Gorsko reševanje (pri nas) se je v zadnjem stoletju (novem tisočletju) močno spremenilo. Nekdaj so bila reševanja zelo naporna, terjala klene dedce, počasnejša, oprema skromnejša, nevarnosti pa večje. Reševalna moštva so bila v primerjavi z danes (seveda ne upoštevamo helikopterskih ekip) res maloštevilčna. Starejši reševalci se še spominjajo časov, ko so veljala tudi nenapisana (interna) pravila, da naj najbolj izpostavljenih nalog ne opravljajo mladi očetje. V takšno pretežno moško okolje so prve ženske vstopale počasi in vztrajno, najprej kot posameznice, precej kasneje kot enakovredne članice gorskoreševalnih ekip.
Čeprav uradna vključitev žensk v organizirano gorsko reševanje sega šele v zadnja desetletja, njihove sledi v slovenskem gorništvu in reševanju najdemo mnogo prej. V času, ko so visokogorske pašnike še ogrožali volkovi in medvedi, so v gorah prevladovali moški. Z zmanjševanjem nevarnosti so se v gorski svet vse pogosteje podajale tudi ženske. Med njimi so bile takšne, ki jih ni bilo strah ne izpostavljenega sveta ne plezanja.
Med pionirkami izstopa Rozalija Škantar, znamenita Šestova Rozala iz bohinjske vodniške družine, ki je leta 1870 kot prva znana ženska stopila na Triglav. Sodobniki so ji nadeli laskavi naziv »gorski vodnik v krilu«. Med predhodnicami velja omeniti tudi Jožefo Berlec, Jerinčkovo Pepo iz Kamniške Bistrice, ki je že leta 1911 sodelovala pri iskanju izgubljenih lovcev, in Jerico Peterman, Vahico iz Mojstrane, ki je sodelovala pri zahtevnih iskalnih akcijah pod Triglavom.
Pomembno mesto pripada tudi alpinistkam. Nevina Rebek – Prevec je leta 1924 (najbrž) kot prva Slovenka preplezala Triglavsko severno steno, pozneje pa svoje farmacevtsko znanje uporabila tudi pri pomoči ponesrečenim. Leta 1927 sta bila v reševalni odpravi pod Špikom tudi Mira Marko Debelakova in Edo Deržaj, ko so domnevali, da sta se Pavla Jesih in Tone Guerra ponesrečila. Med drugo svetovno vojno so pri reševanju sodelovale tudi Heda Erjavšek in njeni spremljevalki, ki so v Turski gori prevzele težak del nalog, medtem ko je bila večina moških zaradi vojne odsotna.
Po vojni so se ženske vse pogosteje pojavljale v vrstah gorskih reševalcev. Leta 1947 zasledimo Staziko Černič med ljubljanskimi reševalci pod Kočno, istega leta pa je bila na zveznem plezalno-reševalnem tečaju tudi predvojna alpinistka Aleksa Ivanc. V petdesetih in šestdesetih letih so bile v reševalnih vrstah zdravnice, med njimi dr. Vida Košmelj in dr. Ljubica Zavrnik, na strokovnih usposabljanjih pa tudi priznane alpinistke, kot je bila Helena Lužar.
Resnejše odpiranje vrat ženskam v Gorski reševalni službi se je začelo šele v osemdesetih letih. Sprva predvsem zato, da bi kot zdravnice predavale prvo pomoč. Toda hitro se je pokazalo, da ne želijo ostati le v predavalnicah. Špela Kristan, Anda Perdan, Mira Zaman, Mira Ažman, Martina Zupančič, Božena Žižič, Eva Pogačar, Lidija Honzak in druge so postopoma prevzemale tudi najzahtevnejše naloge na terenu. Ob tem so morale pogosto preslišati marsikatero pripombo zagovornikov tradicionalnega pogleda, da so ženske primernejše za druge vloge kot za naporno gorsko reševanje.
Vztrajnost je obrodila sadove. Reševalke so postale enakovredne članice ekip, sodelovale v zahtevnih akcijah in se uveljavile tudi med letalci, vodniki reševalnih psov ter inštruktorji. Špela Kristan je postala prva vodnica reševalnega psa, Marjeta Brežnik prva inštruktorica gorskega reševanja, v novejšem času pa je vodenje postaje GRS Maribor prevzela Katja Čresnik Rac. Vse to in še marsikaj zamolčanega lahko preberemo ter izberemo iz starejših zapisov. Vsega pa ne smemo in ne zmoremo zapisati …
Foto: GRZS
Da je njihova vloga danes trdno zasidrana v modernem sistemu gorskega reševanja, je potrdilo tudi prvo srečanje gorskih reševalk, ki je v soboto, 19. septembra, potekalo v Bohinjski Beli.
Srečanje je bilo namenjeno povezovanju, izmenjavi izkušenj in pogovoru o vlogi žensk v sistemu zaščite in reševanja. Udeleženke so odprto spregovorile o izzivih, priložnostih in posebnostih delovanja žensk v gorskem reševanju ter poudarile pomen medsebojnega zaupanja, podpore in ustvarjanja varnega ter vključujočega okolja znotraj reševalnih ekip.
Poleg strokovnih vsebin ni manjkalo niti družabnega dela. Nekatere so se podale na rafting, druge pa obiskale jamo pod Babjim zobom. Skupne aktivnosti so udeleženkam omogočile nova poznanstva in dodatno utrdile vezi med reševalkami iz različnih koncev Slovenije.
Danes v vrstah Gorske reševalne zveze Slovenije deluje že 71 gorskih reševalk. Število iz leta v leto narašča, kar priča o njihovi predanosti, strokovnosti in pripravljenosti pomagati. Pot od Šestove Rozale do sodobnih gorskih reševalk je bila dolga, včasih tudi zahtevna, a zgodovina jasno kaže, da so ženske že dolgo del zgodbe slovenskega gorništva in gorskega reševanja. Danes niso več izjema, temveč nepogrešljiv del reševalnih ekip, ki skrbijo za varnost turistov v dolinah in na hribih, pa nekaj tudi v slovenskih gorah.
