Delo, 05. avgust 2006
Avgusta letos mineva leto dni od uspešnega reševanja Tomaža Humarja iz južne stene osemtisočaka Nanga Parbat. Najtežja, najbolj tvegana in ne nazadnje najbolj spektakularna reševalna akcija v zgodovini helikopterskih reševanj v Himalaji, danes s časovne oddaljenosti enega leta poleg spominov na dogajanja v tistih dneh prinaša kopico spoznanj in zanimivih sklepov. Predvsem pa pozitivnih premikov na alpinističnem, reševalnem, političnem in čisto osebno človeškem področju.
Južna stena osemtisočaka Nanga Parbat v pakistanskem delu Himalaje – Karakorumu, visoka 4500 metrov, se je kot eden največjih alpinističnih izzivov izoblikovala že leta 1970, ko je Reinholdu Messnerju kot članu močne nemške odprave skupaj z bratom Günterjem uspelo preplezati prvo smer v levem delu te mogočne stene. Leta 1985 je Poljakom z Jerzyjem Kukuczko na čelu (član odprave je bil tudi Mehičan Carlos Carsolio) uspelo v desnem delu. Obe izjemno težavni in nevarni smeri do lanskega leta ni uspelo nikomur ponoviti. Osrednjega, še težavnejšega dela, pa se do leta 2003, ko je pod steno prvič prišel Tomaž Humar, ni upal lotiti še nihče. Takrat na gori kljub dvomesečnemu čakanju na ugodne vremenske razmere ni bilo priložnosti za resnejši poskus.
Leto kasneje je pod steno prišel Američan Steve House. Konec avgusta sta s soplezalcem Brucem Millerjem pričakala dobre razmere in v nekaj dneh priplezala 7500 metrov visoko, potem pa sta zaradi znakov višinske bolezni pri Millerju morala odnehati. Rešila sta se s tveganim sestopom v območju Messnerjeve smeri. Njun vzpon in sestop je bil kljub formalnemu neuspehu izjemen dosežek. Tako Humar kot House sta že takrat sodila v najožji svetovni alpinistični vrh, bila pa sta edina med temi izbranci, ki sta si upala za svoj cilj izbrati najtežji del te mogočne stene in imela tudi realne možnosti, da jima uspe.
Konec junija leta 2005 je bil Humar spet pod goro. Po opravljeni aklimatizaciji je dolgo čakal na kolikor toliko ugodne razmere in drugega avgusta začel z odločilnim vzponom. Prvi in drugi dan mu je šlo odlično in povsem po načrtih. Preplezal je že najnevarnejše dele. Tretji dan pa ga je na višini 6350 metrov zajelo slabo vreme. Ni našel prehoda na ledišča, ki bi ga pripeljala v zgornji del stene. Pred plazovi, ki so se zaradi sneženja začeli prožiti, se je umaknil na strm snežni raz. Tam si je izkopal napol luknjo, napol polico, kjer je prebil svojo tretjo noč na gori. Četrti dan so plazovi nenehno grmeli levo in desno od njega. Ocenil je, da je v takem nemogoče nadaljevati vzpon ali pa varno sestopiti nazaj. Svoj položaj je ocenil za brezupen. Zato je zaprosil za helikoptersko pomoč, čeprav je reševanje iz take stene in take višine do sedaj veljalo za nemogoče.
Humar zaprosi za pomoč
Humarjeva prošnja, naj koordiniram reševanje, me je dosegla v soboto zjutraj, 6. avgusta. Brez pomisleka sem jo sprejel, čeprav sem vedel, da so možnosti mikroskopsko majhne, da bo na vseh področjih treba začeti iz nič in da smo v blazni časovni stiski. Iz takih višin in iz tako težke stene do takrat ni reševal še nihče. Dodatno me je skrbelo zaradi izkušenj, ki sem jih imel z dveh odprav v Pakistan. Leta 1986 in 1993 smo potrebovali helikoptersko pomoč, a le za prevoz pomrznjenih članov odprave iz baze v dolino. Kljub depozitu za primer reševanja smo se obakrat soočali z velikimi težavami, predvsem pa smo na posredovanje čakali odločno predolgo. Pri Pakistancih problem ni bil v pomanjkanju volje in želje pomagati, ampak v njihovih togih pravilih, ki dovoljujejo reševanje le do višine 5500 metrov, pa še to le v idealnih vremenskih razmerah. Četudi bi po čudežu hoteli leteti više, pa niso izurjeni za reševanje z vrvjo pod helikopterjem. Edino v Evropi in ZDA obstajajo posadke profesionalnih reševalcev, ki bi bili ob izjemnem tveganju tega sposobni. Kako dobiti privoljenje pakistanskih oblasti, da v državo spustijo tuje reševalce in jim omogočijo čim hitrejše delovanje, pa je bil nov, velik problem, ki se je zdel nerešljiv.
