Tine Orel
HAUTE ROUTE je znamenita alpska smučarska tura, od Zermatta do Chamonixa, ki je zaposlila smučarje tudi za več tednov z najlepšimi visokogorskimi doživetji. Zdaj se bo »industrializirala,« če se bo ponavljal podvig neke ameriške fotistke, ki je to reprezentativno smučarijo opravila v enem dnevu in to s pomočjo letala, brez jelenje kože, brez nahrbtnika, brez prenočevanja na pogradih, brez kuhanja in brez nočnih maršev. Haute Route je pilot Geiger na ljubo Amerikanki in njenim dolarjem spremenil v serijo smuških spustov in nekaj kratkih prečenj. Evo kako: Odhod iz Zermatta ob 8,30 z vzpenjačo na
Schwarzsee, nato spust na 200 m razlike proti ledeniku Zmutt. Od tu z letalom v četrt ure pod vrh Tête Blanche. Sledi smuk na Col de Berrol in na ledenik Arolla, kjer nastopi spet letalo in odnese smučarko na Col de Breney med Pigne d’Arolla in Mt. Blanc de Cheillon. Odtod sledi spet smuk na Chanrion in Val de Bagne. Tu se vkrca smučar na letalo in leti do Plateau du Trient v vznožju Aiguille du Tour. Ob 15,30 uri s smučmi na Col du Tour v Refuge Albert I in Village du Tour. Ob 17,35 sta oba junaka, pilot in smučarka, že v restoranu, potem ko je v 9 urah smučarka prevalila 4000 m višinske razlike. Kaže,
da si turistična industrija prav nič ne beli glave, ali je tak smučarski polet v skladu z letalskimi predpisi. Zamiže pa tudi drugi, celo planinske sekcije se vdajajo in zabeležujejo spet nov pojav v gorah: kombinirane letalsko-smučarske ture.
VREME IN NEVARNOST PLAZOV je treba poznati, seveda ne samo teoretično, ne samo s smučarske piste in ne samo iz knjig. Na vreme in plazove se dobro razumejo domačini, v novejšem času pa je v Alpah organizirana posebna služba. V Švici, na priliko, je treba klicati le telefonsko številko 162 in že imate vsak hip vremensko prognozo in lavinski bilten. To dvoje po vsem svetu razširja tudi RTV. Natančnejša poročila dajejo v Alpah lavinski instituti, gorska reševalna služba pa se vedno bolj povezuje z javno varnostjo, ki ima stalno dežurno službo. Spričo množic, ki drve v gore, je gotovo prav, da se reševalna služba naslanja na varnostne organe, (prim. o tem članek ing. P. Šegule, ki bo izšel v PV).
SEVERNA STENA MATTERHORNA pozimi prvič preplezana. Zgodilo se je to 3. do 4. februarja 1962, posrečilo se je švicarski navezi v Almen-Etter. 21. do 22. dec. 1961 sta isto poizkusila dva, 7. — 10. januarja 1962 štirje in so morali sestopiti iz višine 3800 m zaradi neurja. Tudi poskus od 21. do 24. januarja se je ponesrečil, vse brez žrtev. Pač pa so bile žrtve novinarji, ki so objavljali slike Matterhorna in pri tem razglašali vzhodno steno za severno. Kje pa je rečeno, da se žurnalpinist ne sme ponesrečiti in zakaj ne strokovno!
Štirje plezalci so bili Hiebeler, Kinshofer, Mazeaud in Krempke. Iz Zermatta so 14. jan. odšli s smučmi in prvo noč prenočevali na koči Hornli. 15. januarja ob devetih so začeli plezati ledeno vesino in v višini 3600 m postavili bivak. Naslednji dan so prečili do velikega ozebnika in neugodno bivakirali v višini 3750 m. Tranzistor jih je obvestil, da se bliža slabo vreme. Odločili so se, da sestopijo. Spuščali so se v raztežajih po 100 m in v enem dnevu dosegli kočo, čeprav se je vrv v enem raztežaju zataknila in je moral Kinshofer s Prusikovo zanko vso pretelovaditi. 18. januarja so v dobri kondiciji prišli v Zermatt. Imeli so navadne »duvets«, vestone, pač pa specialne čevlje, ki so se obnesli v Eigerju (Hiebeler-Kinshofer). Prav zaradi obeh eigerjevcev je stvar dobila veliko publiciteto, večjo kot ostali poskusi.
