Na pot proti strehi sveta

Alpinistična odprava Alpe-Adria v »režiji« SPDT predvčerajšnjim odpotovala k Zagreba v Nepal

Primorski dnevnik. 17. avgust 1990

Predvčerajšnjim zvečer krenila na pot mednarodna alpinistična odprava Alpe-Adria Sagarmatha Expedition, katere cilj je osvojitev 8848 m visokega Everesta (po nepalsko Sagarmatha) po ameriški smeri, prečenje Everesta, vzpon na 8516 m visoki Lhotse, četrti najvišji vrh sveta, in prečenje Everest – Lhotse. Odpravo prireja Slovensko planinsko društvo iz Trsta v sodelovanju s Komisijo za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije pod pokroviteljstvom dežele Furlanije-Julijske krajine ob 10. obletnici delovne skupnosti Alpe-Jadran. V odpravi so trije člani SPDT, dva alpinista CAI-XX Ottobre, eden iz Lombardije, eden iz Furlanije, ostali pa so iz Slovenije. Med slednjimi sta tudi Janez Jeglič in Silvo Karo, ki skupaj z zdravnico dr. Mojco Zajc nameravata v drugi polovici avgusta preplezati jugovzhdno steno Baghiratija III (6.545 m), ki predstavlja enega največjih alpinističnih problemov v indijski Himalaji (Garhwal), nato pa se v baznem taboru pod Everestom pridružiti odpravi Alpe-Adria. Zadnje »priprave« na zagrebškem letališču, kamor so naši alpinisti dopotovali iz Trsta in Ljubljane, je bilo treba opraviti hitro. Želeli smo zbrati kakšen vtis, a priložnosti ni bilo veliko, kot jih ni bilo na poti iz Ljubljane v Zagreb. Peljal sem se z dvema članoma odprave, ki pa sta bila dokaj redkobesedna. Kmalu sem tudi razumel, zakaj, saj sta omagala in zadremala. Zadnje dni sta verjetno bolj malo spala: skrbi, zadnji nakupi, tekanje sem in tja so ju verjetno izmučili, kot tudi ostale. Zato se mi tudi ni zdelo umestno, da bi jih »mučil« z vprašanji. Kar so imeli povedati, so povedali že prejšnje dni. Sedaj bi jih le motil in bi lahko še na kaj pozabili. Na letališču pa je bilo vsekakor takoj jasno, da gre za izkušene ljudi, ki jim take poti niso novost. Vedeli so, kam se je treba obrniti, kaj treba narediti, kako urejati vse formalnosti. Velik vtis mi je zapustil vodja odprave Tomaž Jamnik. Osebje na letališču ga je dobro poznalo, vse je opravljal mirno, o kaki nervozi na njegovem obrazu ni bilo niti sledu. Pomislil sem, da so člani odprave v dobrih rokah. Ostali so znašali skupaj osebno prtljago (okrog 1500 kg opreme in hrane so že konec julija poslali v Nepal, pretežni del hrane pa bodo nabavili v Nepalu, kjer bodo še opremili višinske nosače, šerpe, uredili vse formalnosti z dovoljenjem za vrh, uvoz opreme in hrane), »reševali« so tudi filmske trakove, tako da so jih pospravili po žepih, ker bi jih lahko žarki, skozi katere gre oprema, lahko poškodovali. Slovo je bilo prisrčno, a skorajda bežno. Stisk roke in voščilo za srečno pot. Saj tudi drugega niso potrebovali. Naši alpinisti so bili z mislijo morda že na drugi celini, na pobočjih Everesta.

Člani odprave
Članov odprave je 13 (zadnji trenutek se je moral iz družinskih razlogov odhodu odpovedati Attilio De Rovere iz Furlanije) vključno z vodjo in zdravnikom, 1 zvezni oficir, 10 višinskih nosačev (šerp), 2 v bazi, 1 kurir. Člani odprave so: Tomaž Jamnik (vodja), Žare Guzej (zdravnik), Janez Jeglič, Silvo Karo, Marija Štremfelj, Andrej Štremfelj (vsi Slovenija), Dušan Jelinčič, Lenard Vidali, Davor Zupančič, Mauro Petronio, Marco Sterni (vsi Trst, prvi trije so člani SPDT, zadnja dva CAI-XXX Ottobre), Lorenzo Mazzoleni (Lombardija), Sergio De Infanti (Furlanija). Odpravi se je zasebno pridružila Tatjana Gregori, ki pa se bo ustavila v baznem taboru.