V Pakistanu sem se povezal z gorniškim kolegom Nazirjem Sabirjem. Nazir je ena najbolj vplivnih civilnih oseb v tej 110-milijonski državi. Nekdanji minister za turizem, sedanji predsednik Planinske zveze Pakistana, lastnik agencije, ki je organizirala Humarjevo odpravo, predvsem pa najuspešnejši pakistanski plezalec na osemtisočake. Izjemen mož in predvsem človek, ki je razumel, v kako težkem položaju je Tomaž. Za prvi dan ko bi se vreme izboljšalo, je že imel pripravljen helikopter alouette in odličnega pilota. Ta helikopter je bil sicer prešibak za resen poskus reševanja, a to je največ, kar je v Pakistanu na voljo v civilni sferi. Močnejše ima na voljo samo vojska, ki pa na Nazirjevo prošnjo kljub njegovemu ugledu in vplivnosti ne bi posredovala. Če pa že bi, bi le v okviru svojih pravil.
Strinjala sva se, da je edina možnost prošnja naših najvišjih državnih predstavnikov svojim pakistanskim kolegom, naj njihovi piloti kljub pravilom, ki jim ne dovoljujejo reševanja na taki višini, poskusijo z reševanjem. Kar pa bi v bistvu pomenilo preseči meje mogočega, prekršiti vsa dogovorjena varnostna pravila ter ob skrajnem tveganju morebiti le potegniti Tomaža iz stene.
Poskusiti je treba vse
Za pomoč pri nas sem najprej zaprosil prijatelja Matjaža Nahtigala, takratnega generalnega sekretarja urada predsednika Drnovška. To se je kasneje izkazalo za eno ključnih potez. Njegova velika pripravljenost pomagati, njegov izjemni analitični um in občutek kako in koga aktivirati v slovenski politiki, sta nam prihranila veliko dragocenega časa, kar je bilo za reševanje bistvenega pomena. Sočasno sem preko vodstva slovenske gorske reševalne službe poskušal najti evropsko ekipo reševalcev, ki bi bila pripravljena v najkrajšem možnem času iti v Pakistan. Medtem me je Matjaž že obvestil, da ima reševalna akcija vso podporo predsednika Drnovška, ter me povezal z obrambnim in zunanjim ministrstvom. Na obrambnem sem za sogovornika dobil Renata Petriča, na zunanjem pa kar samega ministra Rupla. Preko Toneta Jegliča sem obvestil še premiera Janšo in ga zaprosil za morebitno posredovanje pri pakistanskem premieru. Ko je bil na Humarjevi spletni strani objavljen podatek, da koordiniram reševanje, so se na moj mobilni in stacionarni telefon usuli še klici novinarjev. Zavedal sem se, kako pomembna je medijska odmevnost reševanja in v kakšno pomoč nam je lahko, zato sem poskušal odgovoriti na vsako vprašanje, in to kar se da korektno.
Klical je nekdanji predsednik Kučan in ponudil pomoč. Poleg njega pa še veliko znanih in neznanih ljudi, ki so želeli pomagati ali pa vsaj izraziti podporo našim prizadevanjem. Vsi ti klici, SMS sporočila, faksi, maili in pisma so mi v tistih negotovih, napetih trenutkih dajali dober občutek. Če nas je toliko, ki bi radi pomagali, stvari morajo steči v pravo smer.
