Slovenske novice 05. junij 2015
NA VRŠIČU
Kdor je hodil po vršacih, dobro ve, da si znajo planinci iskanje prave poti olajšati s postavljanjem kamnitih možicev. Kajpada hribovci ne sestavljajo kamnitih možakarjev, ampak drugega vrh drugega v stolp nalagajo kamne, vsak naslednji je manjši, da pohodniku pokažejo pravo pot. In vsakdo, ki gre mimo, praviloma doda en kamen, da bi kažipot ostal dovolj velik, trden in močan ter bil v pomoč tudi naslednjemu hribolazcu, ki bo privihral mimo. Če so to večinoma osamljeni visokogorski kažipoti, pa je ozadje postavljanja možicev, ki kraljujejo v bližini ene vrhnjih serpentin, z gorenjske strani nanizanih do vrha Vršiča, bržkone nekoliko drugačna.
Tam, ob 17. ovinku, množica kamnitih prijateljev ne označuje prave poti. Zdi se, da vsak od nešteto kamnitih spomenikov označuje človeka. Pravzaprav popotnika, ki je na tem mestu za hip zastal, si vzel nekaj časa, se spočil ob pogledu na okoliške vršace in nato v množici kamenja poiskal ustrezne, da bi jih s potrpežljivostjo naložil drugega vrh drugega. Tako je v zadnjih tednih malo pod vrhom Vršiča znova nastalo več deset kamnitih skulptur – od drobcenih, visokih le par centimetrov, pa vse do takšnih, ki se vzpenjajo več kot meter visoko.
Zanimalo nas je, zakaj ravno na tem kraju vsako pomlad vznikne pravi park kamnitih možicev, a smo sprva zaman iskali sogovornika, ki bi nam znal opisati začetke postavljanja kamnite množice. »Kamniti možici so že od nekdaj nekakšna markacija poti. Postavljali so jih različni planinci. Tako jih pogosto srečamo ob planinskih poteh v visokogorju. Za prav navedene pa nimam podatka, kdo in kdaj jih je postavil,« je o kraju, kjer med prehodom Vršiča zastane marsikateri popotnik in ta trenutek ovekoveči bodisi z novim nizanjem kamenčkov bodisi z lovljenjem impresivnih podob v objektiv, povedala Mirjam Žerjav, direktorica LTO Kranjska Gora.
Nekoliko več nam je o verjetnih začetkih postavljanja kamnitih možicev na Vršiču povedal Andrej Žemva, v preteklosti predsednik Planinskega društva Kranjska Gora. »Verjetno je množica kamnitih možicev pod Vršičem začela nastajati spontano. Saj veste – eden postavi svojega, sledi mu drugi, tretji in vsi preostali. Kmalu je tu stala serija možicev. Kolikor vem, so se prvi na tem mestu začeli pojavljati, potem ko so na tem ovinku našli Šraufov avto,« je pojasnil sogovornik.
Šraufov ovinek
Pogled v našo bogato časopisno dokumentacijo pove, da sta se na predvečer božiča 1995. v gore odpravila vrhunska alpinista Stane Belak – Šrauf in Jasna Bratanič. Nista se vrnila, njuni domači pa niso vedeli, kam sta se odpravila. Predvidevali so, da sta krenila ali v domače ali v tuje – morda švicarske ali avstrijske – gore. Dober teden pozneje, v prvih dneh leta 1996, so ob 17. ovinku vršiške ceste našli zasnežen Šraufov avto. Mimogrede: ta, 17. ovinek je med prijatelji Vršiča še danes imenovan Šraufov ovinek.
Tako je na začetku leta 1996 dolgoletni novinar Slovenskih novic Mirko Kunšič o izteku leta 1995 poročal: »V tistih dnevih je dež zamenjal sneg vse do nižin, pred božičem pa so se na strminah, ob ojužnitvi, prožili talni plazovi. Povsem upravičena je domneva, da je eden od teh presenetil tudi oba izkušena alpinista. Vozilo sta pustila ob cesti, ker je tam ena od bližnjic za načrtovano pot.« Predvidevanja, da je bil za izkušena alpinista usoden plaz, so se potrdila šele spomladi, ko so konec maja gorski reševalci pod Malo Mojstrovko spod plazu sprva odkopali alpinistko, nekaj dni pozneje pa so le 30 metrov proč našli še ledeni grob pogrešanega alpinista.
Danes, skoraj dve desetletji po tragični gorski nesreči, na ta dogodek tik ob 17. vršiškem ovinku morda opominja ravno nešteto kamnitih možicev. »Pred nesrečo tu zagotovo niso postavljali kamenja v stolpe, odtlej pa se kamniti možici pojavijo prav vsako pomlad. Morda je bilo prvih nekaj prav zares postavljenih njima v spomin, potem pa se je vse skupaj nadaljevalo povsem spontano. Ko danes obiščem Vršič, vidim, da se ljudje na tem ovinku ustavijo ravno zaradi možicev in jih fotografirajo, objavijo na spletu, mnogi odrasli in seveda tudi otroci pa si vzamejo čas in postavijo svojega,« o verjetnem ozadju bolj malo znane vršiške zanimivosti, ki vsako pomlad vzcveti ob enem od vrhnjih ovinkov, še pove Andrej Žemva.
Špela Ankele
