Tedenska tribuna, 8. december 1955
Ko prispejo Tensing in njegovi tovariši v nepalsko prestolnico Katmandu, jih zbrani Angleži sicer veselo pozdravijo, toda že pri prvem razgovoru doživi Tensing razočaranje. Polkovniku Huntu je prav, da pride sirdar v naskakovalno navezo, toda le, če ne bo drugi v boljši formi. Drugo, kar razjari vse šerpe, je to, da jih dado prenočevat v bivšo konjušnico, namesto da bi jim takoj razdelili šotore. Ko tudi še čez nekaj dni hoje ne dobe opreme in šotorov — ekspedicije prejšnjih let so to vedno storile takoj — začno šerpe godrnjati. Major Willy suho izjavi, da dobe vse to šole v Namče Bazarju, češ trti dobrih 300 kilometrov bodo te še potrpeli. Spotoma se pokažejo še razlike v prehrani. Vendar pa šerpe ne znajo »kuhati mule«. Bolj ko se bližajo Sola Kumbu, boljše volje so. Karavana se razdeli v dva dela, da ni predolga. 350 nosačev nosi sedem in pol ton tovora.
25. marca prispejo v Namče Bazar. Prebivalstvo se v trenutku potroji, kajti od vseh strani hite vanj gorjanci, ki je zanje mimohod Everestovcev največji dogodek. Razvije se pravo praznovanje. Toda domačini naglo opazijo, da to ni tak praznik kot lansko leto, ko so se švicarski sahibi razigrani pomešali mednje kot med sebi enake. Tensing pa hodi kot kralj med tabornimi ognji. Gorjanci šepečejo in si ga kažejo s prstom. Drugo jutro se pot nadaljuje.
Angleži so pred odhodom dobro premislili vzroke neuspeha obeh ekspedicij preteklega leta. Švicarjem je manjkalo časa in se niso utegnili aklimatizirati. Angleži pa so odrinili tako zgodaj, da posvetijo kar 3 tedne aklimatizaciji. Na »himalajskih sprehodih« preizkušajo svoje moči in dihalne aparate. Ker živijo poslej skupno v manjših skupinah, spe v šotorih in jedo isto hrano, se šerpe zbližujejo s sahibi. Na hribu pred samostanom Tiangboče prebije odprava tri dni, ki jih spet posvoji treningu. Na majhni plezalni turi spozna Tensing, da ja spet v najboljši kondiciji in to ga navda z neznanskim veseljem.
Ko pridejo do ledenega slapu in še dlje do razpok, se pokaže, kako silno se je spremenila ta lunina pokrajina od lanskega leta. Pokaže se tudi, kako prav je bilo, da so, čeprav zelo neradi, ubogali Tensinga in prinesli s seboj hlode za prehod čez zijajoče razpoke. Mostov iz dur-aluminija bi bilo pač premalo Hillary, ki se je spočetka temu najbolj upiral, skesano prizna Tensingu svojo zmoto. Tu se rodi njuno prijateljstvo.
V taborišču III razloži polkovnik Hunt svoj načrt: spraviti čim več hrane in ostalih potrebščin — kako prav bodo prišle zaloge, ki so jih pustili Švicarji! — v taborišče VIII na sedlu, zadnje taborišče pa postaviti po možnosti više od tistega, kjer sta Lambert in Tensing prebila ono hudo noč. In ko opazi strah v očeh svojih poslušalcev Evansa, Hillaryja in Tensinga — kdor bo moral nositi zadnje taborišče, ne bo sposoben za naskok! — se odreče želji, da bi dal ime zmagi, ki preveva pač vsakega alpinista, odkar hodijo odprave v gore. Zadnje tovore bo nesel sam, če mu bode le moči dopuščale, z
olajšanjem in hvaležno sprejmejo tovariši to žrtev.