Prvo slovo je bilo v Bazovici
Prva »etapa« odprave je bila Bazovica, kjer so se od njenih članov iz Italije poslovili prijatelji, sorodniki, znanci (na sliki) in tudi domačini. Nekateri člani SPDT so jih zatem spremljali še do Ljubljane in Zagreba. Med temi je bil tudi predsednik SPDT Lojze Abram, ki je zadnje dni imel res polne roke dela, saj se je ubadal s kopico problemov, ki jih odhod take velike odprave prinaša s seboj. Bil je kot oče, ki mu na dolgo pot odhajajo otroci in mora zanje poskrbeti vse, kar potrebujejo. »Prišel je tudi tako pričakovani dan odhoda naše odprave v Nepal,« nam je dejal Ambram, »in povedati moram, da se mi je odvalil velik kamen s srca, čeprav težav in skrbi ni še konca. Fantje so vsi dobro pripravljeni za zahtevno pot do cilja, ki jih čaka, in gredo vsi vedro na pot s skrito željo, da bi jim uspel podvig. Tudi moja želja je, da bi jim uspelo, čeprav se dobro zavedam, da je uspeh odprave v največji meri odvisen od vremenskih razmer, ki jih bodo imeli naši alpinisti pod Everestom. Kot sem dejal, so vsi člani odprave dobro pripravljeni, fizično in psihično, zato ne bi smeli imeti težav pri pripravah višinskih taborov in zadnjega naskoka na vrh. O vseh njihovih dosežkih pa bomo sproti zvedeli v prihodnjih tednih, praktično od polovice septembra dalje, ko bodo od baznega tabora postopoma osvajali goro. Nedvomno bomo vsi napeto čakali novic, kaj se dogaja pod pobočjem Everesta in trepetali za naše fante, ki se bodo na obronkih strehe sveta spopadali z večnim ledom, mrazom in višino«.

Heterogenost velik izziv
Vsi člani odprave so se zbrali v Ljubljani na sedežu Planinske zveze Slovenije, kjer jih je pozdravil Tone Škarja, vodja Komisije za odprave v tuja gorstva Tone Škarja pri Planinski zvezi Slovenije. Škarja je na kratko pozdravil udeležence in poudaril pomen odprave, saj gre za osredno alpinistično akcijo dežele Furlanije-Julijske krajine v letu 1990 in prvo mednarodno odpravo Italije in Jugoslavije v zgodovini skupnosti Alpe-Adria in je organizirana prva ob njeni 10-letnici. Dejal je še, da je ena od značilnost odprave, da se bo Marija Štremfelj kot prva Jugoslovanka in Slovenka skušala na vrh sveta, skupaj z možem v isti navezi. Druga značilnost je namera Kara in Jegliča, ki še pred tem nameravata preplezati južno steno Baghiratija.
O sami odpravi pa je podrobno govoril njen vodja Tomaž Jamnik, ki je med drugim dejal, da so priprave nanjo tekle že precej časa, oz. da se je ideja porodila daleč v preteklosti in da on pri tem niti ni sodeloval, ampak je bil kasneje povabljen: »Cilj je bil zanimiv, ne samo zato, ker gre za Everest, zanimivo je tudi, da nekateri govorijo italijansko, nekateri slovensko, nekateri angleškega ne znajo, nekateri znajo in tako naprej. Tako bo to za naslednje tri mesece za mene prav zanimiv problem in pa izkušnja.«
Zatem je Jamnik poimensko predstavil vse udeležence in na kratko opisal izkušnje, ki jih imajo ter nadaljeval: »V bistvu, tako kot je že Tone Škarja povedal, gre za mednarodno odpravo, rekel bi za sodelovanje v fizični sili, pa tudi v finančni. Na slovenski strani so se sredstva pravzaprav zbirala po podjetjih.« (Seznam je res dolg, Jamnik je omenil na primer izdelovalca šotorov in platen Color iz Medvod, SCT Ljubljana, Rogaško, izdelovalce prehrambnih artiklov, ki so jih oskrbeli z vso kvalitetno višinsko hrano oz. kvalitetno lahko hrano, predsednik SPDT Lojze Abram je dopolnil seznam s sponzorji iz Italije, od katerih so glavni Dežela Furlanija-Julijska krajina, zavarovalnica Noricum, Tržaška kreditna banka, delavska zadruga Emilia Romagna Venelo, nekatera podjetja, kot Ferrino, Scarpa, Papi Šport). Pri tem je Abram še poudaril, da so tako sicer zbrali pretežni del finančnih sredstev, čeprav »seveda niso še vsi računi zaključeni, še nekaj je odprtega. Pa se bomo potrudili, da bomo vso stvar izravnali, še predno se bodo naši fantje vrnili, domov.«
Tudi Ambram je zatem poudaril izreden pomen odprave: »Mislim, da je prvič, da se znajdejo ljudje iz raznih krajev in dežel, ki gredo skupaj na vrh.« K heterogenosti odprave se je vrnil tudi Jamnik, ki je še povedal: »Organizirana oz. načrtovana je bila kot klasična odprava, delovala bo pa, kot bo v določenem trenutku najbolje kazalo. Ob začetku, ob načrtovanju, je bila dosti številnejša, a so potem nekateri iz raznih vzrokov svojo udeležbo odpovedali, tako da smo s številke 16 pristali na številki 13.«