Štirje gorenjski alpinisti so preko najtežjega grebena Peuterey osvojili Mont Blanc
Glasova panorama, 1. september 1962
Prvi Jugoslovani na poti čez Peuterey – »Na pogled s 4807 m visokega Mont Blanca niti pomislili nismo!« – Člani gorenjske alpinistične odprave na najvišji vrh Evrope so pozabili šteti dneve
ŠTIRJE V NAVEZI
Bila je sreda, 1. avgusta, ko so si štirje gorenjski alpinisti natovorili težke nahrbtnike … njihov cilj je bil, do jih odložijo šele na najvišjem evropskem vrhu — Mont Blancu. Dobro so vedeli, da pot ne bo lahka, zakaj njihov namen je bil: priti na najvišji evropski vrh v Cent. Alpah preko najtežjega – montblanškega grebena — po poti, ki jo doslej jugoslovanski alpinisti le niso premagali. V tej odpravi na Mont Blanc so bili v navezi: Milan Valant in Tomaž Ažman iz jeseniškega alpinističnega odseka ter Srečo Travnik in Franc Ekar, člana kranjskega AO.
Četverica pogumnih mož se je iz Kranja s vlakom odpeljala preko Trsta, Benetk in Milana (v glavnem mestu Italijanske Lombardije – Milanu – so naši junaki noč prespali kar na železniški postaji) v Aosto – središče istoimenske doline v najbolj severozahodnem delu Italije, od koder so lepi pogledi na montblanško verigo in Gran Paradisovo gorsko skupino. Trije iz naveze so se prvič srečali s »streho Evrope«, medtem ko je najstarejši član odprave — 23-letni Milan Valant — že stal na njej.
FRANC EKAR PRIPOVEDUJE
Dvajsetletnega elektromehanika v Iskri Franca Ekarja, ki je bil najmlajši udeleženec odprave na Mont Blanc, smo povabili v naše uredništvo, da bi nam kaj več povedal o poti, na katero — moramo reči — niso odšli brez poguma, saj dva v odpravi prej še nista bila dosti više od 3000 metrov, medtem ko je eden gledal podse šele s Triglava! Oba kranjska člana odprave nista med drugim še niti dve leti člane alpinističnega odseka.
(Ko sva poleti pred dvema letoma a Francem Ekarjem hodila po slovenski planinski transverzali od Maribora do Kamniškega sedla, sem mu prerokoval, da nikdar ne bo dober alpinist, kar je — z izgovorom, da ga žuli čevelj — venomer zaostajal za nama. Kože, da sem se uštel in da so mu bili čevlji tedaj res pretesni.)
ISKALI SMO POT
Franc Ekar pripoveduje: »Z avtobusom smo se prepeljali v Courmayeur, ki je majhno italijansko meto v vznožju Centralnih Alp. Naše izhodno taborišče smo postavili v dolini (val) Veni, pol ure hoda iz mesteca. Potem smo tam dva dni čakali, da je prenehalo deževali. Tretji dan smo šli preko sedla Inominata po vrvnem spustu do ledenika Freney, kjer smo iskali pot, po kateri bi lahko prišli na vrh. (Na Inominatu je bila lani poznana tragedija, ko so v viharju štiri osebe izgubile življenje, le najbolj poznanemu italijanskemu alpinistu Bonattiju pa je uspelo rešiti svojega klienta. — Ko smo po enem dnevu počitka in priprav v našem taborišču odrinili na pot, smo na ledeniku Freney z žalostjo ugotovili, da se je sneženi most, ki smo si ga izbrali za pot preko ledenika, v tem časa porušil. Dve uri smo potem iskali novo pot …«
ŠTIRI URE PO SKALAH IN …
Štirinajst ur plezanja po snegu je bilo za odpravo dovolj, da je prišla na vrh Mont Blanca (4807 m). Vsega napora, ki so ga alpinisti doživeli na tej poti, se ne da opisati, Z vrvmi in drugimi tehnični pripomočki so proti vrhu plezali po 50 stopinj strmih grebenih Peutereya in Courmayeura, ki jih doslej jugoslovanski alpinisti še niso premagali. Najbolj zgovorno nam težko nalogo pojasni Ekarjev odgovor na vprašanje kakšen je razgled s »strehe Evrope«. Pravi: »Tako smo bili utrujeni, da na pogled z visokega Mont Blanca niti pomislili nismo. Sestopali smo osem ur po italijanski (nekaj časa gre smer tudi po francoskem ozemlju) normalni smeri. Ves naslednji dan smo potem počivali.«
ŠE DVE TURI
Gorenjska naveza je v naslednjih dneh (člani odprave so datume pozabili šteti in so šele v Benetkah, ko so se vračali, z zamaška steklenice mleka zvedeli, kateri dan je!) v 20 urah preplezala še Južni greben Peuterey, katerega smer je zgornje težavnostne stopnje (V. in VI) in je v njej treba nujno enkrat bivakirati. Alpinistični vodnik na ta greben stane 60.000 lir; seveda so se naši alpinisti nanj podali sami. — Druga taka tura pa je bila na Velikanov zob (Dent du Geant) in Touront. Valant in Travnik sta v rekordnem času 4 ur preplezala tudi težko tehnično smer južne stene »velikanovega zoba«, zadnji dan pa celotna odprava še »hudičev greben« v Mont Blanc du Taculu, ki ga je pred leti premagal tudi naš himalajce Ciril Debeljak.
V petek, 24. avgusta, so se vsi štirje alpinisti vrnili v Kranj – polni bogatih plezalnih izkušenj s težkih smeri v Centralnih Alpah in z njihovega najvišjega vrha Mont Blanca.
— Jože ŽONTAR