Prijateljstvo med Tensingom in Hillaryjem se še poglobi, ko tvorita stalno navezo za zvezo med taboriščem III in IV. Ko nekega večera klepetata v šotora, vpraša Novozelandec Tensinga: »Kaj boste storili, če pridete na vrh Everesta«?
Le-ta z otroškim navdušenjem vzklikne: »Prelepo je, da bi si sploh drznil na to misliti!« In čez nekaj trenutkov: »In vi, kaj boste storili vi?«
»Oženil se bom!« je kratek odgovor. »Če zmagam, bo ponosna name.«
Tensing se ob tem razneži. Spominja se časov, ko je kot razborit mladenič imel isto željo, da bi osvojil svojo Ang — Lamu.
Ko se nekega dne vračata iz taborišča IV v taborišče III, na vsem lepem prihrumi blizzard v vsej svoji grozoti. Nenadoma vzamejo snežni vrtinci vso vidljivost. Treba je naglo stopati, da ne bo zamedlo vseh sledi. Tu pa Hillary nenadoma zakrili z rokama, se prekopicne in izgine. Požrla ga je razpoka, ki se je nenadoma odprla: 8 metrov vertikalnega padca in kar je le slabše, Hillaryse znajde pred steno 80° naklonine brez derez in brez cepina. Toda Tensing ohrani prisebnost. Mirno, kot da je to že ne vem kolikokrat delal, izvleče Hillaryja. Tvegal je lastno kožo. In zdi se, da je bil reševalec uspeha še bolj vesel kot sam rešenec. Le to mu spet zagreni veselje nad tem, da je prvič v gorah ogrozil človeka, ko sahibi na Novozelandčanov navdušeni opis Tensingove spretnosti pri reševanju le skomignejo z rameni: »Enkrat vama je pač vajina vrv morala koristiti!« Kako drugače bi se vedli Švicarji ali Francozi!
Še preden pridejo za Južno sedlo, pove Hunt svoj načrt: na sedlu naj se postavi taborišče VIII, kolikor mogoče dobro opremljeno za 4 sahibe in 8 šerp. Naveze pa naj bi se vzpenjale po naslednjem redu: prva naskakovalna naveza, prva pomožna ekipa, nato druga pomožna ekipa in šele potem druga naskakovalna ekipa. Za prvo naskakovalno ekipo določi polkovnik Bourdillona in Evansa, za drugo pa Hillaryja in Tensinga.
Pri vzponu na Južno sedlo mora Tensing ponovno nastopiti kot pomirjevalec. Vrsta šerp nenadoma oboli. Ko jim izpraša vest, izve sirdar vzrok: sahib Noyce jim je malo preveč pridigal, da je treba doseči zmago Čomo Lungme zato, da bi jo podaril angleški kraljici. Oni pa da nočejo poginiti za angleško kraljico. Tedaj jim Tensing razodene: na vrh ne bo nesel samo zastave sahibov, ampak tudi nepalsko in indijsko in vrh tega še šerpaške praporčke Sola Kumbu in Dardžilinga. To pomaga. Navdušeno mu tovariši obljubijo, da bodo nosili do konca za slavo svojega sirdarja in svojega naroda.
Tensing pride torej že tretjič v svojem življenju na Južno sedlo, ker je še vedno ista snežna pustinja, še vedno hruje Isti peklenski veter z neznosnim mrazom. Ko so odložili tovore, odidejo šerpe pod Tensingovim in Hillaryjevim vodstvom spet v taborišče V. Tam pa izvedo nekaj nepričakovanega.
