Primorski dnevnik, 7. december 1955
Preplezala sta v prvem zimskem vzponu težko nemško smer triglavske Severne stene
Prejšnjo nedeljo sta vstopila v Severno triglavsko steno mlada slovenska alpinista Aleš Kunaver in Ante Mahkota. V ugodnih snežnih razmerah sta preplezala težko nemško smer, kar predstavlja prvi zimski vzpon v tej smeri. Oba alpinista sta za vzpon rabila 80 ur in sta morala v steni trikrat bivakirati.
O tem vzponu objavlja Ljubljanski dnevnik obširnejši opis, ki ga ponatiskujemo:
Ljubljanska plezalca Aleš Kunaver in Ante Mahkota sta 28. novembra vstopila v Nemško smer v Severni steni Triglava. Podnožje stene je bilo še kopno, toda že po prvih metrih v steni sta imela plezalca opravka s pršičem! Prvi dan sta zelo dobro napredovala ter sta preplezala dve tretjini stene, ki je visoka približno 1200 m. Ob treh popoldne sta se mlada plezalca že odločila za bivak pod oknom, ker sta bila prepričana, da više v steni ne bosta našla primernejšega mesta za prenočevanje.
Noč sta dobro prestala in sta se naslednji dan spustila po steni nekoliko navzdol ter sta nato po Zlatorogovih stezah prečila na steber, po katerem poteka nadaljnja smer. Polička, po kateri se plezalec poleti brez težav giblje, je bila globoko zasnežena in plezalca sta si morala sleherni meter višine priboriti z napornim in zamudnim delom. Nadaljnji vzpon nad poličko je zahteval ta dan od plezalcev skrajni napor in izredno znanje in le za poldrugi raztežaj vrvi pod poličko je prehitela Mahkoto in Kunaverja druga noč v steni.
Dobro pripravljena na prenočevanje sta tudi to noč v dvojni šotorski vreči še kar ugodno prebila ter naslednjega dne nadaljevala s plezanjem. Toda stena se je zarotila proti njima. Vsa skala pod pršičem je bila pokrita s stekleno plastjo ledu in v trdem boju sta se morala plezalca v pravi tehniki plezanja v ledu ter z uporabo lednih klinov prebijati meter za metrom kvišku. Ure so minevale kot minute, dan se je znova nagnil in tretja noč je zatekla plezalca le nekaj raztežajev više kot sta bivakirala prejšnjo noč.
Tudi to noč sta plezalca še razmeroma dobro prebila na snežni višini, kjer je sneg nudil kar dobro stojišče na kraju, ki bi bil za bivakiranje poleti dosti manj ugoden. Četrti dan sta preplezala plezalca znano Lusko v Nemški smeri ter še preostali del stene, ki ju je ločil od Kugyjeve police.
Izstopni kamin za Kugyjevo polico, kjer dosega stena svojo najvišjo točko, je bil popolnoma zaledenel in zasnežen ter je predstavljal enega najtežjih raztežajev vse ture. Ko sta plezalca izstopila, se je znova nagibal dan in tako sta bila prisiljena na neugodnem mestu na robu stene četrtič prenočevati. Bivak je bil hud in je že utrujena plezalca še bolj izčrpal.
Najkrajša pot na Kredarico preko Kugyjeve police in Triglavskega ledenika je bila zaradi nagnjenosti pobočij in ogromnih količin nesprijetega snega, ki bi se mogel ob najmanjšem impulzu utrgati kot plaz, prenevarna in zato sta plezalca odšla za Planjo ter obšla masiv Triglava z južne strani in tako prišla po precej daljši poti na Kredarico.
