Planinski vestnik, junij 1936
Dr. Bogumil Vošnjak
7. septembra 1916. Pripravljam se na pot v Zermatt. Vsak dan grem večkrat v Valmont, kjer leži oče bolan v sanatoriju. Danes pa zgodaj v postelj, ker jutri odrinem iz Gliona zgodaj v planine!
8. septembra 1916. Z dvema nahrbtnikoma sem hitel pred šesto uro v dolino Territet, da dobim prvi vlak. Prijetna je vožnja skozi Ronsko dolino. V viežskem bifeju sem sedel mirno pri kozarcu domačega vina; za hip sem pozabil na vojsko. — Srčkana je zermattska železnica. Na levi sem videl visoko na gori harmonične obrise cerkve sredi vinogradov: najvišji vinograd Evrope — Visperterminen. In evo, vino se imenuje »pogansko vino«! Vendar: bolj ko pogled na penečo se reko, me je zanimala notranjščina tretjega razreda, kamor je prišel iz kupeja drugega razreda mogočni zermattski magnat, narodni svetnik dr. Seiler, sin onega Seilerja, ki je ustvaril moderni Zermatt. Zanimiva študija švicarske demokracije: kmetiči so se mu plaho približevali, brez demokratskega ponosa… Eden mu je celo moral iti po tobak in mu nabasati pipo! Po postajah se preriva neizmerno mnogo francoskih in belgijskih internirancev. Viežska dolina je lepa, pa ni grandiozna. Ima nekaj južnega; leži na vzhodu planin, ki so mejniki Italije.
V Zermattu sem se nastanil v patriarhalnem hotelu »Mont Cervin«. Zermatt je mondenska gorska vas. Moj namen je vzpeti se na Monte Rosa. Vodnik je rekel, da bo treba čakati zaradi novo zapadlega snega. Dobro. Opazoval sem tu internirane francoske častnike, katerih široke rdeče hlače me vedno spominjajo tragike 1. 1870., in pod isto streho čistokrvne Nemke in Nemce iz rajha. Zaspal sem, imajoč pred duševnim očesom kolos Cervina.
9. septembra 1916. Zjutraj sem gledal skozi okno na kamenito piramido Cervina-Matterhorna, ki me je zvabil na prosto. Hajdi, obul sem gorske čevlje in brzih korakov sem šel na Gornergrat. Očaral me je pogled z Rifflalpe v dolino. Zrak je bil božansko čist. Pot gor do Grata, ki je bil ves v snegu, ni bila utrudljiva. Hotel na vrhu je zidan kakor grad in pod njegovo gostoljubno streho sem si privezal dušo. Potem sem občudoval božansko panoramo na snežnike. To je res simfonija gorske lepote, kantata planin solncu! Največje čudo je pa ta brezmejni mir okoli nas; neizmerno vpliva na živce. Sredi teh snežnikov sem se kakor prerodil.
Po vrnitvi z Gornergrata je bila konferenca z vodnikom; potrebno je še jutri posvetovanje, da se napravijo poslednji ukrepi.
Obiskal sem zermattsko pokopališče, kjer ležijo žrtve onih, ki so se vzpeli l. 1865. prvikrat na Cervina. Slavohlepneži so bili vsi ti. Pa najoriginalnejši je bil oni tujec, ki je s svojim vodnikom premagal enega najtežavnejših vrhov. Ostal je anonimen in v planinsko zgodovino je prišlo samo ime vodnika. Za Cervina so se pulili Italijani — v ekspediciji je bil poznejši finančni minister združene Italije Quinto Sella in Angleži. Pa zmagal je Anglež Whymper, katerega angleški tovariši so plačali zmago 6 smrtjo.
10. septembra 1916. Cervin je bil zjutraj povsem čist, brez oblakov. Sklenil sem, da se povzpnem na Monte Rosa. Treba je nabaviti potrebščine za turo v snegu, seveda črna očala, zlasti pa dovolj hrane, kajti koča pod ledeniki je prazna. Vodnik in jaz sva se vozila z vzpenjačo do Rifflberga. Od tod se hodi dve uri h koči. Skoro smo imeli pred seboj kočo, ki leži ob kraju hrbta, fantastično posejanega z granitnimi skalami. Koča je odprta in hitro smo se v nji udomačili. Čaša sionskega vina je brzo dvignila razpoloženje. Vsesaval sem v sebe zunaj na pragu božanski zrak večnega snega.