Polkovnik Hunt se je odločil, da ne čaka niti dneva več, kajti vreme bi se utegnilo poslabšati in da takoj krene z Bourdillonom in Evansom kot njun pomočnik. Šest izmučenih šerp, ki so pravkar sestopili, pa mora spet na pot s tovori. Toda ob prihodu na Južno sedlo so vsi tako zdelani, da sklenejo počakati z naskokom 24 ur, pa četudi se vreme poslabša. V peklenskem hrupu in bučanju prebijejo dve noči. Naslednjega dne se odpravi naveza Evans – Bourdillon, za njo pa Hunt – Namgial, ki pa zmoreta nesti tovor za taborišče IX le do kraja, kjer sta prejšnje leto taborila Lambert in Tensing. Velikodušno pustita tukaj tudi svoji bombi s kisikom naskakovalca. Zato se le s skrajnim naporom privlečeta v taborišče VIII. Tam jima prideta nasproti s toplo juho že Tensing in Hillary. Potem vsi napeto čakajo, kaj bo. Toda ob 15.30 popoldne se vrneta Bourdillon in Evans do kraja izmučena in povesta, da sta se dvignila nad južni predvrh le za kakih 10 korakov.
Ko poležejo k počitku, se Tensing zlekne poleg zdravnika: »Povejte mi doktor Evans, je mogoče?« »Tensing, ne bo se vam več treba vračati na Everest, to krat boste uspeli… če bo vreme lepo,« odvrne dr. Evans. Te besede odmevajo v Tensingovem srcu vso burno prvo noč in še hujšo drugo, kajti veter noče prenehati. Skoraj vsi ljudje na sedlu so bolni. Šele 29. maja se vreme malo zboljša. Lowe, Gregory in Ang Nima odidejo s tovori okoli devete. Tensing in Hillary pa uro za njima. Sila slabotni dosežejo višino 8500 m in se ustavijo na majhni ploščadi, pripravni za šotor. Potem ostaneta Hilary in Tensing sama. Postavita šotor, si pripravita obilno večerjo in še več tekočine, da preprečita nujno dehidracijo. Pregledata zaloge kisika in si ga dovolita do 3. ure zjutraj. Noč poteka v blodnjah in težkih sanjah.
Okoli četrte ure z jutraj pomolita tovariša glavi iz šotora. Jasno je. Temperatura je — 27°. Naredita si zajtrk in ga spet zalijeta z obilno tekočino. Odhajata. Kmalu sta na mestu, kjer sta se Tensing in Lambert ustavila preteklo leto. Od tod vodi naprej kot nož tenak greben s 3000 metrskimi prepadi na levi in desni. Čez eno uro sta na mestu, kjer sta tovariša pustila svoje posode s kisikom. Dovolj bo za povratek. Že sta na predvrhu 8745 m visoko. Le še 143 m vzpona na kakih 300 m razdalje ju še čaka. Toda ti metri so videti vznemirljivi. Greben je popolnoma zasnežen, nemogoče je razlikovati, kje visi sneg v praznino in kjer počiva na skali. Varno in počasi pričneta. Kmalu pa se znajdeta pred oviro, visoko kakih dvanajst metrov. Dvanajst metrov napornega kaminskega plezanja v tej višini! Brez sape obležita, ko sta ga zmogla. Nato pa menjaje se v vodstvu nadaljujeta.
In potem pride veliki trenutek. Ob 11. uri stopita Tensing in Hillary na vrh. Prvi hip velja sproščujočemu občutku, da si sedaj lahko malo oddahneta. Potem si zmagovalca sežeta v roke. Tensing ni pozabil žrtvenega daru svoje male hčerke, modri svinčnik zakoplje v sneg. Razvijeta zastave in Hillary fotografira. Ves svet, se zdi, je pod njunimi nogami, gozd najvišjih vrhov zemlje! Tensing je medtem večkrat naglo obrnil glavo. Nekoga čuti za seboj in ta občutek postaja določen: prijatelj Lambert. Mogoče prav ta trenutek misli na Tibetanca, ki mu tu posveča svoje navdanejše misli z njegovim darilcem — rdečim šalom okoli vratu.
