Naš glas, 1928, letnik 4, številka 8
Ko so zelenela polja in vzcvetele breskve, sem izkopal iz spomina lep doživljaj, doživljen z izbrano pobožnostjo v veličastni tišini silnih trentarskih vrhov.
Pol ure hoda proti severu od Bovca, ki leži na lepi ravnini med pogorjem Kanina in zapadnimi krnsko-triglavskimi vrhovi, se Soška dolina razcepi na dva dela. Zapadni del tvori Koritniška dolina, ki začenja pri Klužah, stari avstrijski trdnjavi na silni skali, in se konča na našem znanem slavnem Predelu na nekdanji koroški meji. Vzhodni del pa je prava Soška dolina, ki končuje pod Triglavom. Med obema dolinama se dviga sila strmo, le v nižjih legah obrastlo pogorje, kateremu v središču leži Bovški Grintovec (2344 m nad morjem).
Bila sva skupaj s tovarišem. Pot naju je vodila po Soški dolini navzgor do vasice Soče, oddaljene dobri dve uri hoje od Bovca. Dolina je tu zelo stisnjena, jedva da ima dovolj prostora za Soče, ki je tu še skromen potok, in za cesto. Na obeh straneh so strme nebotične stene. Ne nagajajo zaman zbadljivi sosedje Sočanom, da je videti na njih nebu, še ko je jasno, le pet zvezd. Resnica je, da v zimskem času ne posije solnce v to vas nad mesec dni. Zemlja je tu pač malo hvaležna svojim obdelovalcem. Peščene njivice navadno ne rodijo žilavemu Trentarju niti «čompa» (krompirja), da bi ga bilo zadosti za celo leto. Vse življenje Trentarja visi zato na tropu koz in ovc, ki jih pase čez leto na visokih planinah in po strmih pobočjih nad dolino, za zimo pa jim pripravi sena, ki ga čez leto žanje staro in mlado po strminah postavljajoč se v veliko življenjsko nevarnost. Maslo, jančki in kože, ki jih med letom odračuna trgovcu v Bovcu, navadno niti ne zadostujejo za dolg, ki ga je napravil s kupovanjem soli, koruzne moke, zabele in obleke. Iz tega razloga je življenje Trentarja, ko odraste, trnjeva pot v rabeljski rudnik, v Francijo ali v Ameriko, dekleta pa morajo v Trst ali Aleksandrijo.
V Soči kreneva s ceste na strmo stezo proti planini «Nad Sočo» na pobočju Grintovca. Sem in tja se stezica izgublja v obsežnih vijugah, debelem grušču in skalah, odkrušenih iz sten. Vmes pa poganjajo borni šopi trave. Kjer je prostora za malo položnega sveta, je zrastlo tudi poedino bukovo drevo, tršato in skrivenčeno v težavah gorskega življenja. Odčesnjene veje in trohneči velikani, izruvani s koreninami, pričajo o divjanju prirodnih sil, o strahovitih viharjih ali o bobnečih plazovih. Vmes
žare rdeče grede sleča (rododendrona), prekrasne planinske rože, porojene iz tega silnega trpljenja prav na robu smrti, ali pa sveti osamljena zvezda — srebrna očnica — kot simbol in znamenje olimpijskega
gorskega veselja, ki se poloti planinca ob neposrednem gledanju vesoljstvu v obličje preko pobočij nepremičnih in nemih orjakov.
Le ta gorska Trenta, Trenta življenja na robu prepadov, med viharji in gromenjem plazov ter življenja v čistem gorskem veselju, je mogla roditi divno pravljico o Zlatorogu, o divjem kozlu z zlatimi rogovi, čuvaju triglavskih zakladov, varovancu, iz čigar krvi mahoma klijejo čudovite triglavske rože. Le redek drzen trentarski lovec je doživel srečo, da je videl Zlatoroga, ta utelešeni simbol skrivnostnega blaženstva v gorah. Gorje pa tistemu, ki je hotel več kot simbol: triglavskih rož in zakladov! Blesk Zlatorogovih rogov ga je omotil, da je strmoglavil v prepad ob strahotnem krohotu zelenega lovca (simbol strahote prepadov). Da, gore osrečujejo smele, ki hrepene po njih, a tudi ubijajo. Čudovita je ta trentarska pravljica. Ne čudim se, da je osvojila ves svet.
