Julijske Alpe so za tujce videti kot Disneyland z alpskim pridihom: lepo označene poti, prijazne koče, spektakularni razgledi. Vsekakor nekaj takšnega vidi tudi že znameniti »bohinjski trojček,« ki se trudi še za večjo prepoznavnost, da bi dobili še »kao praznik« v znamenitem slogu »Anatola Lucerna, diplomiranega geografa in po poklicu znanstvenika, ki je znova odkrival Alpe«.
Ko tuji blogi opisujejo Julijske Alpe, kot je nedavno storil Summiters Club, se bere skoraj kot turistični prospekt: »idealne za začetnike,« »niso previsoke,« »poti so dobro označene,« »koče prijazne,« »dostop enostaven«. Skratka, kot bi šlo za gorsko igrišče, kjer se lahko vsakdo preizkusi v vlogi planinskega alpinista.
V središču slovenskega alpskega Disneylanda leži Triglavski narodni park, poimenovan po najvišjem vrhu Slovenije, gori Triglavu (2864 m), ki tam stoji. Tujci vedo, da je za Slovence Triglav več kot le gora – je del nacionalne identitete in zato se vsakega državljana pričakuje, da se nanj povzpne vsaj enkrat v življenju, zato se prav trudijo, da bi jih z vse večjo prisotnostjo pri tem (z močno pomočjo turističnih organizacij, ponudnikov in njihovih lovk) ovirali. Seveda se marsikaj skrije pod to, da ponudniki ponudijo poleg Triglava nekaj manj zahtevnih, lepo dostopnih vrhov, kot so Mala Mojstrovka, Viševnik, Krn in Mangartsko sedlo – idealni za začetnike, ki prehajajo iz pohodništva v pravo alpinistično gibanje.
In res, tujci pogosto prihajajo z idejo, da je Slovenija nekakšna mini Švica, kjer se lahko v enem dnevu sprehodiš od smaragdnega jezera do apnenčaste stene, pa še večerja v koči je topla in prijazna. Problem nastane, ko se ta romantična predstava sreča z realnostjo: mokre skale, nenadna nevihta, snežni plaz ali preprosto utrujenost. Takrat se začne delo gorskih reševalcev. Za njih to pomeni, da bo kmalu devet desetin intervencij namenjenih prav tem »turistom z velikimi očmi,« ki mislijo, da je Triglav le malo višja Šmarna gora.
Humor v resnosti
Če berete nekatere facebook zapise gorskih reševalcev, bi njihovo pisanje turističnih vodičev izgledalo nekako takole:
»Julijske Alpe – idealne za začetnike, ki želijo spoznati, kako je videti helikopterski prevoz.«
»Koče so prijazne, a še prijaznejši so fantje v rdečih kombinezonih, ki vas bodo spravili nazaj v dolino.«
»Spektakularni razgledi – še posebej iz kabine helikopterja.«
Sklep
Julijske Alpe so res čudovite in dostopne, a niso gorski zabaviščni park. Tujci jih pogosto vidijo kot »mehko« različico Alp, kar je nevarna iluzija. Za domače reševalce pa to pomeni, da bodo prihodnost preživljali predvsem v vlogi turističnih angelov varuhov. In če se kdo sprašuje, zakaj bo kmalu 90 % intervencij namenjenih tujcem – odgovor je preprost: ker Julijske Alpe v tujini veljajo za »idealne za začetnike,« doma pa vemo, da začetništvo v gorah nikoli ni idealno.
RN
