Kozjek po Ameriški na vrh Chacraraja
Doslej prvi solo vzpon na ta 6112 m visoki andski vrh drznih oblik – Zahteven sestop
KRANJ — Po uspehu v JZ stebru Šiša Pangme lansko jesen je bil Pavle Kozjek (član AO Matica) zaradi omrzlin prisiljen dolgo časa počivati. Poškodba se pravzaprav v celoti še ni zacelila vse do danes. Vendar je bil Kozjek v začetku junija v Andih in se vrnil domov z dobrim vzponom.
V južni steni Chacraraja, ki tudi sicer spada med težje dostopne vrhove v južnoameriških Andih, je namreč opravil prvo solo ponovitev Ameriške smeri (Richey-Brewer). Smer, ki je visoka 900 metrov, je splezal 14. junija. Začel je ob 6. uri zjutraj in porabil tri ure in pol, da je v globokem pršiču dosegel steno. V prvih 200 metrih stene so bile razmere zelo slabe, saj se je kljub strmini (55-65 stopinj) včasih pogrezal do pasu. Srednji del je bila nato nekoliko boljši, daleč najtežje pa je bilo v zadnjih 150 metrih (80 -85 stopinj). Ta predel se je začel s previsno skalno bariero, ki jo je Kozjek obplezal po desni strani, tako dosegel strme žlebove, po katerih je dosegel rob stene. V kombiniranem svetu pa so težave dosegale oceno V in V+. V razmerah, v kakršnih je plezal v steni, je Kozjek dal splošno oceno ED. Prav po isti smeri je tudi sestopil. Kot je dejal sam, kaj takšnega navzdol še ni plezal, vendar druge izbire sploh ni imel. Sestopanje po grebenu z ogromnimi in nevarnimi snežnimi opastmi bi bilo še precej bolj nevarno.
USPEŠEN VZPON – Južna stena Chacraraja
Po vseh razpoložljivih podatkih je bil to sploh prvi solo vzpon na Chacraraju. Nasploh razmere v letošnji sezoni v Andih niso najboljše, tako da je bil Kozjek sam tudi na sicer dosti lažjem Artensoraju (6025 m). Do približno dveh tretjin stene sta ga spremljala tudi Tine in Tina Mihelič, potem pa sta sestopila. Kozjek je vrh dosegel v 8 urah in imel v 1000 metrov visoki steni z naklonino med 50 in 60 stopinjami precej problemov z globokim snegom.
Imel pa je še en načrt, ki pa ga zaradi velike nevarnosti padajočega ledu in skal ni uresničil. V severni steni južnega Huascarana (6750 m), najvišjega vrha Cordiliere Blance, ki je visoka 1500 metrov, se je nekje na polovici stene zaradi omenjenih nevarnosti odločil, da se je pametneje vrniti.
TOMO ČESEN
ALPINISTIČNE NOVICE
Vrnitev iz Pamirja
Pred dnevi se je iz Sovjetske zveze vrnila 12-članska alpinistična odprava, ki jo je vodil Muhamed Gafić, organizirana pa je bila kot izmenjava med GPS Sarajevo in AK iz Kijeva. Od 5. julija do 11. avgusta je po šest alpinistov iz Slovenije in Bosne plezalo v Pamirju, kjer so opravili aklimatizacijske pristope na Pik Vorobjova (5800 m) in Pik štirih (6400 m), potem pa so se povzpeli tudi na 7105 metrov visoki Pik Korženevske in na najvišji vrh v Sovjetski zvezi, 7495 metrov visoki Pik Komunizma.
Najprej omenimo prvi jugoslovanski ženski vzpon na Pik Korženevske, ki ga je opravila Breda Činč (AO Rašica) v družbi z Darkom Podgornikom, Jožetom Šerbcem (oba Soški AO), Dušanom Cerarjem (AO Delo) in Borisom Sedejem (AO Idrija). Na vrh so se povzpeli po Cetlinovi smeri (ruska ocena 5a) in sicer 25. julija. Dva dni za njimi sta bila na vrhu Zdenko Veljačič in Branko Simič, naslednji dan je tema dvema sledil Muhamed Gafič, 31. julija pa je na vrh prišel še Dare Juhant (AO Litija).
Edini vzpon na Pik Komunizma pa je 1. avgusta v družbi s sovjetskim alpinistom opravil po Borodkinovi smeri Jože Šerbec.