Severna stena Matterhorna je nekaj dni nato pritegnila še tri mlade Avstrijce, Sedlmayerja in brata Hubra. Prišli so do višine 4200 m, tu pa so se morali iz stene umakniti, potem ko so bile glavne težave že za njimi. Ti trije niso imeli niti vestonov niti takih čevljev kot Hiebeler. Guido Tonella pravi, da je njihovo dejanje večje od Hiebelerjevega, ker so računali bolj s hitrim napredovanjem kakor pa z varnostjo. Sedlmayer je izredno utrjen, pa brez posebnih izkušenj v Zahodnih Alpah, Matterhorn so poznali vsi trije z normalne poti. Primerjajo jih s Tonijem in Fr. Schmidom, ki sta z bicikli prišla v Zermatt iz Münchna, pred 30 leti, dva dni nato pa v silnem neurju prišla preko severne stene Matterhorna kot prva — brez žurnalpinizma. Bilo je to 1. avgusta 1931.
Matterhorn je sploh postal zadnja leta za plezalce izredno privlačen, njegova severna stena se uvršča med velike preizkušnje. Kdor jo ima za seboj, lahko računa vsaj z evropskim renomejem. To vedoč sta sem prišli tudi obe prvaški navezi iz Vzhoda, Čeha Kuchaf in Zibrin in Poljaka Biel in Mostowski. Poljaka sta plezala severno steno Matterhorna 21. in 22. avg., Čeha pa 23. in 24. avgusta lani. Ta dan je šlo čez severno steno Matterhorna 22 plezalcev. Stena je zdaj že dvakrat preplezana tudi pozimi. Po švicarski navezi von Allmen-Etter je prišla čez tudi avstrijsko-nemška naveza (Krempke-Schlommer, Bittner-Kauschke in Siegert) 3. in 5. II. 1961 z dvema bivakoma. Krempke iz Hiebelerjeve naveze je torej po nekaj tednih spet poskusil in uspel. Oba zimska vzpona presojajo kot izredno velik uspeh.
VASI ZA ODDIH so poseben pojem v avstrijski turistični industriji. Ministrstvo za tujski promet in trgovino je za take »rekreacijske« vasi nedavno proglasilo 99 krajev, v katerih je zajamčen mir in kmečki milje, brez posebnih atrakcij. Morda z eno samo: priznano tradicijo avstrijskega letovišča s podeželsko gostilno, penzionom in privatnimi sobami.
NOČNI PLEZALNI VZPONI niso še posebna tekmovalna panoga, vendar se že po malem uvajajo. Buhlov skrivni nočni vzpon čez severno steno Watzmanna pozimi, z eno pomarančo v žepu, je že skoraj pozabljen. Zdaj je 16 let star fant iz Ženeve, domovine znanega Vaucherja, v začetku decembra 1961 preplezal ponoči zahodno steno Saleve, eno najtežjih smeri v okolici. Ta mladec ima za seboj severno steno Drujev, Bonattijev steber v Malem Druju, vzhodno steno Velikega Capucina in še nekaj podobnih. — Pravijo: Kdor ima rad hribe, bi moral priti dvakrat na svet. Pri takemle početju pa bi se vendarle vprašali, kaj bo fantu ostalo za po dvajsetem letu?
