Delo, 11. avgust 1978
V soteski ne živi peklenšček
Slovenski alpinisti so zvesti obiskovalci Paklenice – Cvetje, ki ga ne vidiš nikjer drugje na svetu – Orli, jastrebi, medvedi in tudi dosti različnih kač
PAKLENICA, avgusta – Verjetno je konja jahal tisti, ki je meril čas na poti od vstopa v kanjon Velike Paklenice do planinskega doma. Prepešačiti to pot v uri in pol, kolikor piše na skali ob vhodu v kanjon, prav gotovo ni mogoče. Lahko bi sicer človek v poldrugi uri prišel do cilja, če bi tekel. Tekel pa bi le, če mu je neurje za petami. Kajti, doživeti neurje v Paklenici, kot pove že samo ime tega, komaj nekaj streljajev od morja oddaljenega narodnega parka, nikakor ni priporočljivo.
Toda, čeprav bi bila menda med nevihto Paklenica najprimernejše mesto za snemanje Dantejevega Pekla, le ni dobila imena po mističnem svetu zlobnih. Kot je povedal direktor narodnega parka Paklenica inž. Drago Radoš, so svojčas pomorščaki iz Starigrada, Selin in tudi Zadra tam iz črnega bora črpali njegovo smolo črn katran za ladje in čolne paklan imenovan in od tod izhaja ime Paklenica. Skratka Paklenica nima nič opraviti s peklom ali peklenščkom.
Danes v soteski Velike in Male Paklenice črn bor še raste, vendar njegova debla nimajo več zarez, iz katerih bi tekla smola. Ves predel okoli obeh kanjonov, to je 3617 hektarov, je namreč že od leta 1949 dalje narodni park.
Zaradi svojstvenega geografskega položaja se v Paklenici srečujeta in mešata obmorski in planinski svet z vsemi svojimi značilnostmi. Takšna kombinacija povečini nasprotujočih si vplivov (poleti se živo srebro v termometrih kaj rado povzpne tudi na 35 stopinj, pozimi pa zdrkne tudi za dvajset stopinj pod ničlo), pa je tako zanimiva, da se kljub strašljivemu imenu mnogi podajo skozi slikoviti kanjon Velike Paklenice vsaj do planinskega doma v Brezimenjači, če že ne dalj.
Znana soteska Paklenica v gorovju Velebita privablja vsako leto tudi številne alpiniste, ki preizkušajo svoje sposobnosti zlasti na Anić kuku. V težkih stenah Anić kuka je omahnil v smrt že marsikateri plezalec.
Kotel s toplim zrakom
V poletnih dneh, ko bolj kot bližnji Velebit vabi plaža v Starigradu, se je vredno podati na pot v kanjon Velike Paklenice. Tam se nam sicer zdi, kot da bi padli v kotel s toplim zrakom, vendar pogled na slikovite vrhove in veličastne stene, zlasti na 400 metrov visoko in previsno steno Anića kuka, odtehta namakanje v morju.
Od planinskega doma, kjer imajo prenočišča, lahko krenemo na različne izlete. V Malo Paklenico, ki je sicer skromnejših razsežnosti, to da po divjini in neprehodnosti daleč prekaša Veliko Paklenico, pa je žal skorajda nemogoče priti, razen, če ga ne poznamo zelo dobro. Pot vanjo namreč ni označena niti urejena in se je treba dobesedno prebijati skozi divjino. Spomladi, ko je Mala Paklenica najlepša, pa zaradi naraslih voda vanjo praktično nihče ne more priti. Nič manj veličastna v zunanji podobi ni Paklenica v svoji notranjosti. Nekateri celo pravijo, da bi se njeni podzemeljski jami Manita Peć in Jama vodarica brez zadrege lahko kosali s Postojnsko jamo.
Raj, ki terja življenja
Na srečo pa Paklenica le ne skriva vseh svojih zakladov. Med znanstveniki je ta narodni park zaslovel predvsem zaradi svojih rastlin, med katerimi jih nekaj raste edino na Velebitu. K sreči to vedo predvsem botaniki, sicer bi cvetje še bolj zamikalo tiste, ki se tudi na pakleniških pašnikih spreminjajo v pašno govedo.
Poseben položaj parka z velikimi ekološkimi razlikami posameznih predelov botruje tudi raznolikosti njegovega živalstva. V Mali Paklenici stalno domuje veličastni beloglavi Jastreb, ki ga žal le redki vidijo. Skoraj vsak, ki se po da v park, pa lahko uživa pogledu na dostojanstven let ogromnih planinskih orlov med posameznimi vrhovi.
Medtem ko ptice preletavajo predvsem primorski del, pa v gozdovih v notranjosti Paklenice domujejo medvedi, lisice, srne, zajci, pozimi pa se tja zatečejo tudi divji prašiči. Tu živi več vrst želv, med katerimi so jih nekaj doslej našli le na Velebitu. Obiskovalci težje dostopnih predelov pa se dokaj pogosto srečajo tudi z modrasom ali gadom.
Slovencev v park ni treba posebej vabiti, saj smo med njegovimi najbolj pogostimi obiskovalci, kot je povedal inž. Drago Radoš. Predvsem se v Paklenico podajajo alpinisti, ki jih vse po vrsti mika sloviti in izredno težak vzpon po 400 metrov visoki steni Anića kuka.
»Lahko bi rekel, da za slovenske alpiniste velja: preplezati Anić kuk in umreti. Skoraj vsako leto namreč na tej steni izgubi življenje kakšen slovenski alpinist,« pravi Drago Radoš.
SILVESTRA ROGELJ