Telefoni so zvonili brez prestanka
Telefoni so zvonili brez prestanka. Da sem se lahko skoncentriral le na tiste, ki so bili ključni za potek reševanja, je vse ostale prevzela žena Cveta. Ljudje so hoteli pomagati na vse mogoče in nemogoče načine. Nikogar nismo zavrnili, saj se včasih lahko za na videz čudaško idejo skriva kaj uporabnega. Predstavniki Božje vojske so mi kar pred hišna vrata dostavili osebno sporočilo nadangela Mihaela, ki nas je opozarjal, da je Tomaž v težji situaciji, kot si mislimo, in da je zadevi kos samo ameriška specialna enota za reševanje z gora. Pa hitro naj ukrepamo. Spet drugi je želel z močjo svojih misli Tomažu na daljavo greti noge, le prej da mora nujno preko telefona priti v stik z njim, da bo vedel, kdaj je z gretjem začel. Eni so mu želeli z minometi pošiljati hrano in pijačo, ki bi jo namesto razstreliva zapakirali v mine. Le paziti bi bilo treba, da ne bi kakšna »zalutala« mina sprožila plazu.
Bolj problematičen je bil klic gospe, ki se je predstavila kot uslužbenka nekega našega podjetja, ki se ukvarja z letalskimi storitvami. Da je tudi sama pilotka in ima dobre zveze s Francozi, lastniki slovitega eurocopterja, ki je nekaj mesecev prej pristal na vrhu Everesta. Zagotovila je, da ima tudi reševalce in pilota, ki so pripravljeni iti reševat. Potrebovali bi le garancije, ki jih bodo Francozi nedvomno zahtevali. Obrnil sem se na Toneta Majzlja takratnega direktorja Mobitela, podjetja, ki je že več let podpiralo Humarjeve odprave. Brez oklevanja je takoj obljubil vse bančne garancije. V dnevu in pol se je potem izkazalo, da smo samo izgubljali dragoceni čas, da gospa nima ne evrokopterja, ne pilotov in ne reševalcev, da pa ima še kup idej. Predvsem pa jo je zanimalo, kdo iz našega kriznega štaba koordinacijo reševanja predstavlja medijem, in predlagala je, da bi ona to z veseljem delala.
Prizadevanje se obrestuje
Napori na ostalih področjih pa so prinesli napredek. Gorska reševalca Miha Avbelj in Danilo Škerbinek sta navezala stike z vrhunskimi švicarskimi reševalci, ki so bili pripravljeni odpotovati v Pakistan. Z Nazirjevega helikopterja so posneli mesto v steni, kjer je bil Tomaž, in slike so kazale, da bi reševanje v idealnih razmerah in izjemnem tveganju imelo vendarle minimalne možnosti za uspeh. Tomaž je bil v teh težkih razmerah sposoben zdržati še nekaj dni. Intervencije predsednika Drnovška in zunanjega ministra Rupla so pri pakistanskih kolegih Mušarafu in Kasuriju sprožile pozitivne premike. Njihova vojska je ustanovila krizni štab, naša pa je pripravljala vse potrebno za transport švicarske ekipe s helikopterjem vred v Pakistan. Urejali smo vize za švicarske reševalce in upali v ugodno vremensko napoved. Ta pred desetim avgustom ni nakazovala nobene možnosti za resen poskus.
Kljub več telefonskim pogovorom z dr. Shahabom, vodjem pakistanskega kriznega štaba, pa še nismo imeli nobene garancije, da bodo njihove oblasti Švicarje s helikopterjem sploh spustile v državo in jim omogočile delovanje. Stroški transporta so predvidevali že tako visoko vsoto, da bi jo moral odobriti sam premier Janša. V daljšem telefonskem pogovoru sem mu predstavil dosedanje delo in iskreno tudi dokaj pičle možnosti, da bi reševanje uspelo. Po krajšem razmisleku je sporočil, naj z akcijo nadaljujemo v načrtovani smeri.