(1883-1960)
ING. PIERO GHIGLIONE je še vedno predmet planinskega tiska. Primerjajo ga Whymperju in Coolidgu, prisojajo mu osebnost, kakršna bi bila primerna za sodoben roman, opisujejo njegovo čudaštvo, vztrajnost, neukrotljivo energijo, treznost — nikdar ni ne kadil ne pil — in optimizem. Posebej tisti zadnji, ko je l. 1959 po treh letih vdovstva zasnubil in oženil svojo tajnico, 77 let star dvajsetletnico. To najbrž ni bil optimizem niti treznost, a zgodilo se je nakljub obema. Nekaj ur po poroki, to smo že poročali, je odletel v Peru. Bil je egocentričen kot Whymper, jeznorit pa spet mehak in pohleven. Bil je lastnik delnic Fiata in pivovarne, bogat in prav toliko skop. Kako je mešetaril z nosači, v svoji vili v Courmayeuru, če je vabil na čaj, štel koščke sladkorja gostom pred očmi! Dr. Wyss Dunant, sedanji predsednik CAS, ne more pozabiti, kako je pokojnik skoparil pri nakupu avtomobila v Nairobiju. Na drugi strani pa je podaril CAI 20 milijonov lir za gradnjo zavetišča. Na ustih je imel svoj večni: »Koliko to stane?« in »Jaz nimam časa«. Klub takim lastnostim je bil ljudem simpatičen. Kakor da bi ga bil gonil v hrib demon, kakor da bo le tam gori našel mir in nezgrabljivo srečo, kakor da bo le tam pozabil na vse, kar ga je grizlo.
Ubogi Piero, pravi Marcel Kurz, kljub vsemu!
MT. PANDIT NEHRU se od lani dviguje v Tian-Šanu. Blizu 7000 m visoko doslej neimenovano koto so po indijskem premieru imenovali georgijski alpinisti, ko so se nanjo povzpeli 9. sept. 1961. Tako poročajo iz Moskve. Spričo napetosti med Kitajsko in Indijo utegne takle gorski krst v višini 7000 m imeti svoj politični prizvok. Isti vir poroča v »Scarpone«, da so se v Sian Kiangu na Mt. Pobeda ponesrečili trije kavkaški alpinisti, po imenu sodeč Georgijci: Medzmaziašvil, Kuhkianidze in Gabliani.
DETEKTOR za iskanje zasutih v plazu so preizkusili v Švici to zimo. Priprava sloni na principu gradiometra in se seveda obnese, če ima ponesrečeni s seboj majhen magnet (v nahrbtniku, v čevlju itd.) Magnetometer je pritrjen na ročniku in je zvezan z registrirnim instrumentom, transistoriranim, na baterije. Če magnetometer pride v bližino ponesrečenega z magnetom, bo registrirni instrument to gotovo signaliziral. Že zdaj so izdelali pripravo, ki »seže« 3 m globoko. Instrument izkorišča posebne lastnosti atomskega jedra. Prosti protoni se lahko polarizirajo. Pri merjenju se izklopi umetno narejeno magnetno polje, prosti protoni začno krožiti okoli drugega magnetnega polja, v našem primeru okoli zemeljskega magneta. To gibanje je signal, ki se v registrirni pripravi ojači in ovrednoti.
HUASCARAN v Peruju je postal svetovno znana gora 10. jan. 1962, ko je z njegove zahodne strani zgrmel ledeniški odlom in potegnil za seboj ogromne snežne mase, ledeniško grobljo, zemljo, blato in zasul dolino Raurahirco, ki smo jo v našem listu ob opisih vzponov na Huascaran nekajkrat omenili. Deset vasi je zasul ta veletok groze, ki je pridrvel v dolino z brzino 250 km/h. Pri tem opozarjamo na miniaturo take katastrofe, kakor jo je prav tako letos opazoval s Travnika v Jelenjem žlebu pod Poljskimi devicami Jože Vršnik (poročilo bo izšlo v PV) in na mnogo večjo l. 1895 v Švici z Altela. V Peruju so ocenili plaz na 12 milijonov m3, v Švici 4,5 milijone m3, za Robanov kot je ob takih dimenzijah težko kaj reči.
BONATTIJEVA SMER z zgornjega platoja Freney v Mt. Blancu spada po svoji direktni izpeljavi med najlepše v Mt. Blancu. Najprej teče po ozebniku nad Freney, nato po severnem stebru, izstopi pa na grebenu Brouillard, kjer se ta združi z grebenom Peuterey. — Znano voie Major, ki sta jo prva preplezala l. 1928 Franck S. Smythe in prof. Graham Brown, je lani preplezal Smytheov nečak Anthony Smythe. — 25. ponovitev P. Walkerja v Grandes Jorasses je pripadla 50-letnemu Maierju in Niederbergerju, povprečno najstarejši nemški navezi, ki je še aktivna. — V montblanškem masivu sta dva Angleža Clough Sutcliffe v treh dneh prečila Aiguilles de Chamonix. Začela sta s Tour Rouge, Grands Charmoz naredila po severovzhodnem grebenu, preko Grépona na severni vrh Blaitière po Spencerjevem ozebniku, sestopila po jugovzhodnem grebenu du Fou, obšla Lepiney in Chevalier, sestopila s sedla Caiman in preko vzhodne stene Caimana prišla na Aig. du Midi.