Narejeni spusti v Razu Sfinge
Z vrha Sfinge, zelo markantnega dela severne stene Triglava, se je po Razu mojstranških veveric (4 spusti, drugi spust 50 metrov) sedaj možno spustiti v vznožje (do podstavka na začetku najtežjega raztežaja, od koder je pravzaprav možno plezati levo po Kunaver-Drašler, desno pa v Obraz) smeri. Vsi spusti, ki jih je naredil Tomo Česen, so opremljeni s po dvema svedrovcema. Tako sta 10. t.m. iz Plamenic prišla v vznožje Sfinge tudi Benjamin Ravnik in Marjan Bohnec (oba AO Jesenice). Ravnik je med spustom zavrtal še dva svedrovca v najtežji raztezaj, potem pa smer splezal prosto v prvem poizkusu. Po njegovi skici sodeč je v najtežjem raztežaju ocenil eno mesto VIII, dve mesti VIII-, ostalo pa manj.
Proste ponovitve v stenah
Janez Jeglič (AO Domžale) in Miha Praprotnik (AO Matica) sta 11. t. m. v Vežici prosto ponovila štiri smeri. Tako sta splezala Pasjo (VIII), Perčičev steber (VIII-), Lahovo (VII) in Akademsko (VII-). Praprotnik pa je kasneje plezal še skupaj z Andrejem Kokaljem (AAO) v severni steni Dolgega hrbta. Prosto sta ponovila smer Šimenc-Škarja (VII+/VII in manj).
Za mejo in v Dolomitih
V severni steni Mangarta je Filip Bence soliral znano Cozzolinijevo zajedo in sestopil po Gamsovem robu. V isti steni sta Janez Primožič in Slavko Rožič splezala nekoliko manj obiskano smer Mali močvirski duh (VI—, Al/IV-V). V sosednji Vevnici pa je Bence (vsi so člani AO Tržič) najprej splezal Kaminsko (VI/IV—V, verjetno 1. ponovitev), potem pa še levega Piussija.
Primožič pa je skupaj z Alenko Jamnik (AO Rašica) obiskal skupino Bosconero v Dolomitih, kjer sta v Rochetti Alti ponovila 700 metrov visoko smer Navaca (VI. A1).
Iz športnega plezanja
Veliko vzponov je bilo opravljenih v Kotečniku pri Libojah. Matej Mejovšek (Soški AO) je preplezal Kolomona (IX—), Srebrno streho (7 b) in Hanta Yo (7 b). Srebrno streho sta preplezala tudi še Rok Kodre (Šaleški AO) in Matic Jošt (AO Celje), Stanko Zidan (AO Matica) pa Kolomona.
Mejovšek je zatem v Ispu splezal Polnočnega kavboja (IX-), Kodre pa Paris-Dakar (IX-).
V Bohinju je Benjamin Ravnik (AO Jesenice) ponovil moško superfinalno smer (VIII+), Nejo Hudolin (PK Škofja Loka) Kravji bal (IX-), Aljaž Anderle (AO Tržič) pa Luknjico (VIII). Franc Langerholc (PK Škofja Loka) je bil v Bodeščah in splezal Oktober (IX-), Anderle Tri zelene vragce (VIII/VIII+), Andrej Štremfelj (AO Kranj) še pred odhodom v Nepal Disco vertical (IX-) v Dolžanovi soteski, Matej Mejovšek Zdravljico (7 b) v Bohinjski Beli, Andrele pa v Finkesteinu v Avstriji na pogled Filzlaus (V1II-). Andrej Jaklič je v navezi z Mihom Dolinarjem (oba AO Kranj) na pogled splezal Klin (VIII) v Anica kuku. In še novica iz plezališča pri Železnikih, kjer je Sabina Sovine (PK Škofja Loka) splezala Paintimento (VIII).
Na Everestu že prek 300 ljudi
Najvišji vrh sveta ima daleč največji obisk med vsemi osemtisočaki. Od leta 1953, ko sta Hilary in Tenzing opravila prvi pristop, je bilo na vrhu že več kot 300 ljudi. Rekordna je bila še posebej letošnja spomladanska sezona. 25. aprila je prek Južnega sedla uspelo priti na vrh 5 članom odprave, ki jo je organizirala nepalska vojska . Z druge strani, prek Severnega sedla pa se je gore lotila ameriško-kitajsko-sovjetska odprava. 7. maja sta prišla na vrh po dva iz vsake države, dan kasneje dva sovjetska in en ameriški alpinist, 9. maja štirje Kitajci in en Američan, 10. maja pa še Kitajec, štirje iz SZ in 1 iz ZDA; skupno torej kar 20. 10. maja so prišli na vrh še po trije iz Nepala in Nove Zelandije ter 5 Američanov, toda z juga, iz Nepala, prek Južnega sedla. Po isti smeri je dan kasneje uspelo še po enemu Avstralcu, Američanu in Nepalcu ter dvema Švedoma. 41 ljudi v šestih dneh!
