V Dolomitih veter nikoli ne piha enako. Včasih pride z juga, topel in mehak, drugič s severa, oster kot rezilo. V zadnjih tednih pa se zdi, da je ta izmeničen veter zajel tudi Messnerjevo družino — eno najbolj simbolnih, najbolj izpostavljenih in najbolj mitologiziranih družin v zgodovini alpinizma.
Reinhold Messner, človek, vzornik, ki je preplezal vse, kar je bilo mogoče preplezati, se je znašel pred steno, ki je ne moreš prečiti z derezami, vrvjo ali solo vzponom: družinsko razpoko.
In ta razpoka je — kot vse v njegovem življenju — postala javna.
Po dneh člankov v nekdaj poimenovanem »rumenem tisku« (spet bo kdo spodaj skušal nekaj podpisati, da …), namigovanj in ostrih naslovov je na družbenih omrežjih spregovorila Diane Schumacher Messner, njegova (nova) žena. Njeno sporočilo je bilo osebno, jasno in presenetljivo neposredno: »Naracija o mladi ženski, ki uničuje družine, je napačna.«
Diane je zavrnila idejo, da bi bila ona vzrok za razpad odnosov med Reinholdom in njegovimi otroki.
Poudarila je, da je bila »separacija« leta 2019 boleča in da je Reinhold po njej našel novo srečo — kar pa »ni (bilo) všeč vsem«.
Njeno sporočilo ni bilo obrambno, temveč odločno. Ni govorila o podrobnostih, temveč o dostojanstvu, o tem, kako hitro se ženske znajdejo v vlogi »krivilke«, ko se družinske dinamike spremenijo. In zaključila je z besedami, ki so zvenele kot prisega: »Najini navezi ne more do živega nobena opozicija.«
Reinhold Messner je v intervjuju za avstrijski Ö3 spregovoril o svojem pogledu na razkol.
Njegove besede so bile težke, skoraj trpke: »Bil sem naiven. Ko sem jim podaril premoženje, so me izrinili. Zdaj mi celo prepovedujejo vstop v moj muzej.«
V njegovem glasu je bilo čutiti razočaranje, osamljenost in tisto staro, človeško bolečino, ki je ne moreš skriti niti za osmimi tisočaki. Messner je govoril o tem, da je želel otroke naučiti odgovornosti, a da se je po prenosu premoženja »vse spremenilo«. Da je postal »stari, ki ga ne potrebujejo več«.
To niso besede alpinista. To so besede očeta.
Na očetove izjave je odgovoril Simon Messner, (tudi) sam alpinist in biolog. Njegov odziv je bil miren, a boleč: »Ni res, da smo ga odrinili. On se je oddaljil od nas. Pogrešam ga vsak dan.«
Simon je povedal, da so poskušali stopiti v stik — s pismi, telefonskimi klici — a brez odgovora. Da se je razpoka začela že ob ločitvi staršev, poglobila pa po Reinholdovi poroki z Diane leta 2021. Njegove besede niso bile napad, temveč žalovanje. Žalovanje za očetom, ki je še živ, a daleč.
Messnerjeva zgodba je posebna, ker se dogaja na presečišču javnega mita in zasebne družine. Reinhold Messner ni le oče. Je institucija, blagovna znamka, človek, ki je zgradil muzeje, knjige, filme, filozofijo. Ko tak človek govori o razpadu družine, to ni le družinska zgodba — to je zgodba o tem, kako se mit sreča z realnostjo. In realnost je vedno bolj krhka.
Kaj pravzaprav vidimo?
Morda vidimo igro, morda: očeta, ki se počuti izrinjenega, otroke, ki se počutijo zapuščene, ženo, ki se počuti obsojeno, družino, ki se razkraja pod težo lastne zgodovine.
Vidimo tudi nekaj drugega: človeškost, ki je v alpinizmu pogosto skrita za junaškimi zgodbami. Messner je vse življenje govoril o tem, da je treba sprejeti tveganje. Da je treba iti naprej, tudi ko je pot nejasna. Morda je to zdaj njegova najtežja pot.
Diane zapisala v svojem sporočilu: »Življenje ni gledanje nazaj. Hodimo naprej. Do konca sveta. In še naprej.«
AD