FRISON-ROCHE je po svoji knjigi znan tudi pri nas. Je predsednik sindikata vodnikov in v Franciji zelo cenjen kot vodnik in pisatelj. Zdaj je dobil visoko odlikovanje (Legion d’Honneur viteške stopnje). Za gorniške zasluge je dobil odlikovanje tudi dr. Lagarde za več najtežjih vzponov v montblanškem masivu in v Valiških Alpah. Novo visoko odlikovanje je dobil tudi Maurice Herzog.
NOVINARSKI DOKUMENT o prvem vzponu na Mt. Blanc je izšel v Mercure de France 4. novembra 1786, tri mesece po vzponu, napisal ga je M. Th. Bourrit iz Ženeve. Zdaj so odkrili še en tak dokument. Claire Engel je v Journal Polytype des scienses et des Arts 18. sept. 1786. šest tednov pred notico v Mercure, zabeležil vzpon Jacques Balmata in dr. Michela Paccarda. Sodijo, da je Engelovo notico redigiral sam dr. Paccard. Notica pravi na koncu: »Zelja po spoznanju in opazovanju, ta najplemenitejša strast, vzpodbuja človeka k najdrznejšim dejanjem. To krepostno prizadevanje daje človeku neskončno sladko radost, človeku naporov nikoli ni žal. Edini cilj mu je ta, da bi razsvetlil človeštvo in razširil carstvo znanosti z množico izsledkov.« Balmatova vloga v notici stoji močno v senci.
MONT JANNU čaka letos na Francoze. Visok je 7710, vzdiguje se v vzhodnem Nepalu. Ogledovali so si ga že 1. 1958, naskočili l. 1959 pod Francovim vodstvom in se umaknili 300 m pod vrhom. Letos je nad ekspedicijo prevzel pokroviteljstvo sam de Gaulle, organizator je FFM, pomožni organizator CAF, udeleženci Lionel Terray kot vodja, Paul Keller kot pomočnik vodje, Andre Bertrand. Jean Bouvier, Réné Desmaison, Maurice Lenoir, Pierre Leroux, Robert Paragot, Jean Ravier, Yves Pollet-Villard, Réné Vemadet kot operater. Torej sami najboljši vitezi gora, francoska gorniška reprezentanca zadnjega desetletja. Na Jannu bodo šli tudi zoolog Dreux, geolog Remy, zdravnik Guy de Haymin. Ko to pišemo, je ta ekipa že sredi dela. Februarja so odšli iz Francije, konec marca so prišli v bazo. Prodirajo po južni strani in jugovzhodnem grebenu kot l. 1959. — Po zadnjih poročilih so uspeli.
TUNIS je konec l. 1961 prepovedal delovanje CAF na svojem ozemlju. CAF je bil v Tunisu ustanovljen l. 1884, ko je nastala kartažanska sekcija (section de Carthage). Sekcija je delovala do l. 1912. L. 1941 so ustanovili tuniško sekcijo, ki je 20 let združevala kakih 100 članov. Pred proglasitvijo neodvisnosti se je sekcija preimenovala v »prijateljico« CAF. Nekaj tednov pred tuniško prepovedjo sta se v Primorskih Alpah smrtno ponesrečila dva znana, starejša francoska alpinista, oba močno povezana s francosko kolonialno dejavnostjo, Henry le Breton, univerzitetni profesor prava, in Maurice Fourastier. Prvi je predaval več let na juridični fakulteti v Alžiru, v podobni službi pa je bil tudi na Madagaskarju, v Indokini in Kambodži, nazadnje pa na juridičnem institutu v Nizzi. V l. 1930 — 1940 so ga šteli med najboljše francoske alpiniste. Podobno Fourastiera, ki se je rodil l. 1901 v učiteljski družini v alžirskih hribih. Tudi sam je postal s 23 leti šolski upravitelj v Alžiriji. Na počitnice je najraje zahajal v Haute Dauphinee. Tu ima več prvenstvenih smeri. Začel je z znano po ozebniku. Z v severni steni La Meije, nadaljeval v Ailefroide, Vallon des Etages, Pelvoux, Plat de Seile. Nekrolog, ki mu ga je napisal znani Frendo, govori o njem kot predsedniku šeste stopnje. Direktni vzpon na Aig. Dibona je še danes med najtežjimi smermi v Alpah. 20 prvenstvenih smeri ima tudi v Alžiriji (Džurdžura). Izkazal se je tudi v zadnji vojni, genenral Juin sam ga je ranjenega evakuix-al iz Italije. Šest let je bolehal, nogo bi mu morali amputirati. Atlet v njem je zmagal, po sedmih letih je spet prijel za cepin.
