Na očaka prinesli celo top

Slovenske novice, 13. januar 2022

TOP NA TRIGLAVU

Janez Kavar se je poglobil v zgodbo o topovskem streljanju z vrha Triglava. Težko orožje naj bi poniknilo v Beogradu.

Kaj vse je doživel naš 2864 metrov visoki očak v svoji dolgi zgodovini! V neizmerni množici ljubiteljev gora, ki ga oblegajo poleti in pozimi, se najdejo tudi mnogi, ki si za vzbujanje čim večje pozornosti pomagajo z raznimi pripomočki, od ogromnih napihljivih flamingov in drugih živali do ležalnikov in sončnikov, supov, srfov, koles in še marsičesa drugega.

Vse to pa ni nič v primerjavi z dogajanjem daljnega leta 1961, ko je takratna Jugoslovanska ljudska armada (JLA) ob dnevu topničarjev na vrh Triglava prinesla celo pravi bojni top in s pravimi granatami streljala po okoliških gorah.

Topovsko grmenje pred 60 leti z vrha Triglava je bilo sicer kar dobro medijsko pokrito, vendar pa bi dogodek zagotovo za vedno utonil v pozabo, če se ne bi raziskovanja te neverjetne zgodbe lotil Janez Kavar, upokojeni brigadir Slovenske vojske, nekdanji vojaški ataše, sicer pa navdušen gornik in gorski reševalec, doma iz Križ pri Tržiču.

V počastitev dneva topničarjev

»Ko sem bil med osamosvojitvijo razporejen v enote Teritorialne obrambe, je bil moj inštruktor Srečko Tušar, znameniti partizan, ki je slovel po dveh pomembnih diverzantskih akcijah, v idrijskem rudniku in Postojnski jami, poleg tega se je o njem govorilo tudi, da je spravil top na Triglav. Po drugi strani pa so bile govorice, da se to sploh ni zgodilo, saj da jugoslovanska vojska ni bila sposobna takšnega podviga.

Tušar je bil odličen inštruktor, a o tem ni želel govoriti. Glodalo me je, kaj se je v resnici dogajalo takrat na Triglavu, zato sem šel večkrat v NUK in se lotil raziskovanja,« pripoveduje upokojeni častnik, tudi veteran vojne za Slovenijo, ki s skupino več ljubiteljskih zgodovinarjev zelo rad raziskuje dogodke iz preteklosti, povezane z gorami in vojsko.

Kavar je s pregledovanjem arhivskega gradiva odkril, da se je vse nedvomno zgodilo, o tem priča fotografija topa pred Aljaževim stolpom. Razlog za podvig je bila počastitev dneva topničarjev JLA, ki se je proslavljal 7. oktobra. Glavni motor podviga je bil poveljnik bataljona na Bohinjski Beli Srečko Tušar, njegovo idejo pa je takoj podprl poveljnik planinske brigade Franc Jernejc – Milče. Potem ko se je z njuno pobudo strinjal tudi član generalštaba JLA Rade Pehaček, se je operacija Triglavski top lahko začela.

Operacija Triglavski top

Tretjega oktobra 1961 se je kar 300 vojakov in 60 tovornih konjev iz vojašnic v Tolminu, Bovcu in na Bohinjski Beli odpravilo proti Triglavu. Spremljal jih je tudi vojaški orkester. Planinska zveza Slovenije je samo zanje odprla pet triglavskih postojank in čez dva dni, 5. oktobra, so skoraj 700 kilogramov težak top B1 s tehnično oznako M-48B1 in serijsko številko 3094, razstavljen na osem delov, s konji prinesli do planinskega doma Planika.

Nato jih je čakalo najtežje, top so morali vojaki na ramah in z vrvno tehniko spraviti na vrh Triglava. Njegov najtežji del je imel 103 kilograme, najlažji 72. Uspelo jim je kljub hudemu mrazu in snegu, naneslo ga je okoli 10 centimetrov. Na vrhu so ga topničarji sestavili, pripravili na strel in sestopili nazaj do Planike.

Teden dopusta za vojake Po srečni vrnitvi topa z vrha Triglava so v planinskem domu Planika priredili veliko proslavo, na kateri je igrala vojaška godba. Vsi sodelujoči vojaki so prejeli priznanja in teden dni nagradnega dopusta.

Naslednjega dne, 6. oktobra, na predvečer praznika topničarjev, so se vojaki spet vrnili na Triglav, namerili v vrh Stenarja in vanj sprožili dve granati. Topovski grom je močno odmeval po Triglavski severni steni, na vrhu Stenarja pa se je vsulo ogromno kamenja. Po vsej verjetnosti so takrat razmišljali, da če so že gor prinesli pravi top, bodo z njim tudi v resnici streljali, ne samo pokali.

Norost, a velik podvig

»Z današnjega gledišča je streljanje s topom z vrha simbolne gore Slovencev seveda norost, ob kateri se lahko samo primemo za glavo. Kdo bi sploh pomislil na kaj takega? In kaj če bi po naključju tedaj koga, ki bi bil na Stenarju, celo ubili s topovskimi granatami? A treba je vedeti, da so bili to drugi časi, bilo je precej blizu konca druge svetovne vojne in vojska se je očitno hotela s tem dejanjem tudi simbolno izkazati. Poleg tega takrat okoljevarstvena zavest še ni bila tako močna kot zdaj, do ustanovitve Triglavskega narodnega parka je manjkalo še 20 let,« pripoveduje Janez Kavar in doda, da je šlo z logističnega vidika za izjemen podvig, saj so top s Planike do vrha prinesli le s fizično silo in močjo, o helikopterskih prevozih takrat še nihče ni niti sanjal. »Za to je bilo potrebnih veliko znanja, poguma in moči in pomembno je tudi, da so bili vsi glavni in vodilni akterji pri tem Slovenci.«

Gorski topi še vedno v uporabi Kot je iz zgodovinskih virov ugotovil Kavar, je šlo JLA tudi za promocijo topa, ki so ga razvili po koncu vojne, večinoma po izkušnjah partizanskega načina bojevanja v hribovitem svetu: »Gre za odličen gorski top, s katerim se da streljati v krivulji, tudi čez grebene. Zanj je vladalo veliko zanimanje iz tujih vojsk. Po osamosvojitvi je nekaj takih topov ostalo tudi v kranjski vojašnici, po obnovi odlično delujejo in se jih še vedno uporablja za častne salve ob praznikih. Tako smo enega uporabili tudi oktobra 1991, ko smo s topovskimi salvami pospremili iz Kopra še zadnje jugoslovanske vojake.«

S topom je povezano tudi Kavarjevo nadaljnje raziskovanje. Njegova študijska skupina ljubiteljskih zgodovinarjev namreč top še vedno išče po območju nekdanje Jugoslavije. Srečko Tušar je namreč v svojih zapiskih dejal, da so ga pozneje odpeljali v Beograd in ga postavili na Kalemegdan, Janezu Kavarju pa je povedal, da so v njegovo cev vgravirali ime Triglavski top. »Vendar takega topa tam ni, sem šel pogledat. Iščemo ga naprej, brskamo po arhivih in se pogovarjamo z ljudmi, ki bi morda o tem kaj vedeli. Zdi se nam, da so top v Beogradu skrili in da je vse skupaj povezano s pogajanji za vrnitev Titovih avtomobilov iz muzeja v Bistri,« še razloži. 

Tina Horvat