Vreme že ob odhodu iz Soče ni obetalo nič dobrega. Na planino «Nad Sočo«, oddaljeno dobro uro iz doline, sva dospela že pošteno mokra. Hočeš nočeš sva morala zlesti v pastirski stan, edini na tej planini. V tem času tu ni bilo živine.
Značilni so trentarski pastirski stanovi na planinah za ovce in koze. Čisto drugačni so kot tolminski ali bohinjski za gov. živino. Tolminska planina je cela vas, kjer ima vsak večji posestnik svoj «stan» (stajo) za živino in pastirja; za mlekarno pa je ‘grajeno posebno poslopje. Tu v Trenti je v vsej planini navadno le en velik stan, ki ga deli po sredi na obe strani odprt hodnik. V tem hodniku molzejo pastirji, dva do šest po številu, drobnico na poseben način, da jim gre delo hitro od rok. Pomisliti moramo, da ima večja planina do 200 ali 300 glav drobnice. Na obeh straneh stanu je ograjen prostor za drobnico; na eni strani prihajajo nepomolžene ovce ali koze skozi ta hodnik v roke prvemu pastirju. Ta vsako s par potegljaji nekoliko pomolzejo ter jo takoj porine v roke drugemu, ta tretjemu itd,; zadnji pomolze do konca ter jo odrine v ograjeni prostor na drugi strani stanu.
V teh ogradah ostane živina tudi čez noč; sicer ima na razpolago tudi polovico stanu in hodnik za slučaj dežja ali snega. Podstrešje služi za shrambo sena in za ležišče pastirjem. Druga polovica stanu pa služi za sirarno, kuhinjo in za shrambo, deloma tudi za ležišče.
Nabrala sva suhljadi in zakurila na navadnem «ognjišču» v sirarni. Pokosila sva iz nahrbtnika, posušila že obleko pri ognju, zunaj pa je le še deževalo. Na leseno streho so obupno in enakomerno udarjale dežne kapljice, iz žlebov pa je voda šumno poskakovala v umazane mlakuže. Sem preko pobočij pa je zamolklo šumelo, ko so kapljice bičale skalovje in se je voda v curkih pretakala po vseh žlebičkih in špranjah. Mogočni sunki vetra so kot ogromni gromeči valovi oblivali skale in
tonili v nedoglednost. Megle so se premikale ob stenah Lepe špice in Kanjavca onstran Soške doline, podile se po pečeh nad nami v vetru in semintja zavijale našo kočo v svoj vlažen mrak.
Proti večeru je dež ponehal, megle so se trgale. Gori nad Zadnjico med Kanjavcem in Pihavcem je zabliščalo — njegovo veličanstvo Triglav. V kristalno čistem ozračju je trava zaduhtela po svežosti, po skalah je skoro krvavo rdeče žarel rododendron. Izza sivih sten pa so drug za drugim odkrivali svoja bleščeča temena Mojstrovka, Razor, Prisojnik, Križ.
Odrešenje…
Vstala sva in odrinila. Pot naju je peljala preko položnega pašnika, ki se je počasi zožil v prijetno dolinico, polagoma se dvigajočo med sporednim odrastkom in glavnim grebenom. V travi in grušču so se rahlo poznali sledovi steze, ki jo je ugladila drobnica v preteklih letih.
Grmi pritlikavega ruševja so nama semintja zastavljali pot. — Kmalu sva bila v samem golem skalovju. Poševne narušene skalne plasti so napravljale vtis, ko da sva na steni egiptovske piramide.
Naposled kar povprek čez skale proti grebenu! Vrhovi žare ko škrlatni v zadnjem solncu. Ko prispeva na greben, je solnce že davno zatonilo; sence so zajele dolino in grabile navzgor po molčečih rdečih vrhovih. Orjak za orjakom v svoji nemi nepremičnosti. Hrepeneči pogled zdrkne preko njih na vrhove za njimi, v ravnine, v daljo, v neskončnost. Vse pa preveva neskončna tihota. Dan umira… Obrisi vrhov
na vzhodu postajajo nejasni, prva zvezda zablešči. Dan je umrl. Na zapadu pa je še dolgo, dolgo žarelo, kakor je nama tlel v prsih še dolgo, dolgo spomin na to veličastno umiranje, še potem, ko sva na povratku v temi padala čez kamenje in se spodtikala čez kotanje.