Od 32 kar 25 na vrhu
Akademski alpinistični klub iz Kiota je pod vodstvom Takayoshi Tobe pripravil 32 člansko odpravo na Šiša Pangmo, edini osemtisočak, ki je povsem na ozemlju Tibeta. Po Normalni smeri (SV grebenu) je 17. maja uspelo 9 Japoncem, 1 Kitajki in dvema Šerpam. Dva dni kasneje jih je uspelo še pet in 21. maja še osem. Odprava je imela tudi znanstvene naloge, zanimivo pa je tudi, da so bili na vrhu tudi starejši alpinisti. Izstopata zlasti A. Saitoh s 60 in M. Nakashima s 59 leti.
TANAP ima 40 let
Tatranski narodni park, ustanova, ki skrbi za zaščiteni del (češkoslovaških Visokih Tater, je letos slavila 40-letnico; ustanovljena je bila 1. januarja 1949. Po slavnostni akademiji, na strokovnem posvetovanju, so sklenili, da se bodo predvsem odpovedali vplivu politike. Prenehati je potrebno z množičnimi pohodi (npr. mladih na Risy) in sploh postopno omejiti obisk (tudi alpinistov!). Tesneje se bodo povezali z upravo poljskega parka in z njimi izdali slikovno monografijo.
Zaprta vrata doma v Planici
PLANICA – Dolino pod Poncami-Planico obišče mnogo turistov, željnih gorskih lepot, veliko je tudi športnikov, predvsem smučarskih skakalcev in tekačev, ki tudi v poletnih dneh v planiški dolini preživljajo lepe trenutke. So tudi dnevi, ko izletniki in šolska mladina preplavijo dolino in marsikdo od njih se napoti proti Domu v Planici, da bi se odžejal in nahranil. Tam pa ga pričakajo zaprta vrata doma, na katerih v več jezikih piše, da je dom pač zaprt. Nikjer pa ni naveden vzrok za zaprtje. Menda je dosedanjemu najemniku potekla pogodba, govori se, da bodo dom obnavljali, širijo pa se celo govorice, da ga bodo porušili, vendar za to ni denarja. Turisti, razočarani nad zaprtimi vrati nekoč zelo priljubljenega Doma v Planici, pa se vseeno sprašujejo in se jezijo, zakaj še vedno stojijo ob cesti panoji in vabijo v dom. Res je škoda, da tako propada dom na zanimivi izletniški točki in sončni strani Alp in to v letu evropskega turizma.
LOJZE KERSTAN
Splezanih vedno več smeri v območju desete stopnje
Komaj 15-letni Ljubljančan Stanko Židan v Frankenjuri ponovil smer Target (X-X) – Dve novi smeri
Slabeta
KRANJ — V zadnjem mesecu dni se je nabralo kar lepo število kvalitetnih vzponov v športnem plezanju, kar kaže na to, da se krog tistih plezalcev, ki posegajo po smereh v območju desete stopnje, vedno bolj širi. Še posebej je razveseljivo, da se pojavljajo tudi mladi, ki veliko obetajo.
Prav med temi je posebej potrebno omeniti 15-letnega Stanka Židana (član AP Matica), ki se je pred časom iz Frankenjure v ZRN vrnil z nekaj zares lepimi smermi, še posebej, če upoštevamo njegovo starost. V Nemčiji je ponovil smer Terget, ki je ocenjena X-/X, za uspešen vzpon pa je potreboval devet dni študija. Vendar to še ni vse. Splezal je še zelo znano zombie (8a), potem Eis mit Stern (7c+), No1 (7c) in Luftschloss (7c). Zraven pa je dodal še dva vzpona z oceno 7a na pogled, eno smer s takšno oceno pa je na pogled splezal še v Libojah. V Frankenjuri so bili z njim še nekateri, prav tako uspešni. Škofjeloški plezalec Borut Rus je prav tako uspešno splezal Target (X-/X) in Zombie (8a), slednjo pa je splezal tudi Nejc Zaplotnik (AO Kranj). Dorian Šuc pa je ponovil Eis mit Stern (7c+).
