V času, ko se razprave o prihodnosti gorskih koč in zavetišč prepletajo z zakonodajnimi postopki in hitrimi spremembami, je nujno opozoriti na nevarnost prenagljenosti. Poskusi, da bi z izkoriščanjem posameznih členov zakonov o narodnih parkih po hitrem postopku uvedli omejitve, zapirali poti in ceste ali omejevali ter onemogočali dostop, so tvegani. Takšne poteze lahko kratkoročno zadovoljijo birokratske zahteve in ego nadzornikov, dolgoročno pa osiromašijo gorski prostor in skupnost, ki ga živi.
Redefinicija gorskih zavetišč ni zgolj tehnični projekt. Je razmislek o tem, kaj pomeni gostoljubnost v gorah, kako ohraniti njihovo krhkost in kako zagotoviti, da bodo koče ostale prostori varnosti, skupnosti in gorniškega duha. Zavetišča so več kot kulisa za fotografije – so kraji, kjer se srečujejo generacije, kjer se oblikuje kultura odgovornosti in kjer se človek uči spoštovanja do narave.
Če se spremembe uvajajo prehitro, brez dialoga in brez razumevanja zgodovinskega pomena koč in zavetišč, obstaja nevarnost, da izgubimo bistvo: zavetišče kot simbol odprtosti, kot prostor, ki je vedno tam, ko ga potrebujemo. Zato je nujno, da se redefinicija izvaja premišljeno, s poslušanjem skupnosti in z zavedanjem, da je gora krhka, a hkrati nosilka svobode.
Italijanski alpski klub redefinira gorska zatočišča
Avtorica: Mirta Da Pra Pocchiesa
Italijanski alpski klub (CAI) je začel obsežen proces razmisleka in redefinicije gorskih koč. Pobuda se je porodila iz potrebe po prilagoditvi sodobnim razmeram: pretiranemu turizmu na nekaterih območjih ter vplivu družbenih medijev, ki so spremenili način obiskanosti gora.
Gre za nujen projekt, ki odpira prostor za razmislek o ciljih, metodah in perspektivah različnih oblik gostoljubnosti v gorskih zavetiščih. Manifest, ki ga je oblikoval znanstveni odbor AltraMontagne, se opira na devet ključnih točk.
Koče včeraj in danes
Predsednik CAI, Antonio Montani, poudarja: »Razmišljanja o redefiniciji gorskih zavetišč so spodbudili prekomerni turizem in vpliv družbenih medijev. Ocene, ki jih izvajamo, morajo temeljiti na zgodovinskih, socialnih, okoljskih in dostopnostnih analizah.«
CAI upravlja 342 planinskih koč ter 370 bivakov in skupnostnih zavetišč – skupaj več kot 20.500 postelj po vsej Italiji.
Prva koča CAI, Alpetto na Monvisu, je bila zgrajena leta 1866. V tujini je pionirska Berliner Hütte nastala leta 1878 v Avstriji. Italija je bila med prvimi državami, ki so razvile visokogorsko infrastrukturo, vključno z alpskimi hoteli, kot je bil Guglielminijev hotel na Mottaroneju (1884). Nekatera zavetišča so bila sprva znanstveni laboratoriji, kot Capanna Regina Margherita na Monte Rosi (4559 m), kasneje pa so postala zatočišča.
Obiskovalci so bili sprva izbrani: planinci, učenjaki, umetniki, tujci iz premožnih družin. Kasneje se je razvil pohodniški turizem, ki je prinesel širšo dostopnost.
Spremembe sodobnega časa
Dostop do koč je danes olajšan z gradnjo cest in žičnic. Poleg tega so družbeni mediji ustvarili podobo gora kot lahkega izleta, kar je privedlo do množičnega obiska ljudi brez ustrezne priprave.
Montani opozarja: »V zavetišča prihaja vedno več ljudi v neustrezni opremi, ki iščejo dih jemajoče razglede in fotografije, ne pa izkušnje gorništva. To se odraža v porastu nesreč, na katere se mora odzivati gorska reševalna služba.«
Tipologija zavetišč in financiranje
CAI deli zavetišča na štiri tipe:
A: dostopna z avtomobilom
B: dostopna z žičnico
C: dostopna le peš (vsaj pol ure hoje)
D: visokogorska zavetišča
Prvi dve kategoriji nista upravičeni do financiranja. Vsako leto CAI razdeli med 800.000 in 1 milijon evrov, največ 70.000 na posamezno kočo. Avtonomne pokrajine lahko zagotovijo dodatna sredstva, včasih do 80 % stroškov.
Novi izzivi
Montani poudarja, da redefinicija zahteva nove parametre: razmerje med posteljami in obroki, dolžino bivanja, okoljsko certificiranje, trajnostno upravljanje z energijo in vodo ter dostopnost za osebe z omejitvami.
»Upravitelja koče razumem kot skrbnika – ne le objekta, temveč tudi njegove lokacije. Zavetišče je več kot gostinski obrat: je pravica do zasilnega zavetja, ki ga ne nudi noben hotel.«
Zakonodajni okvir
Novi zakon o gorah ni sprejel definicije CAI. Minister Calderoli je poudaril, da so zatočišča regionalna zadeva. Montani dodaja: »Res je, Alpe niso Apenini. A nacionalni organ mora imeti pogum, da poda jasne definicije.«
Zakon je sprožil polemike, saj bo iz definicije gorskih občin izključil številne apeninske skupnosti. Montani opozarja na absurd: »Rim je trenutno delno opredeljen kot gorata občina. Ali se vam to zdi razumno?«
Lastništvo in civilna raba
Vprašanje lastništva koč ostaja odprto. Montani vidi dva nasprotujoča si vidika:
ideal civilne rabe, kjer je gora skupnostna dobrina,
birokratske ovire, ki ne razumejo pomena skupne rabe.
»Nujno je potreben regulativni poseg, da ohranimo pomen civilne rabe in hkrati zagotovimo razvoj zavetišč.«
Copilot
