Slovenske novice, 17. julij 2019
Janez Svoljšak v baznem taboru med spanjem izgubil zavest. Z dekletom sta hotela na šesttisočaku preplezati novo smer.
LJUBLJANA –Ponedeljek je bil zelo žalosten dan za slovenski alpinizem. Odšel je Janez Svoljšak, komaj 25-letni alpinist iz Škofje Loke, smrt ga je doletela, še preden je sploh dobro začel živeti svoje sanje. V ponedeljek je v baznem taboru pod goro Tahu Rutum v pakistanskem delu Himalaje med spanjem malo pred četrto uro zjutraj globoko zahropel, izgubil zavest in prenehal dihati. O vzroku ni še nobenih informacij, domnevno je šlo za srčni zastoj ali morda pljučni edem.
»Odprava Pakistan se je začela, jutri gremo v vas Hispar in se pripravimo za pot do baznega tabora,« je v svoji zadnji javni objavi 23. junija sporočil na svojem družabnem profilu.
Mlad, a velik človek
»V baznem taboru so takoj začeli izvajati nujno medicinsko pomoč in ga tri ure oživljali, a žal zaman. Zdaj potekajo aktivnosti za prevoz preminulega v dolino in nato v Slovenijo,« so zapisali v svojem sporočilu na Planinski zvezi Slovenije (PZS) in zaželeli iskreno sožalje Janezovim najbližjim. Odprava, katere članica je bilo še Janezovo dekle in soplezalka Sara Jaklič, je bila takoj po smrti prekinjena in je na poti v domovino, pri tem ji pomaga tudi PZS.
Žalujejo tudi v Alpinističnem odseku (AO) Kranj, kamor se je Janez vpisal še kot mladoleten, s svojim očetom. »Pri rosnih 25 letih je bil velik človek, vsa čast mu. Alpinistično kariero je gradil postopoma, od lažjih proti težjim smerem, vztrajnost in zagnanost sta mu bili domači, tudi ustaviti se je znal in obrniti, ko je bilo treba. Kot osebnost se je zgradil v dobrega in srčnega moža, od začetne mladostne prežetosti z alpinizmom je z leti negoval tudi druge pomembnosti in vrline v življenju. Pripadnik odseka, vodja alpinistične šole, kolega, prijatelj,« so se od prijatelja poslovili prijatelji iz AO Kranj.
Prisrčen in nikoli zaletav
Zelo pretresena je zaradi smrti mladega alpinista tudi načelnica podkomisije za ledno plezanje pri PZS Jasna Pečjak, z možem Andrejem Pečjakom sta v Slovenijo pripeljala tekmovalno ledno plezanje, v katerem je nedavno, preden se je vrgel v alpinizem, blestel tudi Janez Svoljšak. »Nimam besed ob tej izgubi, tako prisrčen fant je bil! Zagotovo ga ni človeka, ki ga ne bi imel rad. Kako težko je govoriti o njem v pretekliku, vse je bilo še pred njim. Mi smo skupaj tekmovali, midva z Andrejem kot sodnika, on pa kot zelo mlad in navdušen fant, ki je že kmalu začel tekmovati na svetovnih pokalih. Pred par leti se je moral odločiti, ali bo še naprej tekmoval v lednem plezanju ali bo šel v alpinizem, in premamilo ga je slednje. Bil je med najbolj perspektivnimi slovenskimi alpinisti, hudo škoda ga je, fanta … Jaz ga še vedno vidim kot fanta, kako ga je mama še kot otroka vozila na tekme in treninge. A kljub mladosti je bil zelo razumen in nikakor ne zaletav. Ne, ni bil kot mlad kozliček, ampak zelo premišljen,« pripoveduje Pečjakova in ne pozabi omeniti niti njegove pripravljenosti, da je vsakemu priskočil na pomoč.
Alpinist z žarom Bil je večkratni državni prvak in zmagovalec slovenskega pokala v lednem plezanju, osvojil je naslov evropskega prvaka, svetovnega mladinskega prvaka in zmagal na tekmi svetovnega pokala. PZS mu je zaradi izjemnih dosežkov večkrat podelila naslov najboljšega tekmovalca v lednem plezanju. Po končani tekmovalni karieri v lednem plezanju se je z vsem žarom posvetil alpinizmu. Leta 2014 je kot najperspektivnejši alpinist prejel Bloudkovo plaketo, nekaj časa je bil tudi član SMAR. V domačih in tujih gorstvih je ponovil veliko težkih skalnih in kombiniranih smeri.
Treniral v domači garaži
Svoljšak in Jakličeva, ki je članica SMAR (Slovenske mladinske alpinistične reprezentance), sta odšla v Karakorum, ki je pakistanski del Himalaje, da bi preplezala novo, prvenstveno smer na območju zahodnega grebena šesttisočaka Tahu Rutuma (6651 m). Kot je pred odhodom povedal Janez, ki je bil tudi vodja odprave, ju je gora pritegnila zato, ker se kot izrazit stolp dviga nad ledenikom in ker sta ugotovila, da zahodni greben še ni preplezan. Čas zelo številnih odprav v Himalajo na najvišje vrhove je že zdavnaj mimo, zdaj so alpinistični izziv postale manj znane, nižje in celo neosvojene gore z zelo zahtevnimi smermi.
Svoljšak je svojo alpinistično pot začel v četrtem razredu osnovne šole, to je bilo leta leta 2005. Takrat se je začel ukvarjati s športnim plezanjem in z očetom sta za treninge žrtvovala kar domačo garažo. V njej sta postavila plezalno steno in jo spremenila v plezalno dvorano. Kmalu pa so ga zamikali pravi hribi, zato je športno plezanje opustil, se vpisal v kranjski AO ter začel ledno plezanje in vzpone v hribih.
Kot alpinist se je preizkusil že na več odpravah, v Pakistanu in Patagoniji ter na Aljaski, plezal je tudi v kanadskem Skalnem gorovju ter Montani in Koloradu v ZDA. Letos spomladi sta s soplezalcem Miho Zupinom (AO Kranj) opravila pet izjemnih prvenstvenih vzponov na Aljaski, od tega tri na deviške, še neosvojene vrhove.
V stenah se je našel
»Plezam že od majhnega. Rad imam sicer številne športe, a spoprijeti se s skalo/steno mi pomeni konstanten izziv. Ne morem se dogovoriti z mrazom, vetrom, ledom ali soncem, a so moji vsakdanji učitelji. Dogovorim se s soplezalcem, s katerim se varujeva. Zaupava si in zaupava naravi. Če obrnem meter pod vrhom, vem, da dobim novo priložnost. Že dolgo čutim, da sem našel tisto … izpopolnjuje me celostno. V naravi odkrivam nove možnosti. Meje si postavljam sam,« je nekoč dejal Janez.
Novica o tragediji v Karakorumu močno odmeva v svetu alpinizma. Z vseh koncev sveta se na spletu oglašajo njegovi prijatelji, ki kar ne morejo verjeti, da prijaznega in odličnega mladega alpinista ni več. »Življenje je kratko, a v gorah je večno, počivaj v miru,« je napisal eden od njih.
Tina Horvat
