Z Ministrstva za lokalno samoupravo, kohezijo in regionalni razvoj so nedavno z navdušenjem sporočili, da je projekt VrH Julijcev 2 prejel skoraj 3,8 milijona evrov, od tega več kot 1,5 milijona evropskih sredstev. Namen projekta je izboljšanje stanja sedmih ogroženih živalskih vrst in šestih habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku. Na papirju zveni odlično. Kdo bi lahko nasprotoval varstvu narave?
Projekt se izvaja v okviru Programa evropske kohezijske politike 2021–2027. Za projekt v skupni vrednosti 3.791.449,03 evra bo Evropski sklad za regionalni razvoj prispeval 1.516.579,61 evra. Upravičenci do sredstev so Javni zavod Triglavski narodni park, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, KGZS Kmetijsko gozdarski zavod Kranj in Zavod za gozdove Slovenije.
Vprašanje pa ni, ali je treba naravo varovati, temveč zakaj moramo za isto nalogo vedno znova odpirati nove milijonske projekte.
Triglavski narodni park obstaja že desetletja. Zavod za gozdove Slovenije obstaja zato, da skrbi za gozdove. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije se ukvarja s pticami. Kmetijsko-gozdarski zavod Kranj deluje na področju kmetijstva in krajine. Vse te ustanove so že financirane iz državnega proračuna. Zdaj pa za opravljanje nalog, ki sodijo v njihovo osnovno poslanstvo, prejemajo še dodatne milijone iz evropskih skladov.
Še bolj zaskrbljujoče je uradno pojasnilo, da je stanje vrst in habitatov »neugodno oziroma slabo, brez pričakovanega izboljšanja«. Če smo v zadnjih dveh desetletjih za raziskave, monitoringe, upravljavske načrte, akcijske programe in različne naravovarstvene projekte porabili desetine milijonov evrov, bi bilo legitimno vprašati, kaj je šlo narobe. Namesto analize dosedanjih učinkov dobimo nov projekt in nova sredstva.
V gorniškem svetu ta logika ni neznana. Ko planinska pot propada, jo obnovimo. Ko koča potrebuje prenovo, zamenjamo streho. Rezultat je viden. Pri številnih naravovarstvenih projektih pa ostajajo rezultati pogosto skriti za kupi poročil, prispevkov (From basic data to integrated visitor guidance: building visitor management on reliable data in TNP), delavnic (One Health Approach – OHA), interpretacijskih tabel in strokovnih študij. Ob koncu projekta javnost redko izve, koliko se je stanje vrst dejansko izboljšalo in ali bi bilo mogoče enake rezultate doseči z bistveno manj denarja.
Ob tem se postavlja še širše vprašanje. Julijske Alpe se soočajo z množičnim turizmom, prometnim kaosom v dolinah, pritiskom na planinske poti in pomanjkanjem sredstev za osnovno infrastrukturo. Prostovoljna društva in planinska društva pogosto zbirajo denar za najbolj nujna vzdrževalna dela, medtem ko se za projektne pisarne, upravljavske dokumente in administracijo brez večjih težav najdejo milijoni.
Narava nedvomno potrebuje varstvo. Vendar bi morali od vsakega milijonskega projekta zahtevati preprosto vprašanje: kakšen bo merljiv rezultat in kako bomo čez pet ali deset let vedeli, da je bilo skoraj štiri milijone evrov smiselno porabljenih?
Če odgovora ni, potem ne gre več za varovanje narave. Gre predvsem za varovanje sistema, ki živi od projektov. Nam navadnim ljudem res niso potrebni milijoni, da bi razumeli »globoko Evropo«, »globoko pranje, popoldanski SP, dvoživke …«.
Katero cesto v TNP bodo drugo leto zaprli? Krma, Kot, …?
PN
