na vrh ni dovo­lila. Pravijo, da ga (še vedno) omogo­čijo le julija in avgusta, če si pridobiš vsa dovoljenja. Tudi potovanje v (1200 km oddaljeno) Ankaro in po­sredovanje naše ambasade ni zaleglo. Med čakanjem so preplezali le dve prvenstveni smeri v steni Sheytan Kayaliklan, tik ob turško-iranski meji.
Nazaj grede so se ustavili v Bolgari­ji in 27. aprila je Iztok Tomazin – v zelo slabih razmerah – opravil (drugi) polet z zmajem z najvišjega vrha Bal­kana (Musala, 2925 m), Stane Čufer pa je z vrha smučal.
Obiskali so tudi alpinistično sredi­šče Maljovico in preplezali tri smeri. Pri tem so – kot že drugi pred njimi – ugotavljali, da so bolgarske ocene ne­koliko visoke. Za smer Čaudar ugo­tavljata Česen in Tomazin, da bi na­mesto ocene VI+, A3-4 bolj zaslužila VI-, Al-2. Sicer pa so bile stene veči­noma še zasnežene, vreme pa slabo, tako da za kake resnejše ture ni bilo možnosti. Z vodstvom centra pa so se domenili, da se septembra vrnejo.

V Jugoslaviji čez 200.000 planincev
Največ jih je v društvih iz Slovenije -100.269 – Sle­dita Hrvatska in BiH
Po podatkih zad­nje številke glasila Planinske zveze Jugoslavije (Informator št. 3) je bilo lani v Jugoslaviji 217.115 organizira­nih planincev, skoraj 2000 več kot v letu 1981. Največ jih je v PD, ki jih povezuje PZ Slovenije – 100.269. PZ Hrvatska ter Bosna in Hercegovina imata skoraj enako število članov – 33.436 in 33.429. PZ Srbije pa kljub velikim – kadrovskim in pokrajinskim – potencialom že precej zaostaja (21.440). Makedonska planinska or­ganizacija je odkupila natanko 12.000 članskih znamkic. Podobno je s Črno goro (6.500) in PZ Kosova (4.000) in le še v Vojvodini, ki je sicer po član­stvu na sedmem mestu med republi­kami in pokrajinami, je še »nezaokroženo« število članov – 5.841. Zakaj kar tri zveze ne prikazujejo realne podobe, doslej žal še nikdar ni bilo mogoče ugotoviti.
Precej podobno podobo nase orga­nizacije dobimo, če primerjamo števi­lo podeljenih znakov jugoslovanske planinske transverzale »Gore Jugo­slavije«. Članom PZS so od 25. maja 1975, ko je bil sprejet sklep o tej »točkovni« poti, razdelili 114 znakov, na Hrvaško jih je šlo 83, v BiH 46, v Srbijo 26, v Vojvodino 9, Makedonijo 5 in Črno goro 3.

Kritično o organiziranosti
Jugoslovanski alpinizem je v zad­njih letih izredno napredoval, njegova organiziranost pa je ostala pri starem, ali pa je celo slabša. Izjeme so morda redki AO. Posebno poglavje je pove­zanost med njimi in sploh organizira­nje v okviru PZ Jugoslavije. Odprto pismo koordinacijske komisije za al­pinizem PZJ, ki ga je pisarna PZS pomotoma razposlala vsem načelni­kom AO in AS v Sloveniji, je nov poskus, tudi na tem področju. Pred­stavniki republiških in pokrajinskih planinskih organizacij pa naj bi na sestanku, ki bo 14. in 15. t. m. na Brezovici pri Prištini v Kosovu, pove­dali ali KKA sploh potrebujemo in ali smo res zainteresirani za alpinizem in njegov razvoj.

Radovič načelnik AO Črna
Milan Savelli, ki je bil načelnik AO Črna vse od ustanovitve (1974), je postal predsednik PD. Na sestanku AO so se zato odločili, da jih bo po­slej vodil Igor Radovič, ki se je pred nedavnim vrnil v domače kraje. Poro­čajo pa tudi o novi smeri (TV 625: III+, 120 m), ki sta jo 30. aprila v Lanežu – med Jocinim grebenom in Detektivsko grapo – preplezala novi načelnik in Robi Belaj.

