Planinski vestnik 2000/01
Meseca aprila se počasi, a vztrajno prijemlje poleg pomladnih in z njimi povezanih vremenskih muh tudi muha po imenu predizpitna mrzlica. Ni čisto jasno, kdaj, kako in zakaj je Mladinska komisija uvedla sprejemne izpite za tečaje nekoč mladinskih vodnikov, kasneje mladinskih planinskih vodnikov, danes pa za vodnike Planinske zveze Slovenije za vodenje lahkih kopnih tur (kategorija A). Gledano z današnje perspektive lahko ugotavljamo le to, da se je dogodek v deset letih razvil v nekaj samoumevnega in nepogrešljivega, da je postal stalnica na obzorju gorniške vzgoje in izobraževanja in da ga je sčasoma oblila patina posvečenosti, skrivnostnosti in nedotakljivosti.
Vsako leto se tega pomladnega rituala udeleži več kot 80 mladih in malo manj mladih iz vse domovine. Pisni preizkus obsega vprašanja iz organizacije in zgodovine planinstva, spoznavanja gorstev in izrazoslovja, spoznavanja in varstva gorske narave, vremenoslovja, orientacije ter planinske opreme. V praktičnem delu kandidati dokazujejo poznavanje, izdelavo in uporabo osmice, bičevega, polbičevega, podaljševalnega, prusikovega in najlonskega vozla. Velika večina ta preizkus uspešno opravi kljub razmeroma visokim uspešnostnim mejam – povsod je potrebno zbrati vsaj 60 odstotkov možnih točk. Vrata v Bavšico in okna v svet prostovoljnega vodništva so jim s tem široko odpr ta.
Pisni del testov je še posebno razburljiv. Potrebno je obkroževati, dopisovati, prepoznavati, vrisovati in tudi prepisovati. Obseg in kakovost slednjega sta deloma pogojena z inštruktorsko ekipo, ki sta ji na dan izpita dani možnosti levitve: v klenega in neizprosnega izvrševalca določil Častnega kodeksa slovenskih planincev, ki veli, da si moramo vedno in povsod pomagati, ali pa v krotilca leva podalpske nevoščljivosti in ohranjevalca oslove sence na žgočem soncu. Od inštruktorjev je na koncu odvisna tudi bera zbranih točk. Kljub diskrecijski pravici ločevanja znanja od neznanja pa imamo inštruktorji (ja, tudi sam sodim mednje) pravilne odgovore vnaprej predpisane. To dejstvo globoko posega v našo osebno svobodo, ki pa je (hvala bogu) omejena s pravico enakopravnosti pred zakoni trpečih udeležencev izpita. Vendar – kako paradoksalno! – to nenapisano pravilo usodno posega tudi v svobodo mišljenja in izražanja tečajnikov.
Ne glede na to pa se vsako leto najde nekaj korenjakov in korenjakic, ki jih te formalne spone ne teže. Svoboda razmišljanja in izražanja je njihovo glavno orožje in načelo. Teorijo udejanjajo v praksi. Rezultati tega pristopa so nadvse zanimivi in nemalokrat puščajo v možganski skorji inštruktorjev nove in nove globoke sledi. V tem članku jih prvič objavljamo skupaj z vprašanji, ki se pojavljajo na sprejemnih izpitih.
VSEH POSLEDIC NI MOGOČE PREDVIDETI
Ob tem se zavedamo resnosti položaja, ki bo nastal po njihovi objavi. Z razkritjem dela vprašanj bo prišla na dan dolgo in dobro varovana skrivnost, zaradi česar bo zamajan v uvodu nakazani misterij izpitov, s tem pa načete tudi korenine Mladinske komisije. Lahko da se bodo odprle tudi razprave o obsegu in kakovosti znanja tečajnikov, o pomenu klime planinskih društev pri njihovem dotečajniškem izobraževanju, o pravopisnih zankah … Nedvomno bosta s tem zapisom prizadeta tudi lik in delo inštruktorjev, ki so dolga leta v noč sukali rdeče kulije in v potu prostovoljnosti bili bitko za bitko s sovragom neznanja in amaterske površnosti. Vprašanja namreč v samem bistvu razkrivajo njihovo dušo – in kaj je bolj sramotnega od reklamiranja v cesarjevih oblačilih?
Ključno vprašanje pravzaprav je: kje tičijo vzroki naših rezultatov? Na tem mestu sezimo kar na sam začetek novodobne zgodovine: kaj je bilo prej – kura ali jajce. V našem primeru ima to mučno vprašanje pogosto zelo jasne odgovore, saj je za marsikateri na izpitu rojeni domislek možno ugotoviti, kje mu tiči vzrok. Ta je pogosto skrit že v vprašanju, ki tistega, ki nedolžen in nič hudega sluteč odgovarja, kar napeljuje k docela neformalnim odgovorom. Vprašanja (z diplomatsko govorico bi jih lahko označili za odprta, tehnično bi jih opisali kot nerodna, tako med gorniškimi tovariši pa bi rekli, da so šlampasta, šutasta itd.) so torej (lahko) eden izmed pravih krivcev naših rezultatov, kamor nedvomno prištevamo še ostale olajševalne okoliščine: mladost, neizkušenost, pomladno razpoloženje, neredno študentsko prehrano in še kaj bi se našlo.
