Na današnji dan pred 25 leti sta Hillary in Tensing stopila na najvišji vrh sveta – Prihodnje leto Jugoslovani
Še v prvi polovici XIX. stoletja ljudje niso vedeli, da se na meji med današnjo Kitajsko in Nepalom dviga vrh, ki mu ni enakega po višini. Sicer pa je komaj leta 1860 nam neznani pomočnik zemljemercev stopil na prvi vrh (Šila, 7025 m visok vrh na področju Punjub), ki je bil visok več kot 7000 m. Leta 1852 pa so zemljemerci indijske topografske službe med računanjem ugotovili Peak XV. je visok 8840 m, torej je najvišji.
In čeprav so se celo med zadnjo vojno se pojavljali glasovi o raznih gorah, ki se dvigajo se višje, je pri tem ostalo. Ime pa so mu dali leta 1956 po Georgu Everestu, ki je imel pri vsem tem edino zaslugo v tem, da bil od 1834-43 vodja topografske službe v Indiji. Da bi se potrudili in našli imena domačinov, se najbrže niti spomnili niso. In tako danes le redki pišejo o Čomolungmi, Sagarmati…
Načrt, da bi organizirali ekspedicijo na Mount Everest, je bil napravljen prvič menda leta 1913, toda prišla je vojna in druge skrbi. Leta 1920 pa so v Londonu osnovali (Kraljevsko geografsko društvo in Angleški AC Monutaneering Everest Comite in pričel načrtne priprave. Rezultat je bila 1. angleška odprava pod vodstvom C. K. Howards Buryaja. Prek Tibeta so dosegli Severno sedlo (6990 m) in raziskali možnosti, kar je bil tudi namen. Naslednje leto jim je sledila odprava, ki jo je vodil S. G. Bruce. Dosegli so za tedanje pojme neverjeten uspeh: North, Mallory in Somervell so 31. maja dosegli višino okoli 8225 m brez kisika (1), tri dni za njimi pa sta Bruce in Pinch prišla celo na 8326 m toda že s kisikovim aparatom. Do leta 1938 le sledilo še šest odprav, vse so bile angleške in vse so poskušale iz Tibeta, preko Severnega sedla. Navišje sta prišla Irvin in Mallory, ki so ju 8. maja 1924 poslednjič videli na višini 5060 m. Na vrh pa najbrž nista prišla.
Nepal odpre vrata
Po drugi svetovni vojni je bila dolgo časa močno ovirana planinska aktivnost v Himalaji. Toda leta 1951 so Britanci spet lahko poskusili in to iz Nepala, iz dežele, o kateri so pred vojno lahko le sanjali. Toda odpravo pod vodstvom Erica Shiptona je zaustavil ledenik pod Južnim sedlom, prek katerega pa so videli, da bi se dalo priti na vrh. Potem so se leta 1952 v tekmo vključili Švicarji. Toda Britanci so imeli prednost (predvsem v izkušnjah) in naslednje leto jim je bilo dano, da pod vodstvom Johna Hunta uresničijo, kar so njih predniki zastavili že leta 1913.
29. maja 1953, ob 11.30 sta bila na vrhu Novozelandec E. P. Hillary in Šerpa Tensing Norgaj. In v svet so vsi srečni poslali novico: All is well! Vse je v redu! To je bilo namreč dogovorjeno geslo v primeru zmage s katero so se poklonili novi angleški kraljici Elizabeti. Alpinisti vsega sveta pa so s tem dobili tudi izziv poskusite! Mount Everest se od tedaj takorekoč ne more več oddahniti, pravice do poskusa so razprodane za spomlad in jesen, vsako leto lahko prideta po dve odpravi.
Do vključno leta 1972 je bilo 21 odprav (če odštejemo poskuse posameznikov in manjših skupin), po tem sta vsako leto sledili po dve pred in po monsumu leta 1975 pa so bile s kitajske celo tri. Torej doslej najmanj (zaradi pomanjkljivih podatkov o povojnih poskusih prek Tibeta, morda številka ni povsem točna) 36. Toda le 16 jih je bilo uspešnih. In koma se enkrat toliko je bilo na vrhu alpinistov.
Brez kisika
Letošnja avstrijska odprava imela (posebno v tujem tisku) veliko publiciteto in o dosežku Habelerja ter Messnerja večina piše superlativih. Oglašajo pa se tudi drugi, ki trdijo, da vzpon morda le ni bil opravljen povsem brez kisika. Znano je namreč, da je bila norma drugih za vzpon vrh pet steklenic kisika. Ena do zadnjega tabora, dve za noč v njem ter dve za vzpon in sestop. Torej so morali biti višinski tabori kar dobro založeni s kisikom. In iz tega izhajajo ugotovitve, da sta s tudi oba slavljenca kaj lahko privoščila kak požirek v nočnih urah. Kot potrdilo temu naj bi bil tudi njun hitri vzpon (6 ur z Južnega sedla (7990 m) do vrha (8948 m), na katerem sta bila že ob 12. uri. Toda vsa taka in druga sklepanja njune slave najbrž ne bodo zmanjševala, dobro zastavljena propagandna akcija je obrodila sadove. Sicer pa smo bili nekaj podobnega že priča. Njun vzpon na Hidden Peak so tudi razglasili za povsem v alpskem stilu. na festival v Trentu pa so tu potem videl oba na platnu, okoli njiju sonce itd. Toda iz pisanja Poljakinj smo izvedeli, da sta uporabila njihovo pot ter višinsko bazo. Seveda pa bi bilo krivično, če ima ne bi priznali resnično profesionalnega pristopa k zmagi. Messnerju pa tudi daru za pisanje ter predavanja. Prav ob upoštevanju teh dveh njegovih kvalitet nam šele postane prav razumljiva njegova slava.
