Planinski vestnik, junij 1936
A. Debeljak
Plodoviti švicarski planinar, pisatelj, pripovednik, publicist Charles Gos, ki je meseca sušca v Ljubljani v Francoskem institutu predaval o gorah, ima v svoji slovstveni prtljagi med drugim delo La Croix du Cervin (»Križ na Matterhornu«), prevedeno tudi v angleščino in nemščino. V tem delu omenja, da se je prvi krščanski znak pojavil na vrhuncu Rochemelonu (3537 m) v letu Gospodnjem 1356.
Navada, postavljati verska znamenja na vzvišenih prostorih, sega v bajeslovno dobo. Že kaldejska tajna veda govori o svetih gorah. Ako so Grki in Rimljani posvečali bogovom vrhunce svojih pokrajin, so pa tudi kristjani precej zgodaj jeli smatrati višavske točke za zbliževalno sredstvo med nebom in zemljo. Če ne vpoštevamo hribovskih namigov, kakršnih je biblija polna, niti srednjeveških samostanov ali puščavniških bivališč, zgrajenih na skrajni meji sredogorja, smemo trditi, da se je prvo versko znamenje pojavilo v Alpah pred 580 leti. Tedaj je Bonifacio Rotario iz Astija zasadil na Rochemelonu težak bronast triptih: Devico z Detetom. Poslej se je ta šega močno razširila med prebivalstvom alpskih dolin. Zla6ti v početku tega stoletja so postavili obilo svetih soh. Tako se je križ pomikal iz vasi v planšarico, potlej na prelaz in slednjič na nebotični vršac.
Najvišji religiozni simbol v Alpah je danes na Matterhornu. Vsak izletnik, ki je prispel v Zermatt ali v Breuil, je nanj naperil daljnogled iz svojega hotela; vsak hribolazec, ki je prišel z omenjenega vrhunca, je prinesel v svojem spominu živo sliko velikanskega križa, štrlečega v višino in tišino.
Občini Zermatt in Valtournanche sta l. 1900 sklenili, da zgradita monumentalen križ na vrhu Matterhorna: visok 2 m 80 cm in težak 80 kg. Palice iz litega železa so prevlečene s posebno snovjo, da kljubujejo zobu časa in elementom. Za obrambo ima nadalje strelovod, katerega žice se gubijo v bližnje skale. Oblika je preprosta in lična: edini okrasni motiv je podoben črki S; na križišču obeh drogov je pritrjen medaljon z maltskim križcem; na ročicah je zapisan latinski naziv obeh botrskih občin: Pratumborno (pisano obrnjeno: z desne na levo! — Uredn.) et Vallistornensis. (Na spodnjem delu je vdelana letnica 1901. — Uredn.)
V juniju 1901 je prispel križ, razstavljen na več kosov, v Valtournanche, toda Matterhorn je imel še snežno kučmo. Čakati je bilo ugodnejše prilike. Šele v septembru so vodniki — 12 po številu — odrinili dalje. Klecaje pod težkim tovorom, je dolga karavana dosegla zavetišče Louis-Amadee de Savoie (9980 m), kar zadivja neznanska nevihta. Naprej ne ve odprava; ali pa sme nazaj? Sestavine križa so morale prezimiti v koči, vodniki pa so s težavo sestopili v dolino.
Naslednje leto (1902) sta se zaradi hudih viharjev izjalovila dva poskusa, da bi prekoračili drugo postojanko. Naposled dosežejo vodniki, sami sorodniki s priimkom Maquignaz, ob ugodnem vremenu in vetru planinsko zavetišče dne 22. septembra. Nekaj delov križa je že na točki Echelle (4400 m). Odondod prisopihajo na vrh Matterhorna, kjer pripravijo vklado za spomenik; nato se še isti večer vrnejo v zavetišče. Tam se jim pridruži druga četa: kanonik Avgust Carrel in vodniki Jakob Carrel, L. Pession, J. Pellisier. Naslednje jutro so zarana privlekli kose iz litega železa po strašni strmini Lestve (l’Echelle). Kmalu je zastrmel proti nebu orjaški križ, poslednji vijak je že pritrjen. Na surovem oltarju opravi duhovnik sv. mašo. Potem se možje spuščajo po vrvi v nižino. V samoti, 4500 m visoko, pa moli novi monument: njegova senca se razprostira po deviškem snegu kakor utrujene peroti.