CHRISTIAN BONINGTON je v februarski številki glasila CAF izčrpno opisal vzpon na Nuptse (7879 m). Južna stran Nuptse kaže s Pumorija tako razbrazdano lice, da jim je jemalo pogum, ko so se po ogledih zbrali v samotnem Thyangboče, komaj 15 km stran od stene. Joe Walmsley, elektrotehnični inženir iz Manchestra, je bil vodja. L. 1957 je vodil ekspedicijo na Mašerbrum in odnehal komaj 60 m pod vrhom. Dennis Davis je bil že dvakrat v Himalaji, l. 1955 v Rollwallingu, l. 1957 na Annapurni IV in na Distaghil Sar. Simon Clark in John Streetly sta se pravkar vrnila iz Andov, slednji je stopil na teme Pumasilla. Bonington sam je bil na Annapurni II l. 1960, preplezal je jugovzhodni steber Druja in direktno v Veliki Cini. Brown, Benjamin v ekipi, je s 24 leti preplezal Pointe Walker, Trebor Jones pa zahodno steno Blaitiere. Devet alpinistov in šest šerp. Med temi je bil Taši, ki se je pred vojno udeležil ene izmed ekspedicij na Everest. Leta 1955 je bil nosač na Dhaulagiriju in kot tak prišel na najvišji tabor. L. 1960 je bil z Boningtonom na Annapurni. Poleg tega izkušenega veterana je bil z njimi Navang Dorje, ki je l. 1960 stopil na teme Dhaulagiriju in je znan po svoji vrvni tehniki.
Angleške ekspedicije so znane po pedantnem izboru moštva, tako sahibov kot šerp. Nedvomno je uspeh na Nuptseju pripisati ne samo srečnim okoliščinam, ampak tudi moštvu, ki se je med seboj skladalo in se trpelo tudi v hudih preizkušnjah. Slike, ki jih Bonington priobčuje, kažejo, da je nastopila pri vrhnjih himalajskih navezah že nova stopnja himalajizma: Ne iščejo samo najlažjega pristopa na vrh, ampak že izbirajo smer, ki je »alpinistično« več vredna, mikavnejša, napornejša. Boningtonova ekipa je postavila 8 taborov in premagala več detajlov z naklonino 45°, tudi v višini nad 7000 m, kjer je taka strmina toliko težja, pravo plezanje, escalade splendide, pravi Bonington. Ni bilo težjih monotonih maršev, bilo je težko in celo tehnično zanimivo plezanje. Takih vzponov hrani Himalaja še na stotine.
ARLBERG imenujejo smučarski paradiž. Leži v višini našega Krvavca in je pravo mesto hotelov. Prvo gostišče je bilo zgrajeno že l. 1388, l. 1732 so že trasirali cesto preko sedla, l. 1824 pa so jo tudi zgradili. Ta je izgubila svoj pomen, ko so naredili železniški predor med St. Antonom in Langenom, danes pa je najvažnejša relacija spet moderna avtocesta, ki je spričo modernih snežnih plugov prevozna tudi v najhujši zimi. Od l. 1907 dela arlberška smuška šola. V Arlbergu je doma prof. Krickenhauser, oče moderne avstrijske smuške tehnike.