Toda že je čutiti pomanjkanje kisika. Začne se težavni sestop. Ko bi ne bilo ob poti dveh bomb kisika, bi najbrž nikoli ne prišla dol. Ob 14. uri popoldne sta v taborišču IX. Za vzpon sta porabila pet in pol ur, za sestop 2 uri en četrt. Še nekaj krepkih požirkov limonade in zopet na pot! Utrujenost in izčrpanost se naglo stopnjujeta. Končno sta v taborišču VIII. In ko se zgrudita na spalni vreči, se peklensko Južno sedlo izpremeni v paradiž.
Spodaj v globači, v taborišču IV je vse razburjeno. Nič točnega se še ne ve. Neki sahib je skoraj razbil radio, ki je oznanjal neuspeh britanske odprave. Angleški tisk že dva dni pripravlja svoje bralce na razočaranje. Domenjenega znaka, ki bi sporočil zmago, ni. Toda Tensing in Hillary sta hotela uživati ob veselju tovarišev. Šele, ko sta čisto blizu, dvigneta palce v znak zmagoslavja. In tedaj vidi Tensing prizor, kakršnemu še ni bil priča pri Angležih. Hladni, zadržani, skoraj pusti možje prično skakati in vpiti kot obsedeni. V vsem tem dirindaju pa se zgodi spet nekaj, kar mu pokvari svečano, radostno občutje, Vsi obkrožajo Hillaryja, ga slave, mu stiskajo roko ~ 8m zadaj pa caplja še vedno navezan na vrv Tensing. In spet mu polete misli k švicarskim tovarišem. Kako vse drugače bi bilo, če … Pač pa se mu šerpe kot božanstvu počasi in boječe približajo, se priklanjajo pred njim in spoštljivo dotikajo njegovih rok.
Dirindaj je tudi v malt Tensingovi hišici v Toon Soongu. Množica ljudi je navalila vanjo in vzklikala prestrašenim Ang— Lamu, Pem—Pem in Nimi. srečni družini velikega zmagovalca. Dva imenitna gospoda jih povabita na sprejem pri guvernerju.
Hillary in Tensing počivata nekaj časa v samostanu Tiangboče. Iz vseh vasi Sola Kumbu prihajajo šerpe izkazovat čast otroku Thamija, ki se je pred 18 leti odpravil za čudovitimi prigodami. Pride tudi Tensingova stara mati in njene prve besede so: »Sedaj, ko si uspel, ti ne bo treba več tvegati življenja po gorah.«
Ko prideta zmagovalca za preostalo karavano v Katmandu, naletita na zelo napeto ozračje. Prva tri sporočila angleške kraljice, njenega soproga in predsednika vlade, so bila namenjena izključno Britancem. Hillaryju in Huntu so bila podeljena pomembnejša odlikovanja kot Tensingu. Kot odgovor na to podeli kralj Tribhuvana Bir Bikram večje odlikovanje Tensingu in manjši onima dvema. Angleški časnikarji na eni strani, nepalsko ljudstvo na drugi se potrudijo, da se razdor še poglobi. Obupani Tensing se zaman sprašuje, kjer je zdaj planinsko prijateljstvo. Kljub vsemu slavljenu in čaščenju, v katerem tekmuje ves Nepal, se počuti pošteno nesrečnega.
Položaj reši njegov in njegove družine odhod v London. V triumfu, ki ga čaka, si skromni, toda dostojanstveni Tibetanec s svojim smehljajem osvoji prebivalce glavnega mesta Anglije. Nepismeni mož se z vsem svojim nastopom pokaže prav tako gentlemana kot katerikoli imenitni britanski gospod. Potovanje se nadaljuje še v Švico, kjer ga čaka nadvse prisrčno svidenje s prijatelji, ki mu s veseljem razkažejo svoj gorski svet. Končno je utrudljivih doživljajev konec. Zopet najdemo Tensinga v Dardžilingu. Na alpinistični šoli, ki jo ustanavljajo, mu podele mesto direktorja.
Velika pustolovščina je končana, cilj dosežen.