Ker je problematika nakazana večplastno, bo morda vmes poseglo tudi Častno razsodišče Planinske zveze Slovenije, ki v letu 1998 in 1999 sploh ni imelo dela. Gore so bile lani in predlanskim potemtakem nedolžne! Morda bodo člani razsodišča med vrsticami prebrali, da v tej navidez nepomembni zadevi bruhajo na dan številne prvinske, pravne in finančne posledice. Jasno je namreč, da bo potrebno zamenjati teste in da bodo že obledeli plonkcegelci iz mladinskih odsekov odromali v arhiv. To za seboj potegne dodatne nenačrtovane stroške, ki jih društva v že končani sezoni občnih zborov niso predvidela v finančnih načrtih za tekoče leto. Pri prvinskosti se načenja vprašanje temeljev Častnega kodeksa slovenskih planincev: kako naj vendar ravna inštruktor, ko zaloti pri prepisovanju ali prišepetavanju člana planinskega društva, ki sodeluje na izpitu in se pri tem sklicuje na določilo o medsebojni tovariški pomoči! Takih in podobnih zadreg je cela vrsta.
Priznamo, da nam vseh posledic našega pisanja ni uspelo predvideti. Verjamemo pa, da bodo naslednji meseci in številni odzivi bralcev pokazali vso širino problema. V marsikaterem odgovoru bodo nedvomno odkrili globlji pomen od banalno zapisanega. Ker so tovrstne analize (= iskanje globlje resnice) precej subjektivne, jih zaenkrat še ne objavljamo. Vendar pa bi slovensko gorništvo s pozabo tega prispevka izgubilo mnogo več, kot si mislimo. Se pa, ker gre za sekundarno avtorstvo (prepis nečesa), odpovedujemo honorarju v dobrobit razvoja novega misterija Mladinske komisije.
Za konec dodajmo le še tole: pri zbiranju in zapisovanju 30 odgovorov je nekaj let osnovni ideji stal ob strani Peter Pehani, za kar se mu na tem mestu prisrčno zahvaljujemo.
NAJBOLJ POGOSTI, IZVIRNI IN RAZMIŠLJAJOČI ODGOVORI V ZADNJIH LETIH
– Kakšna je razlika med akcijo »Mladi planinec« in planinsko šolo?
Planinska šola se praviloma izvaja na šolah.
– Kdo si je izmislil markacijo?
Idejo so dobili pri metulju Apolonu. Knafljič.
– Iz obdobja odkrivanja Julijskih Alp sta pomembna dva moža: prvi je bil zdravnik iz Idrije, drugi pa lastnik fužin v Bohinju. Kdo sta ta dva moža?
Baltazar in Žiga Zeus.
– Naštej domove, ki se imenujejo po zaslužnih planincih!
Aljažev dom v Vratih se imenuje po Aljaževem stolpu.
– Kdo sta bila ustanovitelja gorske reševalne službe?
Angelca Piskernik.
– Kaj je vrh?
Cilj vsakega planinca.
– Opiši razliko med prevalom in škrbino?
Škrbina je ožja od prevala. Na njej ni prostora za cesto, ki pelje čez mejo.
– Naštej tri kopitarje, ki živijo v našem visokogorju!
Gams, kozorog, zlatorog.
– Kako je na življenje v gorah prilagojen močerad?
V dolini ima močerad rumene pike na črni podlagi, na gorskih travnikih pa črne pike na rumenem ozadju.
– Opiši ruševje!
Ruševje ima kosmate liste.
– Zakaj nosimo s seboj rjuho?
Zato, ker je v planinskih kočah ponavadi zelo mrzlo ter se lahko vreme bliskovito spremeni.
Ponavadi je v kočah gneča in zato zmanjka rjuh.
Da ne dobimo uši in bolh.
Ker s tem pripomoremo k čistejši vodi, saj jo odnesemo nazaj v dolino, drugače pa bi jih morali v kočah prati, kar pa ni dobro za vodo.
Zato, ker sicer največkrat spimo na plastičnih rjuhah ali celo brez njih.
– Kaj naredimo z odpadki na turi in kako se že doma pripravimo na to, da jih bo čim manj?
Banane damo iz olupkov.
– Zakaj hrup v gorah ni zaželjen?
Proži plazove, moti in vzburja živali.
– Naštej avtohtono vrsto ribe, ki živi v slovenskih alpskih rekah!
Človeška ribica, ki živi v Postojnski jami.
IN ŠE NEKAJ IZVIRNIH ODGOVOROV
– Kako bi se orientiral ponoči?
Z baterijsko svetilko bi posvetil na kompas.
– Kako orientiraš karto brez kompasa?
S pomočjo kompasa in ure.
– Razloži pojem absolutna višina!
To je višina od morskega dna do dosežene točke.
To je višina od središča Zemlje do določene točke.
– V katerem letnem času pride do pogostih temperaturnih inverzij in kaj to pomeni za obisk gora? Pogoste so predvsem v poletnem času in to pomeni, da moramo biti pripravljeni na vse.
– Kateri pojavi nas opozarjajo na nevihto?
Opazimo ščegetanje kovin.
– Na kakšnem principu deluje višinomer?
Višinomer meri nadmorsko višino dosežene točke in omogoča hojo po plastnici.
Višinomer deluje na satelit.
Višinomer deluje po principu vakuumske doze.
Višinomer – če pritisk raste, višina pada.
– Naštej tehnično opremo gornika!
Capin, čelada, dereze, sponke…
– Poimenuj sestavne dele cepina!
Platišče, vratišče, rastišče, vrtišče… (za ratišče oziroma ročaj cepina)
Kljun, ostri del, kavelj… (za cepinov okel)
– Zakaj med obvezno opremo tudi poleti sodijo kapa, rokavice, vetrovka?
Zaradi temperaturne inverzije.
– Kaj je železna rezerva?
Železna rezerva je rezervno dvojno spodnje perilo.
Hrana, ki jo vzamemo s seboj in je ne mislimo pojesti.
Tisti del moči, ki jo hranimo za sestop in čas, ki ga hranimo za primer nesreče.
Označuje hrano in stvari, ki jih moramo imeti s seboj za vsak slučaj, čeprav jih ne rabimo.
Borut Peršolja