V Vipavski Beli je novi dve zahtevni smeri splezal Tadej Slabe (AO Matica, Avventura, Ferrino), potekata pa v dolgi previsni plošči levo od smeri, ki so bile za tekmo leta 1988. Ena se imenuje Maša sprave (8a), druga pa čaj ob petih (8a+). Potem pa je opravil še nekaj vzponov na pogled. Na Napoleonovi cesti nad Trstom jetako splezal Poker Di Assi (7b/c) in smer desno od Hell’s bells (7b+), v avstrijskem Kugelsteinu smer Ubijubi (IX-/IX), v domači Mišji peči smer Mozaik (7b+) in Danger zone (7b), v Libojah pa smer Kolomon (IX-).
Veliko je plezal tudi Matej Mejovšek (Šaleški AD), ki je od letošnjega februarja ponovil naslednje težje smeri. V avstrijskem plezališču Arena je splezal smer Sandler König (8a), v Zigeunerlochu pa smer Grifin Marice (7c+), za katero sicer nekateri menijo, da bi si povsem mirno zaslužila višjo oceno. Potem je v Mišji peči ponovil Strta srca (8a+) in Mozaik (7b+), v Libojah pa Levitacijo (IX/ IX+) in Georgike (IX-/IX). V tem plezališču je na pogled splezal še eno smer z oceno VIIJ7 VIII+, še prej pa v Arcu dve z oceno VIII.
Igor Kalan in Andrej Jaklič (oba AO Kranj) sta plezala v francoskem Verdonu. Oba sta bila uspešna v Cla-udiji (v novem vodniku so oceno iz 8a+ popravili na 8a), zraven pa sta na pogled ponovila še Danes Line (7a+), No self control, Le grain de folie in Overcool babadose (vse 7a, slednjo na pogled le Jaklič). Zraven pa sta plezala še dolge smeri, med drugim A tout coeur (7 raztežajev, najtežji VII-) in Surveiller et Punier (4 raztežaji, najtežji VIII-) in Surveiller et Punier (4 raztežaji, najtežji VIII+, na pogled samo Jaklič).
V naših plezališčih so bile ponovljene še naslednje smeri: Direktna v Dolžanki (IX, Beno Ravnik), v Bohinjski Beli pa Nazaj k naravi (7c, Aleš in Franci Jensterle), Literarni nokturno (7c+, Aljaž Anderle) in Adria (7c+, Janez Aleš, Igor Kalan, Aleš in Franci Jensterle).
Za spremembo pa tokrat na koncu še štirje ženski vzponi. Betka Galičič (PK Škofja Loka) je v Vipavski Beli opravila 2. ženski vzpon v smeri Možganski mrk, Jelka Tajnik (AO Ravne) je bila kot tretja plezalka uspešna v Disco Vertical v Dolžanovi, Damjana Klemenčič (PK Škofja Loka) pa je splezala Kravji bal v Bohinju in Majhni, ostri, zli v Peklenici. Vse to smeri so ocenjene z oceno IX-.
TOMO ČESEN
Bolgari niso uspeli
Odprava, ki so jo organizirali v sofijskem društvu Vitoša, vodila pa jo je Anna Penčeva, na Nanga Parbatu (8125 m) ni uspela. 1. junija so postavili bazni tabor (4300 m), do konca meseca pa potem še štiri višinske tabore (5000, 6100, 6800 in 7400 m). Prvi poskus priti na vrh sta 3. julija opravila Naumov in Gospodinov. Prvi je ob 15. uri odnehal na 7950 m, Gospodinov pa je nadaljeval sam še eno uro, do 8050 m. Dan kasneje je poskusil še Eddžov, ki pa je zaradi novo-zapadlega snega prišel le do 7600 m. Kot so zapisali v njihovem tedniku EHO, je v tistih dneh od (okoli) desetih odprav uspel le Kamerlander, ki mu je bil to že osmi osemtisočak. Izjavil pa je menda, da se še z nobenega ni vrnil tako izčrpan.
Opešan planinski tabor?
Dvojna številka Planinskega vestnika o upravičenosti letošnjega tabora ljubljanskih planincev – Številni potopisi od vsepovsod
LJUBLJANA — Uvodno razmišljanje Frana Vodnika v letošnji poletni številki Planinskega vestnika o upravičenosti 20. jubilejnega
tabora planinskih društev ljubljanskega območja je zanimivo, ker nemara terja odgovor – zlasti članov Planinskega društva RTV, ki so pripravili tabor na Korantu (pri Ljubljani).