Nekoč majhna vas St. Anton ima danes 2000 stalnih prebivalcev in je razvila veliko turistično industrijo. Na razpolago je blizu 2000 postelj. Na vse strani so speljane žičnice, ona na Galzig ima 780 m višinske razlike. Snežne razmere so izjemne, dolgi spusti in piste dovršeno urejene, poleg tega množica izletov na vrhove do 3000 m, golih, neporaslih od Arlberga do vrha. Arlberg primerjajo po vsem, tudi po zabaviščih, francoskemu smučarskemu eldoradu — Val d’Isère. In ker smo že pri smučanju, opozorimo na vztrajno prizadevanje tehnikov, kako bi smučarja spričo vedno večje brzine, ki jo dopušča modema smuška tehnika in oprema, obvarovali pred specialnimi poškodbami, ki so jih po vojni vsako leto zaznamovali vedno več. To prizadevanje opisuje Pierre Truchet (La Montagne 1962, februar) in sklepa: Smučar mora biti v dobri fizični kondiciji, obvladati mora tehniko in imeti mora dobro opremo, vse troje, če hoče, da bo varno drsel z jeklenimi stopali po strminah. Izbral bo najmodernejše čeljusti, stremena in vezi. Tehniki so poskrbeli za statistiko smučarskih poškodb in s povprečnimi pokazatelji dokazujejo, koliko manj nesreč se zgodi, če smučar upošteva zgoraj naštete tri pogoje.
GRAND CHARMOZ je veliko ime za vse, ki gredo v Zapadne Alpe. Severno steno sta marca 1962 preplezala dva chamoniška vodnika Audibert in Payot, sekundiral jima je smučar Jean Fanton. Zimski vzpon je trajal pet dni in štiri noči. Z žičnico so se potegnili proti Aig. du Midi in prvič bivakirali na prvem skalnem skoku. Naslednji dan so morali zaradi plazov smer jemati bolj levo od normalne letne smeri. Vzpon so opravili, ne da bi poskrbeli za žurnaliste. Francozi to posebej omenjajo, lahko si mislimo, da navkljub nekaterim zimskim vzponom, ki so jih pospremile najbolj bučne fanfare dnevnega in magazinskega tiska.
EVROPSKO ŠPORTNO INTEGRACIJO napoveduje Maurice Herzog v de Gaullovi vladi. Imenuje jo športno konfederacijo, ki naj bi uredila vprašanje amaterizma in profesionalizma, finančnih sredstev za vrhunske športnike in njihova tekmovanja. Ukvarja se z mislijo, da bi v Strassbourgu že l. 1963 deloval evropski eksperimentalni športni center, odprt tudi za Afrikance. M. Herzog kot fanatičen alpinist misli pri tem tudi na alpiniste. K temu razmišljanju so ga nagnile težave, ki so nastale pozimi 1962 pri mednarodnih tekmah v Chamonixu. Pravi, da do kaj podobnega v Evropi ne sme več priti.
ŠVABSKO EKSPEDICIJO V ANDE 1961 so podprli DAV, sekcija DAV Bavarske, Kempten in Alm, sekcija Reichenstein OAV, švabska alpinistična »gilda«, mesto Stuttgart, mesto Ulm, predsednik dežele Wiirtemberg in nemška privatna industrija. Vsi skupaj niso zmogli toliko, da bi večina stroškov ne ostala na ramenih udeležencev.
Ekspedicije so se udeležili Kurt Bogner iz Kemtena, Erdmann iz Stuttgarta, Kampfe iz Ulm, ostali so bili ameriški Nemci dr. Hechtel, Don Liska in Chri-stian Schiel. Rendezvous za vse je bilo mesto Lima v Peruju, kamor so prileteli z vseh strani. Bera vrhov je bila spričo lahkega značaja ekspedicije kar velika: Okšapalka (5881 m), Nevado Ulta (5875 m), Copikalki (6400 m). Zadnji je tretji najvišji vrh v Cordillera Blanca.
Istočasno je bila v Andih tudi nemška ekspedicija pod vodstvom Horsta Wellsa. Srečno je prišla na vrh Siule Grande (6356 m), pri vzponu na Siula Čiko (6850 m) pa so se smrtno ponesrečili Jordan, Wolf in Albrecht.
