Mikajo jo tudi visoke gore

Gorenjski glas, 18. januar 2005

ŠPORT Tina Di Batista iz Reteč je že tretjič postala najuspešnejša alpinistka v Sloveniji. Pleza šele sedem let.

Ljubljana – Pred nekaj dnevi je dobila posebno darilo za svoj 30. rojstni dan, ki ga bo praznovala 22. januarja. Komisija za alpinizem pri PZS jo je razglasila za najuspešnejšo alpinistko leta 2004. Ta naslov si je z zahtevnimi vzponi zaslužila že v letih 2000 in 2001. Ob podelitvi priznanja ni skrivala zadovoljstva, saj je krog dobrih plezalk v Sloveniji dokaj širok.

“Z lansko sezono sem zelo zadovoljna. Alpinistke smo bile bolj enakovredne kot prej. Težko je sicer primerjati vzpone v nižjih stenah in visokih gorah. Veliko truda je gotovo vložila Irena Mrak, ki je priplezala na osemtisočak Gašerbrum II. Tudi moja soplezalka v Patagoniji Monika Kambič Mali je zbrala nekaj težkih vzponov drugod. Najbolj bi bila vesela, če bi naslov delila z njo. Verjetno je odtehtala pri ocenjevanju moja aktivnost v športnem plezanju,” je izjavila Tina Di Batista po nedavni podelitvi priznanja.
Že od malega je rada zahajala v gore. Oče Metod je bil jamar in plezalec, zato je družina preživljala prosti čas na raziskovalnih izletih po vsej Sloveniji. Tam so bili njena družba še mama Anka sestra Lucija in brat Matic. S prijateljico Anjo sta se leta 1996 vključili v Alpinistični odsek Ljubljana-matica, kjer so se po opravljeni alpinistični šoli začeli prvi vzponi v domačih gorah in stenah hrvaške Paklenice. Leto zatem je spoznala Tomaža Jakofčiča iz Ljubljane, ki jo je na skupnih vzponih največ naučil. Plezanje v Paklenici, Dolomitih in pogorju Mont Blanc leta 1998 je bila dobra šola za še večje dosežke.

»Med nekaj sto vzponi mi je ostala najbolj najbolj v spominu ženska odprava na najvišji vrh S. Amerike Denali leta 2000. Na vrh sem prišla z Mojco Žerjav in Anjo Bervar, slednja se je spustila z vrha na snežni deski, jaz pa na smučeh. Šele pred nedavnim sem izvedela, da nama je to uspelo kot prvima ženskama na svetu. V sezoni 2002/2003 sem prvič obiskala Patagonijo, kjer sem splezala prvenstveno smer v Torres del Paine. Pozimi 2003 sem v dveh tednih opravila z dvema soplezalcema vzpona na Eiger in Matterhorn. Lani je bil gotovo največji dosežek prvi vzpon ženske naveze na Fitz Roy v Patagoniji. Z Moniko sva se najprej lotili težje smeri, kjer pa je bilo veliko snega in ledu. Tri dni sva spali v steni, potem pa sva se morali vrniti. Po dnevu počitka sva se odločili za lažjo smer Franco-Argentina (ocena 7, A1, 75 stopinj, 1100 m). Vztrajnost je poplačal vrh, vendar sta nama oba vzpona vzela precej moči. Na srečo doslej nisem doživela v gorah še nič pretresljivega oziroma slabega. Veliko raje plezam v naravi kot v dvorani. Športno plezanje je bolj za trening,” razmišlja 29-letna absolventka geografije iz Reteč pri Škofji Loki.

Že nekaj časa želi preizkusiti svoje sposobnosti tudi v visokih gorah. Morda bo za to imela priložnost že letos. Ljubljanski odsek namreč načrtuje odpravo na Gašerbrum I v Pakistanu. Himalaja je torej naslednji izziv za Tino.

Stojan Saje

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja