Planinski vestnik, junij 1936
Uroš Župančič
Mojstrovka (2369 m), žleb v vzhodni steni, 15. III. 1936.
Prebudil sem se sredi spečih ljudi — »vstani in pojdi!« Neslišno sem zapustil kočo. Hotel sem jutranje solnce prehiteti in ga doseči šele kje zgoraj v žlebu. Smuči sem zadel na rame in v dolgih serpentinah tolkel z okovankami v zmrzli sneg. Naglo sem pridobival na višini. Vrhovi gora so še dremali, po dolinah je bil somrak. Prav v takem jutru se čutim srečnega: sam na snežni strmini, vse naokoli pokojni mir — mir v meni…
Gori proti Rupam sem jo usmeril. Strmina je bila zasnežena, da ni bilo videti borovcev, med katerimi pelje poleti pot z Vršiča preko Rup na Sleme in dalje v Planico. Preden se pot na Rupah prevali, sem krenil k vzhodnemu grebenu Mojstrovke.
Mojstrovka mi je veljala kot nedosežena kraljica zime. Pred tremi tedni, ko sem se solnčil na Jalovcu, sem prišel do zavesti, da je človeku nemogoče se pomeriti z zasneženo severno steno Mojstrovke. Iskal sem torej drugega prehoda. Ob vzhodnem grebenu pelje tik levo ob njem navzgor Nad Šitom žleb, ki poleti ni prehoden radi prevesnih skokov. Sedaj pa, ko je v gorah na debelo snega, je žleb zasnežen in skoki pridejo v enakomerno, dasi občutno strmino.
Na izteku žleba v plaz sem smuči zasadil v sneg. Pričel sem se ob cepinu dvigati navzgor. Tesno sem se oklenil tega zvestega tovariša. Resno delo sem opravljal, ko sem vihtel cepin v strmino pred seboj, ga zasadil, se ob njem potegnil za dva koraka više. To se je ponavljalo, ponavljalo… Močno bije srce v takem delu: borba je zaželjena! Za nič drugega ni v takih slučajih prostora v glavi, nego za premišljeno delo, za bistro presojo položaja, za pravilno kombinacijo stopov in oprijemov.
»Kam vsekam?«
»Kje prestopim?«
»S katero nogo?«
Kombinirati je treba znati sebe, svoje gibe s položajem in z naravo. Burno, a preudarno hite misli in odločitve skozi možgane. Uživa borbeni alpinist v takih položajih. Saj prav zato hodimo na gore, da spoznamo svoje sile in sposobnosti, da do dobra spoznamo svoj lastni jaz. Alpinizem je resna šola za spoznavanje samega sebe; prav v svetu skal in snega najde človek toliko prilike, da doseže to spoznanje!
Alpinist pa, ki si z delom ubija telo in dušo, ni za med nas. — Volja dela iz slabiča močnega človeka; treba pa je volji temeljite šole in prilike za izpopolnitev; prav tu sredi ledu, kjer slabič nima izhoda, se krepi volja.
Za seboj sem puščal stopinje v strmini. Pod vrhovi žleba je sijalo solnce prav na zeleno-modri sneg, prekq njega gre pot k cilju. Sam sem bil, mlad sem še, treba je misliti na življenje; morda bi se umaknil nevarnosti, če bi bilo mogoče; a ni izhoda.
»Nazaj?«
»To pa ne!«
Snega, v katerega sem zbijal stopnje, je zmanjkalo, noga je naletela na led pod drobno plastjo snega. Kako prav je, da narava pravočasno opozori na previdnost!
Odpočil sem se, znojilo se mi je čel o, gledal sem v gladek led, kje bi laglje prišel preko. Zajel sem sapo in pogum, visoko zavihtel cepin, udaril sem. Brizgnilo je mrzlo in ledeno v obraz — zaigralo mi je srce, stopnja je bila zasekana, še votlinico za roko sem usekal in se dvignil. Jeklo je sekalo dalje in mi utiralo pot, stop za stopom, prijem za prijemom vedno više k zgornjemu robu zelenega ledu. V obraz so mi škropile ledene luske, roka s cepinom je bila rdeča, segreta, žile nabrekle, na sencih sem jasno čutil, kako mi bije žila — užival sem in se smejal, pozabil na nevarnost.
Toda dalje! Vrh žleba je bil zaprt z visoko, prevesno opastjo. Z veseljem sem se lotil dela; vera, da sem premagal led, mi je dala upanje, da uspem i v opasti. Tesno pod njo sem se prihulil, se sklonil in že sem s cepinom odsekal velik del prevese; poslal sem jo preko ledu navzdol. Zmrzla je bila in lažje sem jo obdeloval ko spodnji led. Ko sem jo toliko dbdelal, da je bila skoraj navpična, sem zasekal prvo stopnjo, zasadil cepin in se tesno ob strmini dvignil navzgor; šlo je, a sredi opasti sem začutil utrujenost. Treba je bilo si počiti; prilepil sem se še tesneje, sprostil kolikor mogoče ude. Pogledal sem navzdol in presodil opasnost, če mi moči odpovedo. Vendar sem ugotovil, kako bi se pri padcu rešil. Zaupanje vase je ono, kar alpinista v še tako kritičnih trenotkih in položajih ne spravi z ravnotežja. Nikoli se ne sme prepuščati malodušnosti.
Še malo zamahov, še nekaj dvigov in že je roka globoko nad opastjo izsledila oprijem; dvignil sem se, bil sem na vrhu. Uspeh, užitek po resnem delu! Nikoli še nisem preziral planinca, ki uživa na markiranih potih, nikoli nisem alpinista cenil zato, ker je v borbi za lastno življenje premagal to in to. Vsi so mi enaki — z vsemi sem vesel, če so dobili tu sredi gorskih sivih skalnih ali snežno belih velikanov ono, česar so tu iskali: srečo, mir in zadovoljstvo.
Ni zmaga napisana in dosežena z vrhom, na poti k vrhu človek doživlja zmage. Resnica je, da pravi alpinist nikoli ne stremi le po vrhu; morda na poti najde pravih doživetij, celo da jih na doseženem vrhu ne najde več. Rekorderstvo je, če se planinec baha s tem ali onim vrhom, mi pa nismo rekorderji!
Preko vrha Mojstrovke sem šel še dalje tja preko Velike Mojstrovke prav do Travnikove grape. Preko ogromnih snežnih streh sem se sprehajal, užival v solneu, v mislih in dejanjih. Velik praznik je bil za mene ta dan, sam sem si ga naredil. Užitek sem si delal sam, doli pod menoj pa se je ob veliki skakalnici gnetlo toliko ubogih ljudi, ki so tako slabi, da si morajo najeti pomočnike, ki jim delajo veselje in priliko za uživanje. 0 narava, kaj počenjajo s teboj!
Planica je ležala pod nogami — velik dan je bil — mnogo ljudi je občudovalo mogočni Jalovec. Občudovali so ga nekateri s strahom, oni, ki ne čutijo sile in volje po borbi; z grozo so ga gledali — zakaj, saj je ta kristal naših gora tako dober, rad sprejema goste — prav v zimskem času so mu redki obiski dobrodošli. Tudi midva sva se gledala iz oči v oči — blizu sva si bila, bil bi ta lepi dan rad pri Tebi gost, no, pa saj sem te to leto že obiskal — prijatelja sva si!