11. septembra 1916. Vstal sem okoli polnoči in gledal skozi okno. Bajen prizor! Lunin svit pada na ledenike. Ta slika me je stresla s svojo pristno veličino. Ob pol 3. sva vstala. Vodnik mi je skuhal čaj. Bil je polmrak in hoja sredi eratičnih skal je bila bolj fantastična nego Dantejeva. Najsilnejši pesnik je diletant v primeri z naravo. Ko smo bili onstran teh skal, se je začela hoja po snegu, novo zapadlem. Vsaka stopinja je morala biti prej pripravljena in le redko je bilo mogoče se tako loviti, da se sneg ni udri. Tišina je bila rajska, nikjer nobenega živega bitja; mir, da bi sapa zastala. Zdajci pa grom padajočih plazov. Tu si duša počije. Tu smo blizu večnosti, .. Kako majhen je človek napram temu orjaštvu! Kaj je svetovna vojska, kaj slavna srbska birokracija, kaj intrige gospoda G. v primeri s temi veličastnimi pojavi narave! Vešče se je treba izogibati razpoklinam v ledeniku. Nekaj ur že hodim navezan na vrv. Za nami je jutranja doba, ko se je bila okoli gor strašna oblakomahija — oblakoborba — ko se je ovijala okoli vrhov debela, temna megla. Solnčni žarki se prikažejo doli v ledenikih … Moje sile po omagujejo; nenavadna visočina vpliva na telo. Pa evo: solnce je tu in nove sile mi krožijo skozi žile. Kak pogled v dolino, na obdajajoče nas ogromne snežnike! Že pred uro so bili rdečkasti od prvih solncnih žarkov. Evo, kaka primera za državnika: Ako on ne stoji dovolj visoko, mu pogled obtiči v megli, ne prodre in ne vidi v dolino — jedra stvari. Ako se pa državnik vzpne do vrha, mu je plast oblakov v srednjih višinah prozorna in vse mu je odkrito. Vidi v drob velikim dogodkom. — Osvežilo me je solnce — poleg čaše sionskega vina. Pot je bila težka, težka. Ledeniki so se raztezali v nedogledne daljine, vendar stoji končno pred nami Dufourski vrh. Pa kako daleč je še do sedla! Lezla sva po snegu na vseh štirih. Kako deviško čisti so ti snežniki! Belina ne more biti bolj bela. Na sedlu smo, vrh je v bližini pred nami. Užival sem v solnčni svetlobi nepopisen pogled na snežnike. Pa kratka je bila radost. Megle, prave favstovske megle, so se začele valiti iz doline, zavile so nas in snežna burja se je pripravljala. Povrh sem dobii mrzlico od visočine (4500 m). Odločil sem se, da se spustimo navzdol. Hoja navzdol je bila seve mnogo lažja. Nekaj časa sva drčala po snegu. Ledene stene so bile najmogočnejše kulise, kar si jih more domišljija zamisliti.
To je svet bajk! Ti snežniki prekašajo s svojimi prelestmi morje. Ko sva prišla okoli 4. ure do Dantovskih skal, sem bil izmučen. V koči sem izpil več kozarcev čaja in potem sem odrinil proti Zermattu. Pot se je vlekla brez konca in kraja. Večerjal sem v Zermattu brez teka in legel spat brez prave utrujenosti.
12. septembra. Zjutraj so se prebudile življenjske energije. Zajutrek mi je teknil sijajno. Samo desna noga je nagajala, bila je vneta. Hotelski račun je bil precej zasoljen. — Po drugi uri je odrinil starinski omnibus na kolodvor. V vlaku so vesele Švicarke pele otožne, preproste pesmi. Spominjal sem se slovenskih planinskih pesmi, prepričan, da bodo še kdaj zaslovele po širokem svetu, ko bodo bohinjska dekleta v narodni noši s slovensko pesmijo pozdravljala Alekdsandra I. ob jezeru. — Po tej hoji po ledenikih Monte Rose mi je glava čista in živci mirni. Zvečer sem prispel v Glion, kjer sem zbudil občno pozornost s svojim zagorelim obrazom. Posetil sem očeta v Valmontu.
Da bi se odpočil od težkega političnega in diplomatskega dela, se je dr. Bogumil Vošnjak od 8. do 12. septembra 1916, sredi svetovne vojne, posvetil planinstvu. Minister Vošnjak nam je dal na razpolago svoj dnevnik, v katerem popisuje tedanjo hojo na Monte Rosa. — Uredništvo.
