Gorski (planinski) tek postaja eden najhitreje rastočih športov v Evropi. Od Dolomitov do Bucegija, od Julijcev do tako imenovanih Kamniških planin in do Pirenejev se vsako leto vrstijo stotine preizkušenj, ki združujejo vzdržljivost, estetiko gibanja in občutek svobode.
Toda za kuliso navdušenja se vse pogosteje odpira vprašanje: kje se konča šport in začne odgovornost?
Transylvania 100k – med idealom in realnostjo
Romunska Transylvania 100k je ena najzahtevnejših gorskih preizkušenj v jugovzhodni Evropi.
Pet razdalj – od 20 do 100 kilometrov – poteka po strmih grebenih Bucegija, med skalnimi stenami, snežišči in gozdnimi potmi. Organizatorji poudarjajo načela samozadostnosti, spoštovanja in solidarnosti, skladno z vrednotami ITRA (International Trail Running Association). Po pravilih mora biti vsak tekmovalec sposoben sam poskrbeti za hrano, vodo, opremo in varnost med dvema kontrolnima točkama.
Na papirju je to idealna filozofija: gorski tek kot izraz svobode, zrelosti in spoštovanja do narave. A v praksi se je letos pokazalo, da ideal ni vedno dovolj.
Romunski tekač Costel Rotaru, izkušen udeleženec številnih gorskih tekov, je po letošnji izvedbi zapisal grenko poročilo: »Transylvania 100k mi-a lăsat un gust amar. Rar am văzut o lipsă atât de mare de profesionalism în ceea ce privește siguranța concurenților.« Najbolj izpostavljeni odseki med Țigănești in Mălăești so bili po njegovih besedah slabo zavarovani, brez vrvi ali dodatnih varoval, čeprav so razmere zahtevale večjo previdnost (če sodimo po posnetku bi včasih nekdo z rovnico potreboval deset minut, da nakoplje v sneg gaz – a ugotovili smo že, da delovne sile ni). Na teh mestih so se zgodili tudi padci in poškodbe, ki so zaznamovali letošnjo izvedbo.
Rotaru opisuje prizore, ki bi morali biti opozorilo vsem organizatorjem: ljudi, ki kličejo na pomoč iz grap, tekače, ki drsijo po snegu in skalah, ter občutek nemoči, ko vidiš, da se varnostni sistem ni odzval. »V takih tekmovanjih mora biti varnost absolutna prioriteta. Danes pa se je zdelo, da je bila drugotna.«
Gorski tek je po svoji naravi samostojen, a ne sme biti samovoljen. Načelo samozadostnosti ne pomeni, da organizator odstopi od odgovornosti (tudi okoljske?). Nasprotno – pomeni, da mora ustvariti pogoje, v katerih je samozadostnost sploh mogoča. Ko se tek odvija v snegu, megli ali na izpostavljenih grebenih, mora biti varnostna infrastruktura del filozofije, ne njen nasprotni pol. Vrvi, opozorila, dodatni nadzor, jasna komunikacija – vse to ne zmanjšuje duha avanture, temveč ga ohranja.
V gorskem teku se danes srečujejo trije pogledi:
Tekmovalni – hitrost, rezultat, prestiž.
Gorski – spoštovanje do narave, tveganje kot del izkušnje.
Etnično‑organizacijski – odgovornost do ljudi, ki zaupajo svoje življenje v roke organizatorja.
Ko se ti pogledi ne srečajo, nastane razpoka. In v njej se zgodi tisto, kar je Rotaru opisal: občutek, da je človek sam, čeprav je del tekmovanja.
Transylvania 100k ostaja izjemna preizkušnja – po lepoti, zahtevnosti in duhu. A letošnja izkušnja, zakulisje, ki ga na uradnih straneh seveda ne boste opazili (tako kot ne na nam bližnjih), je pokazala, da se mora gorski tek, če želi ostati verodostojen, vedno znova vračati k osnovnemu vprašanju: Ali je človek na gori (planini) res varen, ko teče za časom?
AD