Nebo je migljalo čez in čez posuto z zvezdami, ko sva dospela v najin tihotni stan. Pri ognju sva molče povečerjala in zlezla na svisli v seno.
V rosnem jutru, zardelem v svojem svežem sijaju sva oprtala svoje popotno breme. Noge so nama bile čudovito lahke ob tem veličastnem prizoru bližajočega se jutra. Triglav in Razor sta najprej zableščala v zlatu vzhajajočega solnca.
Tokrat sva hodila po pobočju dalje proti severu. Preteklega dne nisva namreč prišla na greben južno in še precej stran od vrha Grintovca. Poleg tega sva hotela tudi malo poizkusiti plezati. Vzhodno pobočje — naziva stene še ne zasluži — je bilo za to prav primerno: precej strmo, toda z močno razčlenjeno, sicer pa precej krušljivo skalo. Lezla sva po širokem udobnem žlebu vsak v svoji smeri, kar v čevljih seveda, ker plezalne opreme nisva imela nič s seboj. Prav zabavno nama je šlo od rok. Iskanje smeri in oprijemov, oziroma stopov pa neko neprijetno čustvo tesnobe, češ, kaj če zalezeva in ne bo pota naprej; to dvoje povzroča prav napeto pozornost celotne duševnosti. Proti vrhu je bilo treba bolj paziti. Le na enem kraju se je bilo treba precej potegniti pod skalo v višje ležeč žlebček, in sicer tako, da so noge kar prosto zabingljale nad steno, torej je vse telo viselo na prijemih obeh rok.
Na greben sva prišla čez kake pol ure hoje proti jugu od vrha. Greben sicer sam
ni pretežak, vendar ga na enem mestu preseka precej globok žleb, ki takoj povzroči nekoliko tesnobe in precejšnjo zamudo časa.
Veličasten razgled z vrha. Nedvomno je nekoliko tesnejši kot z vrha Triglava, ker ga na severu in severovzhodu nekoliko utesnjuje Jalovec in Triglavsko pogorje, pa je zato toliko pestrejši, ker proti jugu vzdolž Soške doline, čez Stol odpira širok razgled v Furlansko ravnino in na morje.
Ves jugozapad zavzema pogorje Kanina, izza njegovih vrhov pa štrle kot stolpiči gotske katedrale vrhunci Viša in Montaža.
Vzhod je pa ves Triglavov, če štejemo k njemu še greben od Črne prsti, s Krnom vred, gori do Lepih špic. Sever je pa kar preveč založen z vrhovi od vrhov Škrlatice, preko Razorja v Jalovec in Mangart, ki
jim semintje izza ramen kukajo Visoke ture itd. — Lahko rečemo, da je Grintovčev razgled po obsežnosti res visokogorski, po značaju pa bi dejal, da je še bolj visokogorski ko Triglav, ker ima več in bolj divjih skalnatih sosedov. Tudi sam na sebi je Bovški Grintovec lepa, divja in precej samostojna gora; edino le v smeri proti Bovcu ima dolg položen greben, ki končuje v Sinjaku (1637 m) nad Bovcem. Vzhodno pobočje sem že opisal kot strmo, vendar je to še najbolj položno; zapadno je neprimerno bolj strmo in le redko prehodno,
Severno pobočje pa tvori popolnoma navpična stena. Ta stena tvori prav za prav
začetek Trente, in sicer južni začetek, ker gornja Trenta začne v Grintovcu in se obrne odtod naravnost proti severu. Na Logu, kjer je šola in je bilo nekdaj županstvo, tam se Soška dolina obrne proti
jugu. Ta Gorenja Trenta, ta je ona čudovita, nedvomno najlepša slovenska alpska dolina, ki tudi drugod v svetu nima bogve koliko sebi enakih.
J.Z.