Avtor se sprašuje, zakaj je bila udeležba tako slaba, navzočih je bilo komaj 500 planincev, pripravili pa so ga tako, da bi tabor lahko obiskalo najmanj 5000’ljudi. Zato se sprašuje, ali niso takšne prireditve preživete. Velika planinska srečanja, ki so zadnja leta slabo obiskana, pa pisec primerja s pestro dejavnostjo manjših planinskih skupin, kjer je lažje najti skupne interese. S tem se bo najbrž strinjal marsikateri ljubitelj narave, ki mu presedajo množična planinska rajanja. Toda ob tem se postavlja tudi vprašanje, ali je splošno merilo za uspeh planinskega srečanja zares le število obiskovalcev in potrošnja hrane, pijače in srečk?
Uvodni zapis vestnika je posvečen našim himalajskim pionirjem. Ti so pred natanko 30 leti utrli pot našim himalajskim odpravam in posameznikom, ki so zdaj s svojimi uspehi trdno zasidrani v samem vrhu svetovnega himalaizma. Gre za odlomek iz knjige »Na vrh sveta« (iz leta 1979), izpod peresa udeleženca naše prve odprave na Trisul Anteja Mahkote.
Nato sledimo spominom na Češko kočo nad Jezerskim, ki letos praznuje 90-letnico. Med zanimivimi napotki, ki bodo koristili zlasti manj izkušenim planincem, je tudi članek o pitju na gorskih poteh. Zadnja dognanja so namreč obrnila na glavo načela tistih »izkušenih« gorohodcev, ki so pokroviteljsko odvračali žejne kolege od gorskih potokov, češ da je pitje na poti škodljivo. Znanstveno je namreč dokazano, da je treba pri hoji v gore čim več piti, kajti izgubljeno tekočino je treba neprestano izravnavati, da ne pride do poslabšanja telesnih zmogljivosti in izčrpanosti. Navedene so tudi priporočljive pijače kot na primer različni zeliščni ali sadni čaji, mleko, »stoodstotni« sadni sokovi in podobno. Izredno previdni naj bi bili pri pitju alkoholnih pijač. Opozoriti je treba tudi na povabilo na Kugyjev kraljevski Montaž. Odličen poznavalec teh vrhov, Stanko Klinar nam predstavi dve zavarovani plezalni poti na to markantno goro v Zahodnih Julijskih Alpah.
Med prispevki poletnega PV, v katerih gorniki podoživljajo svoje dogodivščine, gre omeniti zgodbe, ki močno dišijo po plezanju, kot je svoj zapis nad naslovil Igor Škamperle. V njem tako plastično opiše svoje plezalske kolege, da bi tisti, ki jih poznajo, tudi če jih Igor ne bi navedel z imeni, takoj vedeli, za koga gre. Sicer pa je branje tudi za alpinističnega nepoznavalca, nemara prav zaradi iskrenosti v njegovih izpovedih, prijetno in zanimivo.
Janez Brojan starejši opisuje, kaj sta pred leti s prijateljem doživela na Bivaku II. Po naporni turi sta prispela do bivaka, se najedla, zakurila v peč. Nato se je začelo dogajati nekaj nenavadnega, kar bi ju lahko stalo glavo…
Med članki, prevedenimi iz tujih revij je v ospredju zapis o Šerpah pod Himalajo, to je o ljudstvu, ki je Everestu žrtvovalo največ svojih sinov. Šerpe po svojem verskem prepričanju sicer nasprotujejo vzpenjaju na gore, toda denar, ki ga ti ljudje dobijo od alpinistov in turistov je vendarle močnejši od bistva njihove tradicionalne kulture. V Nepalu, kot je zapisano v omenjenem članku, namreč ni drugega načina za velik zaslužek, razen izpostavljanja velikim nevarnostim. Ni naključje, da največ Šerp – nosačev izvira iz najrevnejših družin.
Pomudimo se še pri naslovnici, ki tokrat v nasprotju z gorsko panoramo, poseže v planinski mikrokozmos. Fotografsko oko Jožeta Miheliča je ujelo v objektiv Alpsko možino — kraljico Alp, na kateri se pase osa. Tudi to je planinstvo. Samo opazovati je treba znati.
MATEJ ŠURC
Zangser Kangri (6460 m)
Združeno 11-člansko japonsko odpravo in 10-člansko, ki jo je pripravila tibetanska planinska organizacija, je pod vodstvom 55-letnega domačina Gombuja opravila prvi pristop na 6460 m visoki Zangser Kangri. 19. maja je bilo na vrhu 7 Japoncev, med njimi tudi njihov vodja, N. Tamura (49) in 6 Tibetancev.