Spomladi poskusijo naši
Jeseni je sedaj na vrsti še nemška odprava, ki pa se ji bodo priključili še nekateri tuji znani alpinisti, vodil pa jo bo dr. Herligkoforer. Njih cilj je JZ stena, želja pa, da poleg angleške dokončalo evropsko smer, ki naj bi bila bolj direktna.
Konec februarja prihodnje leto na bo že odšla na pot naša odprava. V njej bo poleg vodje Toneta Škarje še 24 alpinistov (iz Slovenije, Hrvatske ter Bosne in Hercegovine), odprava pa se je odločila za prvenstveno smer po zahodnem grebenu.
Kako je prišlo do odločitve ta vzpon je povedal Aleš Kunaver, načelnik komisije za odprave
tuja gorstva PZS: Želja, da naš alpinizem obogatimo z novo kvaliteto, vzponom na najvišji vrh sveta, je že stara. Za to, da smo se odločili za novo smer, pa so razmere dozorele šele po uspehu v južni steni Makaluja. Smer, ki smo jo začrtali, bo objektivno varna, bo pa odpravi zadal veliko preglavic transport v spodnjem delu in je zato tudi nekoliko številnejša. Toda danes nekaj velja le še nova smer in menimo, da jo le naša sedanja generacija zmožna izpeljati.
FRANCI SAVENC
TRIGLAV IN PLANINSKA ORGANIZACIJA
Delo, 29. maj 1978
V nove zarje
29. maja 1953 sta Novozelandec Hillary in Šerpa Tensing kronala 40-letne napore Angležev, da bi osvojili Everest, najvišji vrh sveta. In prav dejstvo, da ga nista osvojila Otočana, jih je gnalo, da so leta 1976 pripravili še eno odpravo po normalni poti, čeprav so leto pred tem opravili prvenstven vzpon prek JZ stene.
29. maja 1925 je bila na vrhu (za Japonko Junko Tabel) še druga alpinistka Pan Do, članica uspešne kitajske odprave. Kitajka in njeni tovariši so si malo pod vrhom menda tudi sneli maske in prišli na vrh brez uporabe kisika.
31. maja 1944 je bila na Triglavu skupina III. slovenske narodnoosvobodilne udarne brigade Ivana Gradnika, ki je pristopila prek Uskovnice. V vpisno knjigo, v katero so bila po letu 1941 vpisana praktično le imena posameznih nemških vojakov, so v rubriko, od kod prihaja, vpisali: le grmovja. Njim je 2. avgusta istega leta po poti čez Komar sledila še partizanska igralska skupina, ki se je vpisala že s polnimi imeni in v rubriko kam potuješ je Lev Svetek z velikimi črkami napisal V NOVE ZARJE.
3. junija 1956 so v Solkanu odkrili spominsko ploščo dr. Klementu Jugu, piscu in plezalcu, ki je bil še dolga leta nekak duhovni vodja seveda s svojimi dejanji in spisi – mladih alpinistov.
3. junija 1930 je bil osvojen prvi osemtisočak, 8078 m visoka Anapurna. Ni bila dolgoletni problem, kot npr. Everest, saj njeno ime zasledimo v literaturi žele od leta 1949, pa še tedaj so jo opazovali le od daleč. Francozi, ki so jo osvojili pa tudi niso imeli predhodnikov, na izkušnjah katerih bi se pripravili.
Ko so Francozi leta 1960 ugotovili, da se ne bodo mogli povzpeti na Dhaulagiri, so se na hitro odločili in odpotovali proti Anapurni. In 3. junija ob 14. uri je Herzog te dvigal cepin z zastavico, Lachenal pa ga je fotografiral. Toda potem se je za čela tragedija. Herzog je bil povsem odsoten in Sele, ko je videl, da se tovariš že spušča, je šel za njim tudi sam. Malo nižje si je snel rokavice in zdrsnile so po strmini. In ko je končno našel taborišče, v njem pa Rebuffat in Terraya, je imel že hude ozebline. Lachenala pa še ni bilo. Njega so potem našli kakih 100 m nižje, ležečega na strmini in brez kape, rokavic in samo z eno derezo. Tudi on je bil hudo ozebel. Toda to še ni bilo dovolj. Vreme se je hudo poslabšalo in med sestopom, ko sta Rebuffat in Terray pomagala ozeblima tovarišema, sta spoznala, da imajo vsi snežno slepoto. Le s težavo so se vrnili med ljudi. Toda preživeli so in se tudi vrnili v gore.
DVA TIROLCA, 33 letni Reinhold Messner iz italijanskih Tirol in 35 letni Peter Habeler iz avstrijskih Tirol, sta bila prva človeka, ki sta se 8. maja t. l. povzpela na 8.848 metrov visoki Everest brez mask za kisik. Ko sta se pred 25 leti Hillary in Tensing povzpela kot prva človeka sploh na vrh Everesta, sta oba nosila kisikove maske … Svobodna Slovenija, 18. maj 1978
