Glas, 2. oktober 1971
Avstrijske alpiniste Evo in Franza Riegerja, Heinricha Singerja in Eberharda Michtnerja našli v steni nepoškodovane — Izredna požrtvovalnost in odločnost inž. Janeza Dolžana z Dovjega — Uspešno sodelovanje z milico in avstrijsko reševalno službo
V ponedeljek, 27. septembra, okrog 11. ure dopoldne je naš konzulat v Celovcu zaprosil postajo milice na Jesenicah, naj ugotovi, kje sta dva Avstrijca Eva in Franz Rieger iz Celovca ter še dva avtrijska državljana. Omenjeni Avstrijci so šli v nedeljo plezat v severno triglavsko steno. Obljubili so, da bodo še isti dan zvečer doma, v ponedeljek pa na delovnih mestih. Vendar Avstrijcev v ponedeljek ni bilo na delo, kar je bilo znamenje za zaskrbljenost in vzrok za poziv našega konzula jeseniški milici.
Akcija poizvedovanja je stekla in se tudi srečno končala.
O tem sem se pogovarjal s Sandijem Kotnikom, članom upravnega odbora planinskega društva Dovje-Mojstrana, Jožetom Vendraminom, komandirjem postaje milice na Jesenicah, ter zanimive in pomembne reševalne akcije, reševalcem inž. Janezom Dolžanom z Dovjega.
Dr. Kurt Dellisch je odločil
V ponedeljek je odšla v Vrata pod Triglavom posebna komisija planinskega društva Dovje-Mojstrana, v kateri sta bila tudi Sandi Kotnik in inž. Janez Dolžan. Hotela je pregledati možnosti za popravilo Aljaževega doma, razen tega pa je hotela opraviti mesečni obračun. Okrog petih popoldne je prišel v Vrata član avstrijske reševalne službe dr. Kurt Dellisch iz Celovca. Hotel je ugotoviti, kaj je s štirimi pogrešanimi avstrijskimi alpinisti, ki so prišli v Vrata v soboto, 25. septembra, in ki so se hoteli v nedeljo prek severne stene povzpeti na Triglav. To so bili Ema in Franz Rieger, Heinrich Singer in Eberhard Michtner. Alpinisti so obljubili, da bodo v nedeljo zvečer v Celovcu in v ponedeljek v službi. Vendra jih v ponedeljek še nikjer ni bilo. Doktor Dellisch je ugotovil, da stoji njihov avto pri Aljaževem domu, njihova imena pa so zapisana v knjigi tujcev, ki so s sobote na nedeljo prespali v domu in zjutraj odšli v gore. Kotnik in Dellisch sta se začela meniti, kako organizirati akcijo poizvedovanja, ker nihče ni vedel, po kateri smeri so šli na Triglav. Vedeli so le, da imajo s seboj alpinistično opremo.
Sandi je po UKW zvezi poklical meteorološki center, odtod pa so poklicali Kredarico. Čez deset minut so v Aljaževem domu zvedeli, da na Kredarici teh imen ni zapisanih, prav tako pa jih niso videli. Enako so jim odgovarjali tudi ljudje, ki so se s Triglava vračali v dom. Zato je dr. Kurt Dellisch odločil, da se reševalna akcija začne. Ker niso vedeli, kje alpinisti sploh so, so se odločili, da bodo z reševanjem začeli v torek zjutraj, ko bo dan. Iz Celovca naj bi prav tako prišel helikopter. Pri Marketu v Mojstrani naj bi naložil enega alpinista, ter v oddaljenosti petih metrov obletel steno!! To bi bilo prvič v triglavskem pogorju. Dr. Delisch se je za tako hitro akcijo odločil tudi zato, ker je v Avstriji navada, da se reševanje začne, če o gornikih 24 ur ni glasu. Doktor je odšel nato domov, Sandiju pa je pustil potrebne podatke. Jeseniška milica je obvestila gorske reševalce v Mojstrani in na Dovjem, naj bodo v pripravljenosti vse dotlej, dokler ne bodo dobili o pogrešanih alpinistih natančnejših podatkov.
Klici s Stene
V ponedeljek okrog sedmih zvečer je šla kuharica Milka v Aljaževem domu v shrambo. Zaslišala je oddaljene klice. Bila je pozorna. Sprva je mislila, da prihajajo od zunaj. Ko je šla ven so se klici ponovili. Prihajali so s stene. Najprej enoglasni, potem dvoglasni. Kuharica je o tem obvestila Sandija in Janeza v koči. Šla sta ven in slišala razločne klice. Vendar sprva nista vedela, ali gre za pogrešane Avstrijce ali za koga drugega. V smeri različnih klicev sta dajala z baterijo signale. Enako je storil tudi gospodar Aljaževega doma Franc Kosmač, ki je bil takrat pri agregatu za električni tok.
