Andreja Svete in Lovro Cvetek

Planinski vestnik 2000/01

V spomin Vorancu in Andreji

Z veliko žalostjo v srcih in solzami v očeh sporočamo, da nas je usoda v lanskem poletju ločila od dveh mladih, ambicioznih gornikov in gorskih reševalcev.
Lovro Cvetek – Voranc se je rodil leta 1969 v Stari Fužini. Goram se je zapisal kot mlad fantič in na njih pustil večji del svojega prekratkega življenja. Že v rani mladosti je z veseljem pomagal majariti na planinah. Ni mu bilo težko »skočiti« v dolino z nujnim sporočilom, nazaj pa se vračati s pretežkim nahrbtnikom, polnim »kešta«. Med iskanjem živine je pretaknil in spoznal vsak kotiček bližnjih gora. Vzljubil je skalo, steno.
Kmalu se je vpisal v AO Bohinj in postal dober alpinist, v zadnjem letu so ga bohinjski alpinisti izvolili za načelnika AO.
Ukvarjal se je z vsemi zvrstmi plezanja. Posebno je bil ponosen na umetni ledeni slap Pod skalco, v katerega je vsako zimo vložil veliko truda. Vsa leta se je udeleževal tudi tekmovanj v lednem plezanju in dosegal zavidljive rezultate.
Ljubezen in poznavanje gora sta ga ob dopolnjeni polnoletnosti pripeljala v domačo GRS. S svojim znanjem in požrtvovalnostjo je bil najboljši zgled tako mlajšim kot starejšim reševalcem. Njegov smisel za humor, ki je bil v njem vedno prisoten, je bil pravi balzam za naše duše v še tako črnih situacijah. Zaradi teh svojih sposobnosti se je na predlog reševalcev izobraževal za inštruktorja in reševalca-letalca v GRS. Vsak trenutek prostega časa je namenil ohranjanju kondicije ali pa le igrivi plezariji v plezališču Pod skalco. Tako je bilo tudi tistega poletnega večera, ko mu je usoda pretrgala nitko življenja, nam pa vzela izrednega kolega.
Andreja Svete se je rodila 1966. leta v Kamniku pod Krimom. Po končani srednji šoli se je vpisala na medicino in študij uspešno dokončala. Hrepenenje po spoznavanju tujih dežel je združila s svojim poklicem in sodelovala kot zdravnica v misijonih. Ljubezen do gora jo je vodila na Gorenjsko, kjer je na Jesenicah dobila redno zaposlitev. Zavest, da kot zdravnica lahko pomaga ljudem tudi v gorah, jo je zanesla k nam v Bohinj, kjer si je med reševalci in prijatelji pridobila veliko zaupanja. V GRS Bohinj je skrbela za izobraževanje reševalcev in usposabljanje pripravnikov za izpite iz prve pomoči.
Med prijatelji je veljala kot načelno, ambiciozno dekle, polno energije. Zaradi svoje ambicioznosti je bila izbrana za pripravnico zdravnico reševalko-letalko.
Želje po spoznavanju sveta so ji ostale, zato se je večkrat udeležila alpinističnih odprav v tuja gorstva. Poleg svojih ciljev v gorah in dolžnosti zdravnice na odpravah ji je veliko pomenilo spoznavanje drugih kultur, predvsem pa ljudi. Njeno videnje »Obrazov sveta«, ki jih je ujela v objektiv fotoaparata, smo imeli Bohinjci možnost videti na njeni uspeli razstavi v Domu Joža Ažmana.
Z Andrejo smo se zadnjič srečali na Vorančevem pogrebu v Srednji vasi. Toliko je imela še postoriti (specializacija, različni tečaji) pred odhodom na Čo Oju! Andreja je vsak trenutek življenja želela polno izkoristiti, ne nazadnje za priprave na odpravo. Na Kukovi špici je bila že večkrat, saj ji je bila za trening najbolj pri roki. Tiste meglene poletne nedelje se z nje ni več vrnila … Pridružila se je Vorancu.
Andreja in Voranc, v nas bosta ostala v najlepšem spominu. Srečni smo, da smo vaju poznali.

Robert Klančar in bohinjski reševalci in prijatelji