Še hujšo nesrečo je doživela belgijska ekspedicija na Grenlandiji. Poročali smo že, da je Belgija izgubila svoje najboljše alpiniste. Smrtno se je ponesrečil vodja ekspedicije J. Duchesne, A. Fouquet, J. Alzetta in Nadina Simandel. Slednja dva sta spadala v najvišji razred evropskih alpinističnih asov. Nadina je bila stara komaj 22 let, po rodu Čehinja, begunka.
RAKOVA ŠPICA je s svojo direktno zahodno steno prišla v svetovno alpinistično literaturo. Plezala sta jo Ruedi Solenthaler in Emil Weishaupt poleti 1960 in poročala o tem v Bergkameradu, zabeležena sta v OAZ. Naši plezalci o tej stvari še niso spregovorili, vsaj v našem glasilu še ne. Nova smer je v letu 1960 zabeležena tudi v Višu (Jof Fuart, Wischberg), severni raz. Plezala sta G. Petelin in A. Tersalve.
NANGA PARBAT je gora, ki Nemce neprestano mika. Lani njihov vzpon po Diamirski strani ni uspel, prišli so le do 7150 m, vendar so izsledili nove možnosti. Zato bo letos dr. Herrligkofer kljub vsem nerodnostim, ki so se zvrstile pred leti okoli njegove osebe, povedel novo ekspedicijo na Nanga Parbat. Moštvo je močno, med drugimi sta v njem tudi Siegfried Low (28 let) in Toni Kinshofer (27 let). Ostali: Anderl (46 let), Mannhardt (22 let), Sturm (26 let), Erdenkaufer (27 let) in Schmidbauer. Torej povprečno zelo mlada ekspedicija. — Ne odjenja pa tudi ne srednja generacija pri 50 letih. Tako je bil lani na delu Heini Harrer na Novi Gvineji in prišel na 5100 m visoki vrh Carstenz. Na Gvineji se bo mudil skoraj eno leto. Njegov soplezalec iz Eigerja 1938 Heckmair bo letos v Cordilleri Blanci, potem ko se je lani vrnil iz Ruvenzorija. Nemci bodo letos tudi v Hindukušu in sicer sekcija Bamberg pod vodstvom Seppa Zieglerja. Avstrijsko nemško moštvo se mudi letos na Grenlandiji, to pot manj znana imena in ne več z Gselmannom na čelu. — Torej kar mimogrede pet ekspedicij, ko se še lanske niso vrnile. V svetu postaja ekspedicionizem po svoje že množičen.
PUCAHIRCA CENTRAL si je izbrala torinska sekcija zato, da »dokaže klasičen smisel za visokogorske ture.« Italijani govore o »veličastni zmagi« z vsemi atributi, kakršnih smo navajeni, kadar proslavljajo uspehe svojih ekspedicijskih moštev. Zanimiva je ugotovitev, da za take uspehe niso potrebni »sestogradisti« in akrobati, marveč le možje z veliko voljo in nezljomljivim zaupanjem. Tako je izjavil Giuseppe Dionisi, vodja ekspedicije. Omenimo samo nekaj njihovih ciljev nad dolino S. Cruz: Nevado Taulliraja (5830 m), Nevado Bergamo (58810 m), Nevado Pucahirca Sud (6100 m). Udeležence so izbrali iz alpinistične šole »Giusto Ger-vasutti«, same inštruktorje, vendar sama neznana imena brez mednarodne reputacije.
Načrt za znanstveno delo ekspedicije so napravili razni instituti: Higienski in profilaktični laboratorij v Val d’Aosta, Fiziološki institut v Torinu, mednarodni znanstveni zavod »Angelo Mosso« na Monte Rosa, geološki institut v Torinu in petrografski zavod v Padovi. Ekspedicija je imela obenem namen proslaviti 100-letnico društva Unita d Italia v Peruju. Piemontezi so torej dali svoji ekspediciji alpinistične, znanstvene in politične cilje.
KNJIGO O SPITZBERGIH je izdal znani himalajec ing. Fritz Moravec. Že naslov je mikaven — Gefahren und Gefährten (Nevarnosti in tovariši). Pravijo, da pomeni v alpinistični publicistiki pravcati oddih, ker ni sledu o himalajistični šabloni, ki pomeni že pravo literarno moro spričo njene množine.