Osmega avgusta zvečer mi je dr. Shahab sporočil, da bodo švicarskih reševalcev veseli, da pa še vedno nima dovoljenja za prihod tujega helikopterja v državo. Ustaviti smo morali vse aktivnosti za transport helikopterja in poiskati najhitrejšo možnost za prevoz Švicarjev. Izkazalo se je, da je najhitrejša redna letalska linija London–Islamabad. Jutranje javljanje iz baze je potrdilo, da slabo vreme še traja. Člani odprave, ki so še ostali pod goro, Maja Roš, zdravnica Anda Perdan in Aleš Koželj, so se ob vsem, kar so doživljali, še dobro držali, čutil pa sem, da so z živci na koncu. Povedal sem jim, da iz Evrope prihaja ekipa švicarskih reševalcev in da so Pakistanci obljubili prvi poskus za deseti avgust.
Pritisk medijev se je vse bolj stopnjeval. Klicali so iz vse Evrope in Amerike. Tudi sam sem bil napet do skrajnosti. Čas nam je uhajal, dodatno pa me je hromila zavest, kako malo je možnosti, da bi reševanje uspelo. Devetega avgusta popoldne me je dr. Shahab obvestil, da je dobil tudi dovoljenje za prihod švicarskega helikopterja. Uspelo je nemogoče, a žal prepozno. Ponoven zagon aktivnosti za prevoz helikopterja bi nam pobral 48 ur, švicarski reševalci pa so že leteli z redno linijo proti Pakistanu.
Odrešilni helikopterji in srečen konec
Dve uri kasneje mi je Maja sporočila, da so v bazi pristali kar trije pakistanski helikopterji. Dva vrste lama, ki sta sposobna reševanja v takih višinah, in transportni MI 17. Poiskali so Tomaževo frekvenco, vzpostavili stik z njim, opravili ogledni polet, ki so ga močno ovirali oblaki, in odleteli nazaj, do prve vasi pod bazo. Pozno ponoči sva se še enkrat slišala z Nazirjem. Vse je bilo pripravljeno, a nihče ni mogel vedeti, kaj bo naslednji dan. Še enkrat sva šla skozi ključne detajle reševalne operacije in nikjer nisva našla večjih pomanjkljivosti. Dejstvo je bilo, da bodo prvi poskus opravili Pakistanci sami, šele popoldne pa se jim bodo pridružili Švicarji.
Desetega avgusta malo pred četrto uro zjutraj mi je Maja sporočila odrešujočo novico. Pilota Rashid Ulah Baig in Khalid Amir Rana sta presegla meje mogočega. S helikopterjem sta namesto predvidenih dveh kar deset minut lebdela nad Tomažem. Elise plovila so bobnele le kak meter od stene. Tomaž pa je po devetih dneh, preživetih v steni, zmogel še toliko moči, da je po več poskusih s cepinom le ujel vrv, ki je visela pod helikopterjem, in se pripel nanjo. Z varovalne, s katero je bil pripet v steno, pa se ni mogel več odpeti. Pretrgala se je šele v tretjem sunku helikopterja, ko se je plovilo že nevarno nagibalo. Tomaža je katapultiralo do višine helikopterske kabine. Nekaj minut kasneje so pristali v bazi in … stopili v zgodovino. Absolutno najtežje, najbolj zahtevno in dramatično helikoptersko reševanje v Himalaji se je srečno končalo.