Kaj sedaj? Ali začeti z reševanjem, ali počakati do jutra. Noči so sedaj v gorah že hladne, razen tega pa je bila megla. Prav zaradi tega bi bila noč lahko usodna …
Rešilna in hrabra odločitev Janeza Dolžana
Inženir Janez Dolžan z Dovjega se je odločil. Bil je brez prave planinske opreme, v nizkih čevljih z gumijastimi podplati, v dolgih hlačah in v jopici. Bila je trda noč. Okrog osmih zvečer se je podal v nevarno steno, čeprav je bilo kamenje že vlažno in zato še bolj nevarno. V domu je obljubil, da bo čez dobro urico nazaj. Tekle so neskončne minute … V koči so bili v skrbeh, kako je z ljudmi, ki so klicali na pomoč in kako je z Janezom. V torek mi je sam pripovedoval, da je gorski reševalec in da ta del stene dobro pozna. V ponedeljek zvečer je bil prepričan, da so planinci na normalni poti preko Praga, ker so bili glasovi izredno jasni. Šel jim je nasproti. Takoj nad prvim pragom je dobil z njimi zvezo. Ugotovil je, da so Avstrijci, da ni nihče poškodovan in da sta dva zelo izčrpana. Bili so brez luči. Ker je Janez vedel, da imajo Avstrijci vso opremo, se je odločil, da jih sam spravi v dolino. Če bi bil kdo poškodovan, bi opozoril Aljažev dom, naj pokličejo reševalce, sam pa bi se z najnujnejšo opremo in zdravili vrnil v steno. 300 metrov visoko v steni je alpiniste dobil. Bili so izčrpani, brez hrane in vode, premraženi. Skoraj niso mogli verjeti, da je prišel do njih v čevljih, dolgih hlačah in sami jopici. Vendar jih je kmalu »spravil v red« in drugega za drugim spuščal po vrvi prek skal v dolino. Reševanje je trajalo od devetih zvečer do ene zjutraj. Vendar je Janez uspešno in hrabro opravil svoje delo. Zato je zaslužil, da smo mu namenili teh nekaj vrstic. Če tega ne bi storil, bi imeli avstrijski planinci hujše, če ne usodne, posledice zaradi noči in strahu. Čeprav to ni bilo Janezovo najtežje reševanje, je pomembno, zakaj se je odločil za ta korak. Pravilno je ocenil položaj in previdno vstopal v steno.
Skrbi v Aljaževem domu
Ker Janeza čez eno uro ni bilo nazaj, so bili v Aljaževem domu razumljivo v skrbeh. Tudi klicev niso več slišali. Medtem je prišel v Vrata komandir jeseniške postaje milice Jože Vendramin in miličnik Otović Ilija. Kotnik in Otović sta se odpravila proti steni. Med potjo sta s klici in svetlobnimi signali želela dobiti zvezo z Dolžanom. To jim je kmalu uspelo in negotovosti je bilo konec. Z Janezom in Avstrijci sta se srečala v dolini Bistrice. Vendar to še ni bilo vse. Ta noč v Aljaževem domu je bi la zares burna. Ker tudi Sandija in Otoviča ni bilo kmalu nazaj, sta se proti steni napotila tudi Vendramin in Janko Kemperle. Vendar sta se po desetih minutah skupini srečali. Reševalna akcija je bila končana. Avstrijci so se na predlog reševalcev v torek zjutraj spočiti vrnili domov …
Uspešno sodelovanje
Letos so morali gorski reševalci z Dovjega in iz Mojstrane devetkrat v steno. Njihove poti niso bile vedno vesele. V dolino so morali prinesti 4 mrliče: dva Poljaka, enega Ljubljančana in enega Kranjčana. Ostale ponesrečene so našli žive, in to je tudi za reševalca, ki ve, kaj je gora, sreča. Opisani primer prav tako tudi kaže, kako dobro je sodelovanje med gorskimi reševalci, milico, osebjem planinskih postojank in avstrijsko reševalno službo. Vsak ima v takem sodelovanju svoje naloge in težav pri tem zadnja leta ni. Prav tako pa naj ta primer tudi pove, kako požrtvovalni so reševalci, ki delajo v skromnih razmerah, a za opravljeno delo nikoli ne terjajo plačila. Primer Janeza Dolžana, inženirja pri Gorenjcu v Radovljici, je redek, in zaradi tega vreden pozornosti. Znano je, da so vsi reševalci tudi vrhunski alpinisti in da poznajo gore. Vendar jim v marsičem lahko pomagajo tudi sami gorniki. Mogoče se le malokdo zaveda, kako pomemben za reševalce je podpis v knjigi planincev, obiskovalcev postojank. Prav ta skromen podpis lahko privede reševalec na pravo pot in omogoča hitro posredovanje v primeru nesreče. Hitro posredovanje je že rešilo marsikatero življenje.
Zbral: J. Košnjek