Prvenstvene v BiH
Željko Rudan je preplezal novo smer (Črna igla: V, 120 m) v kanjonu Neretve blizu hidrocentrale Gabovi­ca, v Paklenici pa je – prav tako sam – ponovil smer Karabore. Goran Černak, Dragan Ilič in Željko Marič so v sedmih urah opravili 1. P. Krone (V, Al) v Velikih stenah na Romaniji. Ilič, Boris Kovačevič in Oskar Prebanič pa so preplezali novo smer (A3/V, Ale) v isti steni. Černak in Ilič sta novo smer preplezala tudi v steni Strmništa na Bukoviku.

AAO: srečanje v Tamarju
Da bi spet navezali stike s starejšimi člani društva, se je novo vodstvo Aka­demskega AO odločilo, da obnovi srečanja v Tamarju. Letos bo zaradi pomanjkanja snega izjemoma v sobo­to 14. t. m. zvečer. V prihodnje pa bo vedno zadnjo nedeljo v maju, kot nekdaj VTK memorial. V nedeljo bo turnir (torej ne tekmovalni) smuk s Kotovega sedla.

Poplave v Yosemitih
Trojka iz AO Impol se je oglasila iz yosemitskega narodnega parka. Toda sporočilo Frančka Kneza (25. aprila) ni nič kaj veselo: »Utapljamo se v šotorih in ravnokar smo se rešili pod streho hotela. Če nas ne odplakne kakšna ujma, se kmalu vidimo.« Men­da pa so kljub slabemu vremenu tudi plezali že krajše smeri.

Še veliko snega
Šest članov AO Radovljica je bilo med prazniki v Ortlerju. Toda zelo slabo vreme jim ni dovolilo, da bi opravili kako turo. Ko so se vračali, so ugotavljali, da ga je tudi v Dolomitih še veliko nad višino 2000 m, in to celo v južnih stenah. Podobne so razmere tudi v avstrijskih gorah (Wilder Kai­ser).

Direktna in Avrikelj
Naveze Avberšek, Kotnik, Govedič, Urbanc in Lukič – Skorenšek -Vovk so 1.t. m. preplezali Direktno v Mrzli gori, Kotnik – Urbanc in Jošt – Prelog (vsi Šaleški AO) pa Avrikelj.

V Mali Paklenici
Zdenka Golavšek in Frenk Horvat, člana AO Celja, sta 30. aprila preple­zala novo smer (v spomin na Marka Skorenška, III, 120 m) v Kuku od Badnine. Dan kasneje sta preplezala še steno K 645 (oba sta v Mali Pakle­nici), če je smer prvenstva, še ne vemo (III-/II, 250 m). Sestopila sta po sme­ri Čobanica Mara.

Brez težav na poti
Tone Škarja, ki vodi ogledno od­pravo (v načrtu pa ima tudi vzpon na Džongsang, 7473 m) se je oglasil iz zaselka Siva. Toda pisanje je staro že mesec dni. Poroča, da sta 2. aprila zvečer z zveznim oficirjem ujela glav­nino odprave v kraju Hile. Na poti niso imeli nobenih težav.

S tečajniki na Razor planini
Iz AO Vipava so nam sporočili, da so med prazniki priredili tabor (za tečajnike) na planini Razor. Toda za­radi slabega vremena skoraj niso mo­gli plezati. Nabergoj in Premrl pa sta vendarle ponovila Rutarsko diretisimo v Novem vrhu.