NEKAJ PODATKOV IZ ZIMSKEGA VZPONA NA MATTERHORN preko severne stene (3. do 6. febr. 1962). Vzhodna in severna stena Matterhorna gledata na Zermatt, zato je o plezalcih, ki se podajo v ti dve steni, težko reči, da se požvižgajo na »publicity«, da jim ni nič do tega, če kdo zanje ve in o njih piše, saj ni dvoma, da so iz tega visokogorskega mesta hotelov dnevno obrnjeni daljnogledi v to goro vseh gora, edinstveno goro na svetu.
Zimski vzpon na Matterhorn l. 1962 je za današnje razmere res izjema. Morda bi ravno s tem rad ujel svoj delež publicitete. Plezalci niso imeli s seboj novinarjev niti izposojene opreme niti podpore od raznih sekcij in tvrdk. Komaj toliko so imeli, da so prenočili v Zermattu, pri prvem obisku Zermatta so pa spali na seniku.
Za zimsko opremo so vzeli s seboj čevlje iz Eigerja, po dva vestona na osebo, Zdarskega spalno vrečo, čevlje za bivak in kuhalnik. Vsi trije so imeli cepin-kladivo. Na koči Hörnli sta jih na čaj povabila oba Švicarja, ki nista uspela, von Allmen in Etter. Vstali so ob dveh, ob prvem svitu so bili pri vstopu v steno. Svetili so si s čelnimi svetilkami, ki so se dobro obnesle. Zaradi slabe vremenske napovedi so vsi trije in oba Švicarja odstopila. Dva dni nato je prišel v kočo Hornli Hiebeler z dvema tovarišema. Do pravega kontakta ni prišlo. Pri čaju pa je Hiebeler ponudil svoje brašno, češ da odstopa od plezanja, ker ne prenese tekmovanja v steni. Malo so se spogledali, naslednje jutro 3. febr., pa so spet rili v snežišče, ki se z ledenika vleče prav pod steno! Bili so von Allmen, Etter, Hiebelerjeva tovariša Krempke in Schlommer. in trojica Bittner, Kauschke in Siegert Bilo je —23° C.
Trojica je v steni v nelahkem snegu in ledu napredovala z enako brzino kot dvojica v navezi. Kauschke pravi, da je ta način plezanja pozimi zadosti varen (eden pleza naprej, nato pa varuje ostala dva, ki plezate 3 do 5 m vsaksebi istočasno). Tako so plezali pozimi direktno v severni steni Velike Cine in druge zimske VI. V prvi tretjini stene sta kot radovedna ptiča blizu njih priletela dva aviona, radovedneži v njih so jim klicali in mahali. Nato je prišel prvi bivak. Eden je lahko sedel, drugi se je moral zadovoljiti z visečo mrežo, eden pa je stal. Kuhalnik so postavili na nahrbtnik, obešen na varovalni klin. Kauschke, ki je vso noč stal, ni sezul derez.
Naslednji dan sta jih Švicarja in oba Avstrijca pustila za seboj, ker so se držali letne smeri. Vreme ni kazalo dobro. Švicarja sta iz previdnosti sestopila, vendar nista dosegla takoj koče Solvay. Vseh sedem je prebilo viharno noč. Siegertu je vihar odnesel Zdarskega vrečo in prebil je noč v sami spalni vreči. Naslednji dan so se navezali v peterno navezo in v viharju in strupenem mrazu dosegli križ na vrhu Matterhorna ter takoj pobegnili v greben Hörnli. Ko se je mračilo, so bili že kakih 100 m nad kočo Solvay. Tu sta jih čakala Švicarja s čajem, nato pa so drug drugemu negovali ozeble in zmrzle prste na rokah. Še nekaj spustov z vrvjo, Hörnlihütte, posebna gondola iz Zermatta nalašč za njihovo evakuacijo, špalir, pogostitev, novinarska gneča, vprašanja, predvsem eno: »Zakaj ste vendar šli v tak mraz?« Nato zdravnik, injekcije, obsevanja, dva dni počitka, nato München in bolnica. Vsekakor eno od velikih gorniških dejanj zadnjega časa.