Celotno dogajanje je povzročilo burne komentarje in mnenja že med reševanjem in predvsem po njem. Nekateri so se spraševali, kdo bo reševanje plačal, kaj se Humar gre, da izpostavlja svoje otroke, da mu je treba prepovedati plezanje. Oglasili so se nekateri alpinisti, da to ni več pravi alpinizem, da se Humar loteva samo nevarnih in ne težkih sten, da je šel nalašč sedet tja gor in da medijska izpostavljenost alpinizmu le škodi. Našli so se taki, ki so poskušali lastno promocijo prodajati kot prispevek k reševanju. Spet drugi so lastne nepravilne odločitve opravičevali s pretirano skrbjo za Tomaža, s svojimi izjavami pa reševanju delali škodo. Tretji so svoje težave pomešali s Tomaževimi in niso razumeli, kaj je prioriteta. Četrti so se oglasili in pomešali alpinizem in medije, dobrodelnost in duhovnost, vrhunske dosežke in cirkusantstvo. In bili so še peti, ki bi se glede na funkcijo in okrilje, pod katero spada alpinizem, morali oglasiti, pa so molčali kot grob in niso nič pomagali. Ko pa je bilo že davno vsega konec, so se v lastnem glasilu predstavili kot: »…pomemben sprožilec reševanja slovenskega alpinista predvsem na mednarodni, torej politični ravni.«
Negativnim so sledila pozitivna spoznanja
Bilo pa je tudi veliko pozitivnih odzivov in spoznanj. Predvsem kako veliko ljudi je vendarle pripravljeno pomagati sočloveku. Tudi takih, ki se s tem, kar počne Tomaž, ne strinjajo. Pa so pomagali, ne da bi delili nauke, ne da bi moralizirali in ne da bi računali. Preprosto zato, ker se človeku v stiski pomaga. In izostrilo se je spoznanje, kako lahko s skupnimi prizadevanji in v želji rešiti človeško življenje presežemo meje in naredimo nekaj, za kar smo mislili, da je nemogoče. Samo to šteje. Vse drugo je nič.
Kako vrhunski in neoporečen je bil Humarjev cilj, sta ne nazadnje pokazala Steve House in Vince Anderson, ki jima je slab mesec kasneje uspelo preplezati to mogočno steno. Za vzpon sta prejela zlati cepin, najvišje svetovno alpinistično priznanje za leto 2005. (V mednarodni žiriji, ki ga je podelila, je bil tudi slovenski alpinist Silvo Karo.) Če bi vzpon uspel Humarju kot solistu, kar je nedvomno še teže, bi postal prvi plezalec v zgodovini, ki bi to nagrado dobil dvakrat.
Bolj ko se dnevi Humarjeve rešitve odmikajo, bolj postaja jasno, koliko pozitivnih premikov je povzročilo reševanje. Pakistanci reorganizirajo svojo gorsko reševalno službo, saj vedo, da so sposobni veliko več, kot so jim dovoljevala pravila. Svojo državo oglašujejo s sloganom Turizem ne terorizem. Pred dnevi so poenostavili pridobivanje vstopnih vizumov. Sedaj ga lahko dobiš pri vstopu v državo in ga ni več treba prej dobiti na ambasadah. Planinska zveza Pakistana, ki je to dosegla, se je v prošnji zunanjemu ministrstvu sklicevala prav na uspešno reševanje Tomaža Humarja. V združenju evropskih gorskih reševalcev uvajajo enoto za hitra reševanja v katerem koli delu sveta. Pri slovenski vojski tudi razmišljajo o strategijah, kako se čim prej odzvati v podobnih primerih. Ob lanskem jesenskem katastrofalnem potresu, ki je zajel Pakistan, se je Slovenija s svojo pomočjo odzvala med prvimi. Pa tudi zdravnica Humarjeve odprave Anda Perdan je kot prostovoljka odpotovala na potresno območje in tam delala tri tedne.
Ta novi način povezovanja in sodelovanja bo tudi v prihodnosti rešil marsikatero življenje. Vzpostavljeni so novi stiki, spletena nova prijateljstva in zaupanje med tistimi, ki res želijo pomagati, je naraslo. Sam spet trdno verjamem, da v kritičnih trenutkih ljudje znamo stopiti skupaj in premagati razlike, ki nas ločujejo. To pa je dober in pomirjujoč občutek.
Viki Grošelj
KOMENTAR:
Emilija Vraber, 8. 08. 2006
Tudi letos julija se je na Nanga Parbatu odvijalo reševanje, v katero so bili vključeni domači nosači in pakistanska vojska s helikopterjem, le da konec ni bil srečen.
Venezuelec Hose Antonio Delgado je 12. julija osvojil vrh, ob povratku pa ga je zajelo neurje in ga zadržalo brez hrane in pijače v C4 na 7800 metrih. 22. julija so ga reševalci našli mrtvega med C4 in C3.
Več lahko preberete na mounteverest.net.
Mika Vraber