XX. Štuparjev memorial
Tradicionalnega smučarskega tek­movanja za Štuparjev memorial, ki ga PD Kamnik vsako leto pripravi na snežiščih pod Kamniškim sedlom (le­tos je bilo zaradi pomanjkanja snega nekoliko krajše), se je udeležilo 80 tekmovalcev.
Med planinkami so bile najhitrejše Katarina Humar (PD Kamnik, 30.8), Mojca Šimenc (PD Mengeš, 32.7) in Lidija Nahtigal (PD Jezersko, 32.7), pri alpinistkah pa je zmagala Tanja Kocjan (AO Radovljica, 1,00.02). Najmočnejša konkurenca je bila med alpinisti. Najhitrejša sta bila Luka (0,46.1) in Davo (0,46.5) Karničar, oba člana AO Jezersko, tretji pa je bil Franc Rabič (0,48.6) iz AO Mojstra­na. Med planinci so spet slavili doma­či. Najhitrejši je bil Primož Galjot (PD Kamnik, 9,49.7) pred Marjanom Černigojem (PD Mengeš, 0,50.8) in Primožem Dopliharjem (PD Kamnik, 0,50.8). Ekipno so med alpinisti zma­gali člani AO Jezersko pred AO Moj­strana in AO Kamnik. Pri planincih pa je bil vrstni red: PD Kamnik, PD Medvode, PD Jezersko.

Vabilo na srečanje
Planinska zveza Makedonije, PD »V. Frangovski« in PD »Matka« va­bijo na prvo memorialno srečanje v spomin lani tragično preminulega Vasila Frangovskega, ki bo od 13. do 15. t. m. v Matki, 19 km iz Skopja. Za enega udeleženca iz vsake republike in pokrajine organizatorji plačajo tudi stroške. Razen plezanja v steni Mat­ke, pripravljajo tudi demonstracije in planinske ture.

O Piz Badile
Piz Badile (3308 m) alpinistom ni potrebno posebej predstavljati, ta vrh je s svojimi stenami znan po vsem svetu. Zgodovina, notice o vzponih in podobno je zbrano v 5. številki Bergsteigerja. Posebno ilustracije in neka­teri zadnji podatki bodo zanimiva do­polnitev pisanju Bineta Mlača v prvih številkah Alpinističnih razgledov. V tej številki pa je še več zanimivih član­kov o opremi (plezalniki, nahrbtniki in njih polnjenju…), pionirju VII. stopnje Ernstu Burgerju itd.

Priznanje PZS
Na Jesenicah je Zve­za kulturnih organizacij in filmska skupina »Odeon« pripravila X. me­dnarodni festival amaterskega filma pod pokroviteljstvom konference OO sindikata Železarne in Tehničnega bi­roja. Med 88 filmi sta bila tudi dva s planinsko tematiko, toda ne enemu ne drugemu niso podelili nagrade. PZS pa je Božidarju Kunstlju (KK Mari­bor) podelila priznanje za njegov film »Na Veliki Venediger«.

30 let PSD PTT »Prijatelj prirode«
Planinsko smučar­sko društvo PTT »Prijatelj prirode« je konec preteklega meseca slavilo 30-letnico. Ob tej priložnosti so izdali lično monografijo, ki jo je pripravil Spasoje Stjepanovič. Na slavnostni prireditvi pa so podelili priznanja, nji­hovo PSD pa je bilo odlikovano z redom zaslug za narod s srebrno zvez­do. Za ilustracijo njihove aktivnosti pa le nekaj podatkov: v 30 letih so organizirali 1317 izletov s skupno 17.693 udeleženci, pri čemer so opra­vili okoli 186.000 km poti z vozili, 17.000 km pa peš.

Franci Savenc

Merkur je »premagan«
»Kjer se nam narava ponuja v vsej svoji prvobitni lepoti, kjer nam ob vsakem času dneva kaže drugačno podobo, postanemo njena vsebina …«je bila misel delavcev trgovske hiše Merkur v Mariboru, ko so včeraj popoldne v njenih izložbah odprli razstavo, ki jo posvečajo 90-letnici ustanovitve Slovenskega planinskega društva. V izložbah predstavljajo dvanajst planinskih društev iz mariborskega območja in okolice.

Na vsaki gori so alpinisti trdno odločeni priti na vrh. Tokrat so plezanje po vrveh prikazali na stenah Merkurjeve hiše. Foto: B. Vugrinec

Glasba in pesem pa sta pred trgovsko hišo Merkur privabili precej gledalcev, ki so si z zanimanjem ogledali alpiniste sekcije Kozjak in TAM, ki so prikazali plezanje po vrveh na stenah Merkurjeve hiše. Pogledi so nemo zrli v plezajoče alpiniste in slišali smo vzdih olajšanja in močan aplavz, ko so ti dosegli svoj cilj.

MT